Irena Cigale: Življenje? Življenja? Reinkarnacija? (1.del)

Uvod

Danes je dan, ko mi rojijo po glavi vprašanja, na katera ne bom dobila odgovora. Ogledujem si predmete v sobi in ugibam, kaj vse se skriva v njih, kar ni dano videti človeškim očem. Vsa naša čutila so nepopolna. Prepričana sem, sicer ne bi nekatere živali bolje videle, vonjale, slišale, kot je dano ljudem. Bega me ugotovitev strokovnjakov, da deluje majhen delček naših možganov. Kaj vse bi dojeli, če bi delovali celotni? Kaj šele, če ne bi bili tako majhni?Poleg tega dvomim, da so vsa bitja na Zemlji tako kruta kot ljudje. Da se med seboj pobijajo iz čistega užitka in trme. Da je človek toliko vreden kot stroj. Deluje, dokler deluje. Potem je za odpad, uničenje, v najboljšem primeru za predelavo.

Pisala bom o izkušnjah iz duhovnih terapij. Naj za začetek povem, da sem bila vzgojena v ateistični družini. Če pravi ateizem sploh obstaja? Ljudje se ne moremo sprijazniti s tem, da po nas ne ostane nič. Oklepamo se različnih bilk, med katerimi so najbolj znane religije. Vse po vrsti, tako kot druge ideologije, so v osnovi dobre. Kaj smo ljudje sposobni narediti iz dobrega, je drugo vprašanje. Hočem razmišljati in razumeti vse religije. Škoda, da ne morem nobene sprejeti. Ob težkih preizkušnjah življenja, bi mi bilo v pomoč. Stopam sama, nemočna. S Sokratovo mislijo VEM, DA NIČ NE VEM. V družini sem bila glede tega odpadnik. V dobi pubertete se je verjetno prav zato porodilo v meni uporništvo. Staršem sem očitala, da so me s tem, ko so me vzgajali ateistično, oropali pomembne popotnice za življenje. Ne, čisto tako se mi ni zdelo, toda kadar hočeš biti strupen, izrabljaš vsa sredstva, samo da bi ranil. Opominjala sem jih, da nimajo prav, ker enačijo vernike z neumnostjo. Kako lahko trdijo, da je na primer Trstenjak, takrat je bil zelo spoštovan in pogosto omenjen, neumen. In naštela sem jima ljudi, različne po izobrazbi, vsem je bila skupna vera. Dosegli so zavidljive rezultate. Ne le v Sloveniji. Praviloma so jih odkrili tujci. Njim smo zavidali in iskali njihove napake, prevare, kraje. In Slovenci pri tem na žalost nismo edini nevoščljivci. Dodala sem ljudi, uspešne v našem sedanjem okolju. Tudi vernike. Seveda sem s tem hotela starše jeziti. Nobene ideologije se nisem oprijela. Tudi marksizma ne, čeprav se mi je zdel prav simpatičen. Najbolj me je motilo veliko vrst religij. Če bi obstajal bog, sem mislila, bi bil en sam. In če bi bil, gotovo ne bi bil podoben človeku. Prebirala sem knjige o religijah.

Nesmrtnost je nekaj privlačnega. Že otroci pravijo, da bi bili radi nesmrtni. Nesmrtni naj bi bili vsi, ki jih imajo radi. V otroštvu so bile moje misli podobne. Nesmrtnost sem zaželela Titu, ki je bil naš mladostni idol. Zdaj mi je najbližja Aškerčeva Čaša nesmrtnost. Žal nam ni dano, da bi jo dosegli vsi. Nesmrtni bomo, dokler bomo živeli v srcih najbližjih, v srcih ljudi, ki so nas vsaj cenili. Ne ravno med množico. In ko še teh ne bo več, bomo nič. Po pravici povedano človek na Zemlji veliko trpi in res ne vem, ali bi se odločila za ponovno življenje, če bi mi ga ponudili.

Povsod, v vsakem kotičku med nami so energije. Lahko bi jim rekli silnice, meni najbližji je izraz magnetizem. Nismo dovolj sposobni, da bi jih zaznavali? Toda že samo če pomislim, kako je lahko v vesolju tolikšno ravnovesje, kako se Zemlja vrti, zakaj ne razpade ob različnih spremembah, se mi zdi očitno, da obstaja nekaj nam neznanega.

