Življenje? Življenja? Reinkarnacija?

Pojasnilo

Pisanje posvečam svojemu dobremu in potrpežljivemu možu Marku, pa tudi svojim najbližjim, ki so se trudili, da bi mi omogočili življenje vredno življenja. Sem invalidka, invalidi smo pogosto nadležni, zahtevni, z ničimer zadovoljni.

Moji me v veliki meri razumejo in mi vsak po svoje pomaga. Zahvaljujem se, opravičujem za navidezno nehvaležnost.

Rada vas imam. Želim, da bi me bolje razumeli. Še bolj, da bi vam ne povzročala slabe volje ali celo, da bi se sami krivili za težava, ki jih ne znam sprejemati.

Uvod

Nesmrtnost je nekaj privlačnega. Že otroci pravijo, da bi bili radi nesmrtni. Nesmrtni naj bi bili vsi, ki jih imajo radi. V otroštvu so bile moje misli podobne. Nesmrtnost sem zaželela Titu, ki je bil naš mladostni idol. Zdaj mi je najbližja Aškerčeva Čaša nesmrtnost. Žal nam ni dano, da bi jo dosegli vsi. Nesmrtni bomo, dokler bomo živeli v srcih najbližjih, v srcih ljudi, ki so nas vsaj cenili. Ne ravno med množico. In ko še teh ne bo več, bomo nič.

Zavedam se, da mi moje pisanje ne bo prineslo nesmrtnosti. Upam vsaj, da bo pripomoglo, da me bodo moji bolje spoznali. Pisala bom o izkušnjah iz duhovnih terapij. Slikam sem tu pa tam kaj dodala, kaj iz mojega življenja. Prepričana sem, da imajo vsa, še tako nenavadna videnja korenine prav v mojih travmah. Malo umetniške svobode si pa tudi lahko privoščim.

Vzgojena sem bila v ateistični družini. Če pravi ateizem sploh obstaja? Ljudje se ne moremo sprijazniti s tem, da za nami ne ostane nič. Oklepamo se religij, ideologi .... Zavedam se, da so vse religije v osnovi dobre. Kaj smo ljudje sposobni narediti iz dobrega, je drugo vprašanje. Hočem razmišljati in razumeti. A ne morem nobene sprejeti. Škoda, ob težkih preizkušnjah življenja bi mi bilo v pomoč. Tako ostajam sama, nemočna. S Sokratovo mislijo VEM, DA NIČ NE VEM. V družini sem bila glede tega odpadnik. V dobi pubertete se je verjetno prav zato porodilo v meni uporništvo. Staršem sem očitala, da so me s tem, ko so me vzgajali ateistično, oropali pomembne popotnice za življenje. Ne, čisto tako se mi ni zdelo, toda kadar hočeš biti strupen, izrabljaš vsa sredstva, samo da bi ranil.

Sem oseba z zelo slabo samopodobo. Pri vseh odločitvah me je ovirala. Celo življenje. Kako le ne, saj so mi v otroštvu vedno pravili, da z menoj nekaj ni v redu. Neprestano sem zbolevala, nisem shodila tako hitro kot drugi otroci, bila sem nič kolikokrat hospitalizirana. V zrelih letih sem srečala zdravilko. Pregovorila me je, da sem poskusila s terapijami. Želela je, da bi prepoznala vzroke za svoje strahove, občutke nesposobnosti. So morda vzroki v predšolski dobi? Posledice prejšnjih življenj?

Terapevtka me je nagovarjala, da bi me popeljala v prejšnja življenja. Nisem hotela. Premalo sem verjela, da bi za to plačevala terapije. Pozneje sem ji pomagala pri urejanju knjige. Za kompenzacijo je spet ponujala terapije. Ne je ostal, dokler me nekega dne ni kar nenadoma nekaj „preblisknilo“ in sem se odločila. Konec koncev nimam kaj izgubiti. Priznam, da me je kljub nezaupanju stvar zanimala. Mogoče me je bilo malce strah.

