Očka

Kot otrok sem rada zahajala v Tolminski Lom. Nad Mostom na Soči je ta vasica. Ne vem, zakaj so spomini na prva leta najlepši in jih je ogromno. Ni mi bilo mar, ali so starši z menoj ali sem sama. Samo veselje me je bilo, ko sem prihajala in neskončna žalost ob odhodih domov.

Otroci iz vasi so me lepo sprejeli in se pogosto igrali na našem dvorišču, ker je bilo prostorno in

ravno. Stara mama mi je prinesla oblačila, kakršna so nosili otroci tam. Preprosta, enostavna, ni bilo panike, če sem se popackala. Vaščani so zgodaj vključevali svoje otroke v lažja a vseeno pomembna opravila. In jaz sem jim bila rada enaka, niso mi bila odveč naročila. Ta stara mama je bila mamina mama Suzana. Malce sitna in ukazovalna. Pa kaj. Nekaj hiš naprej je bil atov dom. Majhen in siromašen. Edini daleč naokrog s črno kuhinjo. Ni me motilo. Vsa srečna sem bila, ko sem smela k njej. Imela je globoke, prodorne oči, ki so razkrivale njeno notranje bogastvo, dobroto in ljubezen. Mnoge bi morala omeniti, da bi razumeli, zakaj mi je bilo na vasi tako lepo. Toda tokrat želim več časa nameniti staremu atu, očka sem mu pravila.

Očka je bil priden. Velika kmetija je zahtevala klenega moža. Vsak dan je naložil kante mleka iz sosednje in svoje vasi. Nekateri kmetje so odlagali kante ob poti. Ni mu bilo odveč pobrati še teh. In vodil je gostilno, čeprav je treba priznati, da je pri tem več postorila stara mama.

Bil je veder človek, kot le malokdo. Njegov nasmejani obraz je je prikradel nasmehe na sogovornikih. Najraje je klepetal z otroki. Največ z menoj. Čeprav je imel ogromno dela pri hiši, si je vzel največ časa zame. Najprej me je dvignil in se zavrtel z menoj. Stisnil me je k bradi. Pikala je. Ni se rad bril. A mi je bilo vseeno lepo. Skočil je v zgornje nadstropje in mi prinesel polno pest lešnikov in orehov. Kar pomešano skupaj je bilo v velikanski vreči. Skoraj vsak dan mi je iz Mosta na Soči, kamor je vozil mleko, prinesel posladek. Najpogosteje pisane trde bonbončke. Kupovali so mi jih tudi starši. Pred kratkim sem videla take, mogoče so bili samo enake oblike. Nisem mogla verjeti, da jih je mogoče še dobiti. Hotela sem jih kupiti, a sem se zdela sama sebi otročja. Pozneje mi je bilo žal. Kako čudni smo ljudje. Oziramo se na druge, kaj bodo mislili, namesto bi sledili svojim uresničljivim željam.

Moj očka je bil velik in močan. Ustrežljiv in pripravljen vsakomur pomagati. Običajno je nosil belo srajco, nekatere so imele nekaj tankih črtic barvnega sukanca. „Pruštof“ je oblekel vedno. Tudi ob najbolj vročih dnevih. Hlače so bile malce prekratke. Čevlji težki, okovani. Cel dan jih je nosil. Ni ga bilo mogoče prepričati, da bi se preobul. Iz hleva jo je mahnil v predsobo, nato v prostor, kjer je kaj potreboval. Stara mama je zaman robantila. Očka se je nasmehnil, zamahnil z roko, vzel s kljuke klobuk in si ga potisnil na glavo, in že ga ni bilo več. Ja, brez klobuka ni stopil iz hiše.

V vasi ni bil le najpremožnejši, ampak tudi zelo spoštovan. K njemu so hodili po nasvete, po pomoč. Pri vsakem zahtevnem opravilu je bil zraven. Pri nezgodah in nesrečah so ga vedno poklicali. Proti poletnemu večeru se je nekega dne naredila huda nevihta. Bilo me je zelo strah. Bliskanje, grmenje in pokanje strel me je neslo naravnost v posteljo k očku. Njegovo toplo telo me je pogrelo, njegove prepričljive besede potolažile. Čez čas smo zaslišali glas, ki je klical očka. Strela je udarila na senik neke hiše. Obstajala je velika nevarnost, da se bo ogenj razširil na celo poslopje in celo na sosednja. Očkova pomoč se je zdela nujno potrebna. On bo najbolj vedel, kako se česa lotiti. In močan, kot je bil, bi izdatno pomagal. Sploh pa so se ljudje, kadar je bil zraven, počutili varnejši. Ogenj so pogasili, čeprav niso mogli preprečiti velike škode. Gotovo je bilo le, da bi brez truda in poguma mož male vasi, bila vasica v celoti uničena. Razumljivo je, da je trajalo dolgo. Groza v meni je naraščala. Najhuje mi je bilo, ko je stara mama rekla, da se boji za očka. Predrzen in vihrav je. Zlepa ne odneha. Kaj bo, če bo povsem pozabil na previdnost. Ko se je vrnil, ves prepoten in umazan, sva se močno stisnila k njemu. Šele tedaj so se ulile solze.

Neko poletje so prišli starši pome, da bomo šli na morje. Nisem hotela iti. Očka nas je peljal z vozom na železniško postajo. Tam sem se ga spet oklenila, jokala in ga prosila, naj me vzame s seboj. Sem slutila, da ga vidim poslednjič? Po poti domov se je voz ob robu ceste prevrnil. Vse je popadalo z njega. Tudi moj očka. Šli so ga iskat. Še je bil živ. Peljali so ga v bolnišnico v Vipavi. Po nekaj dneh smo dobili obvestilo, da je umrl.

Vidite. Med ljudmi so še vedno Martini Krpani. Samo opazimo jih ne. Ker vidimo le sebe in se udinjamo tistim, ki imajo politično moč. Ker preprosto skromni ljudje niso veliko vredni. Tudi poštenost je postala neiznajdljivost in bedarija.Topla srca so odveč.