Verjamem, da se sleherno človekovo dejanje vrača kot bumerang. Mogoče ne hitro, toda vrne se. Ko bi človeštvo verjelo vsaj v to, bi bila naša življenja iz dneva v dan lepša. Iz dneva v dan manj polna gorja. Tako se trudimo drug drugemu kopati jamo. Prepričana sem, da bi samo majhen pozitiven korak vsakega posameznika korenito spremenil svet. Saj to ni tako težko. Zakaj ga ne naredimo? Če bi poskusili, bi opazili spremembe. Ne bi imeli pomislekov. Čez čas bi se odločili za novega.

Bila sem oseba z zelo nizko samopodobo. Pri vseh odločitvah me je ovirala. Celo življenje. Kako le ne, saj so mi v otroštvu vedno pravili, da z menoj nekaj ni v redu. Neprestano sem zbolevala, nisem shodila tako hitro kot drugi otroci, bila sem nič kolikokrat hospitalizirana. Tudi po mesec ali dva.

V zrelih letih sem srečala zdravilko. Pregovorila me je, da sem poskusila s terapijami. Želela je, da bi prepoznala vzroke za svoje strahove, občutke nesposobnosti. So morda vzroki v predšolski dobi? Posledice prejšnjih življenj?

Odločila sem se po posvetu z možem. On me je najbolje razumel. Nekoč je imel sam podobne težave. Na terapije me je vozil in čakal po več ur na moja poročila. Vse ga je zanimalo. Nisem mogla takoj odgovoriti, prej sem potrebovala čas, da sem sama „kanalizirala“. Skupaj sva nato analizirala in ugotavljala, ali se splača nadaljevati. Prej kot jaz je opazil pozitivne učinke.

Prve terapije

Začeli sva z odkritimi pogovori. Vključno z mojim sporočilom, da ne pripadam nobeni verski skupnosti. Obstaja nekaj. Brez stalne oblike. Oblika se spreminja glede na razmere v vesolju. Povsod je, nikakor ni podobna človeku. Sprva je uporabljala reiki. Čutila sem, da postajam vse bolj sproščena. Njena redka vprašanja in vzpodbude, naj poskusim pregnati temo in poiščem vsaj svetlo točko, so pomagala. Priznam, da je trajalo dolgo, preden sem zagledala tisto majhno svetlo pikico. Ko sem jo, sem jo vsakokrat našla hitreje in vsakokrat večja je bila. Sčasoma sem videla pramene svetlobe. Bila sem osupla, prepričana, da je terapevtka prižgala luč. Odprla sem oči, in se prepričala. Sproščala me je glasbe, svež zrak, solna svetilka, dišeča palica. Terapevtka me je vodila, dokler se ob meni nista pojavila „vodnika“. Morala sem ju opisati. Ženska je bila drobna, oblečena tako, kot so bile nekoč medicinske sestre. Spominjala me je na gimnazijsko sošolko. Moški je bil po oblačilih sodeč zdravnik. Nekoliko močnejši, njegove roke prav velike in skoraj debele. Pravo nasprotje sestrinih koščenih. Zanimivo je bilo, da glave ni imel. Sprva. Po nekaj terapijah jo je pokazal. Terapevtka mi je sugerirala, kaj naj ju sprašujem. Odgovarjala sta mi s pantomimo. Kmalu sem že v naprej vedela, kaj mi bo terapevtka svetovala, naj ju vprašam. Nemalokrat sem jo prehitela in ji posredovala odgovor. Sugestije niso bile več potrebne. Ob vseh teh vprašanjih in odgovorih se je v meni prebujal spomin. Po vsaki terapiji sem pozneje razmišljala in nemalo stvari mi je postalo jasno. Zavedala sem se vzrokov travm. Predlagala je terapijo s slapom. Predstave so hitro stekle, kam potuje voda, sem videla. Že na začetku sem videla okrog svojega telesa majhne roke. Njihova polt je bila rjava. Vse več jih je bilo. V njih sem prepoznala otroke. Prečiščevali so vodo. V njej je bilo nekaj kamenja, peska, smeti. Nazadnje so se vsi zbrali okrog jezerca, kamor je tekla voda. Nadaljevali so s čiščenjem. Terapevtki nisem sproti sporočila ničesar. Šele po končani terapiji sva se pogovorili. Rekla mi je, da so tudi oni moji „vodniki“. Če se bom sama lotevala terapij, naj jih pokličem. Šele ko bom razločno videla njihove podobe, naj jih prosim za sodelovanje.