Dokončno sem se odločila po posvetu z možem. On me je najbolje poznal. Tudi sam ima podobne težave. Na terapije me je vozil in čakal po več ur na moja poročila. Vse ga je zanimalo. Nisem mogla takoj odgovoriti, prej sem potrebovala čas, da sem sama „kanalizirala“. Skupaj sva nato analizirala in ugotavljala, ali se splača nadaljevati. Prej kot jaz je opazil pozitivne učinke.

Prve terapije

Začeli sva z odkritimi pogovori. Vključno z mojim sporočilom, da ne pripadam nobeni verski skupnosti. Obstaja nekaj. Brez stalne oblike. Oblika se spreminja glede na razmere v vesolju. Povsod je, nikakor ni podobna človeku. Sprva je uporabljala reiki. Čutila sem, da postajam vse bolj sproščena. Njena redka vprašanja in vzpodbude, naj poskusim pregnati temo in poiščem vsaj svetlo točko, so pomagala. Priznam, da je trajalo dolgo, preden sem zagledala tisto majhno svetlo pikico. Ko sem jo, sem jo vsakokrat našla hitreje in vsakokrat večja je bila. Sčasoma sem videla pramene svetlobe. Bila sem osupla, prepričana, da je terapevtka prižgala luč. Odprla sem oči, in se prepričala. Sproščala me je glasba, svež zrak, solna svetilka, dišeča palica. Terapevtka me je vodila, dokler se ob meni nista pojavila „vodnika“. Morala sem ju opisati. Ženska je bila drobna, oblečena tako, kot so bile nekoč medicinske sestre. Spominjala me je na gimnazijsko sošolko. Moški je bil, po oblačilih sodeč, zdravnik. Nekoliko močnejši, njegove roke prav velike in skoraj debele. Pravo nasprotje sestrinih koščenih. Zanimivo je bilo, da glave ni imel. Sprva. Po nekaj terapijah jo je pokazal. Terapevtka mi je sugerirala, kaj naj ju sprašujem. Odgovarjala sta mi s pantomimo. Kmalu sem že v naprej vedela, kaj mi bo terapevtka svetovala, naj ju vprašam. Nemalokrat sem jo prehitela in ji posredovala odgovor. Sugestije niso bile več potrebne. Ob vseh teh vprašanjih in odgovorih se je v meni prebujal spomin. Po vsaki terapiji sem pozneje razmišljala in nemalo stvari mi je postalo jasno. Zavedala sem se vzrokov travm. Predlagala je terapijo s slapom. Predstave so hitro stekle, kam potuje voda, sem videla. Že na začetku sem videla okrog svojega telesa majhne roke. Njihova polt je bila rjava. Vse več jih je bilo. Prepoznala sem otroške. Prečiščevali so vodo. V njej je bilo nekaj kamenja, peska, smeti. Nazadnje so se vsi zbrali okrog jezerca, kamor je tekla voda. Nadaljevali so s čiščenjem. Terapevtki nisem sproti sporočila ničesar. Šele po končani terapiji sva se pogovorili. Rekla mi je, da so tudi oni moji „vodniki“. Če se bom sama lotevala terapij, naj jih pokličem. Šele ko bom razločno videla njihove podobe, naj jih prosim za sodelovanje.

