Rod Belega srnjaka

Ko se je zima končno poslovila in so skopnele še zadnje zaplate snega in se je luna pričela manjšati. Sivi Orel se je dokončno odločil, da s svojo družino in najzvestejšimi prijatelji zapusti rod Črnega Panterja. Skupnost je postala prevelika, jama premajhna. Svoje skromno imetje so zavili v kože. Možje so vzeli v roke kamnite sekire in kopja. Žene so si na prsi privezale otroke, ki so bili še premajhni za hojo. Vsa skupnost se je zbrala pred jamo in se poslovila. Otroka Sivega Orla, deset pomladi je štela modrooka in temnolasa Breza, le osem močan za svojo starost, Jelen, sta se v solzah poslavljala od svojih prijateljev. A veselila sta se novih doživetij. Odhod sta dojemala kot veliko pustolovščino. Sivi Orel ni vedel, kam naj popelje svojo družino. Po pogovoru s šamanom se je odločil, da bodo potovali proti večernemu soncu. Vsak dan, ko je se je sonce dvignilo izza obzorja, so pospravili zasilen tabor in krenili na pot. Potovali so počasi. Dolgonogi Volk je vneto preiskoval okolico in iskal primerno jamo za stalno naselitev. Ko se je luna ponovno pričela manjšati, so v globoki soteski nad majhno reko opazili več vhodov. Nikjer ni bilo opaziti sledov ljudi. Kljub temu so pograbili orožje in previdno vstopili. V takih jamah so pogosto domovali strašni medvedi. Z velikim olajšanjem so ugotovili, da je jama že dolgo nenaseljena. Bili so naveličani potovanja, zato je bila odločitev lahka. Tu bodo ostali! To bo njihov novi dom!

Breza in Jelen sta se kopala v tolmunih, lovila ribe, nabirala slastne gozdne jagode in raziskovala okolico. Na teh odpravah sta se bolj in bolj oddaljevala od varne jame. Ko sta nekega vročega dne prišla na vrh soteske, je Jelen zagledal belega srnjaka. Čeprav se je v njem že prebujal lovski nagon, nenavadne živali ne bi mogel ubiti. Srnjak je to očitno čutil. Ponosno je stal in ju opazoval. Potem se je počasi odpravil stran. Otroka sta mu sledila. Srnjak se je vsake toliko časa ustavil. Šele ko se je prepričal, da mu sledita, se je odpravil dalje. Nenadoma se je pred njima pojavila kamnita dolina z veliko skalno gmoto v sredini.

  

Otroka sta jo radovedno opazovala z vseh strani in sploh nista opazila, da je beli srnjak izginil. Jelen je celo zlezel nanjo. Kar kriknil je od strahu, ko se je skala, ki ju je spominjala na gobo, pod njegovo težo premaknila.

Sonce je medtem že skoraj prehodilo svojo pot. Šele tedaj sta vsa preplašena ugotovila, da nista pazila, kje hodita. Niti sanjalo se jima ni, v kateri smeri je njuna jama. Vsaka pot ju je vodila le v sosednjo dolino, ki so bile vse enake. Ker se je bližala noč in je bilo zaradi divjih zveri nevarno ostajati zunaj, sta sklenila, da bosta najbolj varna na skali. Previdno sta se ponovno povzpela nanjo in se stisnila drug k drugemu. Neka nenavadna moč ju je objela. Nič več se nista bala teme. Oglašanje živali se jima je zdelo kot uspavanka, ki jo je pela mama. Mirno sta zaspala in zbudili so ju šele sončni žarki. Vedela sta, da se morata odpraviti proti soncu, in tako sta kmalu prišla v domačo votlino. Ata in mama sta celo noč bedela in bila prepričana, da ju ne bosta nikoli več videla. Vsi srečni so se objeli. Ata je ukazal, naj poklekneta. Hotel ju je pošteno kaznovati, da bi se jima nikoli več ne drznila povzročati takih skrbi. Vsa v solzah sta pričela pripovedovati o belem srnjaku, o nenavadni skali na kateri sta zaradi njene čarobne moči mirno prespala noč. Vsi člani rodu so z odprtimi usti poslušali to nenavadno zgodbo. »Gremo pogledat to čudo«, je odredil poglavar Sivi Orel. Povsem je pozabil, da je hotel otroka kaznovati. Nihče ni hotel ostati doma. Ko sta jih pripeljala do gobe, so vsi utihnili. Vsi so čutili čarobno moč skale!

Jelena so preimenovali v Belega Srnjaka. Ko so Sivemu Orlu pričele popuščati moči, ga je kot poglavar, sedaj že močnega rodu, nasledil Beli Srnjak in njihov rod se je ponosno imenoval »Rod Belega srnjaka«. Glas o gobi s čarobno močjo se je nezadržno širil. Tudi oddaljeni rodovi so leto za letom romali k njej. To romanje se je ohranilo tudi dolgo po tem, ko se ni nihče več spominjal rodu Belega srnjaka. Njihove jame so ostale prazne, ljudje pa so jih še vedno spoštovali, kajti vedeli so, da so povezane z čudovito magično gobo.