Odločila sem se, da se bom poskusila naučiti reiki. Tečaj je potekal delno v manjših skupinah in delno s posamezniki. Bilo bi nesmiselno opisovati vse. Omenila bom krasen občutek, ki sem ga imela, ko so postale moje roke tople. Toploto sem pripisovala močni koncentraciji. Najprej sem poklicala „vodnike“. Nisem jih zagledala hitro, vsaj na začetku ne. Sledili so reikijevski znaki, ki sem jih miselno risala na dlani. Da je potrebna pri tem pozornost, je samo po sebi umevno. Koncentracija je vidno naraščala, roke so bile vse toplejše. Nazadnje sem poklicala še svoje energije iz vesolja. Sprva je treba pacienta pregledati. Ugotoviti, kje mu primanjkuje energija. Zanimivo je, da sem ponekod res začutila hlad. In tisti, ki sem na njem delala reiki, je trdil, da je bil prav tam poškodovan ali pa ga prav tam pogosto boli. Med skupinskimi terapijami mi je najbolj ostala v spominu ženska, ki naj bi živela v Avstraliji. Terapevtka je povedala le, da je bolna. Opravila sem vse kot navadno pred terapijo. Pogled me je peljal h kavču. Iskala sem jo na sredini. Ni šlo. Dolgo ne. Končno sem jo zagledala čisto ob robu. Bila je suha, velike postave, oblečena v črne hlače in svetel pulover. Noge je imela prekrižane. Z obema rokama se je držala za glavo. Kazalo je, da jo boli. Ob koncu je vsak povedal, kaj je videl. Najbolj sem se približala jaz. Gospa je Slovenka in živi v Avstraliji. Tumor v glavi ima. Bolečine so hude. Terapevtka me je vprašala, ali mislim, da bi jo z alternativno medicino pozdravila. „Morda bi ji olajšali bolečine, ozdravili ne,“ sem odločno odgovorila, ne da bi pomišljala. Opravila sem štiri tečaje. Toliko, da lahko reiki učim druge. Nikoli mi ni bilo v interesu, da bi to delala za denar. Naredim ga samo najbližjim. Tudi če bi hotela, ne bi zmogla veliko terapij. Dogaja se namreč, da prenesem bolečino, nemir in podobno nase. Terapevtka pravi, da je to delo zame malce škodljivo in naj ga ne prakticiram pogosto. Še nekaj drugih tehnik poznam. Ne bom rekla, da jih obvladam, moram pa priznati, da nemalokrat zadenem v črno. Kako se to zgodi, lahko samo predvidevam. Mislim, da delujejo podzavest, intuicija in znanje.

S terapevtko dobro sodelujeva. Druga drugi svetujeva, pomagava in izvajava terapije. Uči me. Nemara mi gre dobro. Ko bi vsaj malo verjela vase! Verjamem na ravni vpliva dobrih misli in reševanja problemov s skupnimi močmi.

Včasih se udeležim obredov. Malo noro se mi zdi, da bi mi oriše pomagale. Vendar jih spoznavam. Prijetno je delo v skupini. Posebna glasba, dišeče palice, navodila, svečke, daritve? Kdo bi vedel, kaj vzbuja v meni prijetno počutje, učinkovito razmišljanje? Posredovanje spoznanj skupini? Niti pod razno ne vem, zakaj v določenih trenutkih začutim, vidim moč oriše. Ori, oriša usode, se me posebno dotakne. Prvikrat jo začutim, bolje izraženo, občutim posebno stanje, ko na delavnici šamana opravimo daritev belega goloba. Ne vidim, kaj se dogaja z njim, niti nočem videti. Samo v prav posebnem, doslej nepoznanem stanju sem. Naslednjič se mi zgodi podobno, toda močnejše, ko se ena izmed udeleženk odloči za Ori iniciacijo. Daritev dveh kozličkov je. Potisne me čisto k steni, ne čutim ravnotežja. Kozlička se tik pred daritvijo oglasita kot človeka. Očitno slutita, kaj se bo zgodilo. Takrat se odločim o tem glasno spregovoriti in se upreti. Zakaj bi Ori potrebovala krvno daritev? Mar ni to stvar preteklosti, ko je ljudem primanjkovala hrana? Ne vidim razloga, da ne bi namesto živali darovali med, sadje in podobno. Dvomeče me gledajo. Toda glasno ne nasprotujejo. Očitno se tudi sami sprašujejo, ali imam mogoče prav. Čez čas sem presenečena. Nekateri šamani začno opuščati krvne daritve. Tudi moja terapevtka. Ko se to zgodi, se odločim za iniciacijo. V skupini, ko ponovno opravljamo obred za Ori, vidim drobne iskrice, ki se spuščajo na košaro z darovi. Terapevtka pozneje pove, da naj bi videli nekakšno svetlobo. Šamansko delavnico obiskujem zgolj iz radovednosti. Ne prikrivam. Skupini povem. Vseeno se mi zgodi veliko nenavadnega. Seveda ne vem, kako se zgodi. Kaj deluje. Mogoče hipnoza? Še orišo Oya želim omeniti. Šaman nam tečajnikom pove, da bomo orišo začutili. Vsak bo povedal, kaj. Zapremo oči in poslušamo. Tiha prijetna glasba spremlja njegov govor. Ne spomnim se, kaj je pripovedoval. O oriši Oya ne. Vem, da mi je terapevtka delala life reading in določila, da je moja oriša Oya. Ne pozanimam se, kaj ta predstavlja. Terapevtka je namreč tudi šamanka. Ogromno je plačala za izobraževanje v Braziliji. Tokrat vem, kaj pomeni moja oriša. Po končani meditaciji vsak izmed nas spregovori, kaj je občutil. Prva sem na vrsti. Vsega se ne spomnim. Najbolj vem, da je nekaj močno pritiskalo na moje prsi. Še najbolj podobno se mi je zdelo močnemu vetru v obmorskem mestu. Šaman na koncu, ko vsi sporočimo občutke, pove, da je Oya oriša vetra, trgovanja in podobno. Razmišljam, kako sem ravno jaz čutila prav to. Izključim možnost, da je delovala oriša. O tem, kakšne trike uporablja šaman, bi rada vedela več. Vedno znova ga opazujem, vedno znova iščem, kaj mu pomaga. Kdo ve, ali čuti, kaj počnem? Uči nas delati z opeleji. Zanimivo, res zanimivo. Sprva sploh ne sledim. Ne zanima me. Naslednjič delavnico „prešpricam“. Misleč, da je delo z opeleji mimo, sem čez teden dni tam. Ne kaže mi drugega, kot da se vključim. Nič mi ni jasno. Nekega dne si močno želim, da bi se mi uresničila želja v zvezi s hčerko. Sprašujem opeleje. Ne morem verjeti, da sem dobila prave odgovore. Zamika me. Obiščem nadaljevalni tečaj. Čisto vse ne more biti naključje, sem vse bolj prepričana. Naučim se delati life readinge in readinge za krajša obdobja. Pomislim na Pitijo in na odgovore, ki si jih lahko različno razlagaš. Ne, tudi to ni pravo. Mogoča bi bila velika koncentracija. Pod vplivom te bi delovala moja podzavest. In navsezadnje. Mar nisem prepričana, da delujejo okrog nas neke nevidne energije, magnetizem in še kaj? Ali ni vse relativno in objektivnosti preprosto nismo sposobni sprejeti? Seveda se s tem ne ukvarjam predolgo. Dolgo, tako dolgo ne uporabljam opelejev, da pozabim, kako se dela. Priročnik in zapiske vzamem in obnovim znanje. Tudi potem ni delo z opeleji moj vsakdanjik. Kje pa! Nekajkrat letno me zamika.

K terapevtki pride nek znan šaman iz Brazilije. Po rodu Numibijec. Samo pogledam ga in si rečem: „Prevarant. Velik in nesramen prevarant.“ Zdravilki povem svoje mnenje. Natanko tako odgovarja, kot naj bi Pitija.“ Terapevtka spoznava tudi sama, kako je z njim. Pozneje o njem poroča časopisje. V Italiji so ga razkrinkali. Nekaj se mu je vendar le posrečilo. Soseda je pritekla po pomoč, ker je njen mož padel v nezavest. Brazilec je bil takoj tam in ga je spravil k sebi. To naj bi bil čudež. Morda bi se posrečil tudi meni? Vsakomur, ki obvlada umetno dihanje? Morda bi zadostovalo celo, če bi ga polila z vodo. Nekega večera naj bi priklical dež. Prišli so gledalci ali pa recimo pomočniki. Barva oblačil je bila nemara bela. Imeli so palice in pred obredom je bil točno določen prigrizek. Delali so zunaj. Sedeli so na na travi ob hiši. Izgovarjali „čarobne“ besede. In za to plačali. Dolgo je že trajala suša in vročina. Dež bi bil dobrodošel. In posrečilo se je. Na Zemljo je padlo nekaj kapelj dežja. Toliko, da se moj posmeh ni mogel pokazati v popolni zmagi. Že zato, ker sem doma gledala skozi okno ali bo deževalo, sem se zdela sama sebi neumna. Pozneje mi je prišel v roke časopis, ki je omenjal šamanstvo. Članek je bil odklonilen, vendar je izražal začudenje, kako se šamanom posreči priklicati lepo ali slabo vreme. Seveda dež ni namočil zemlje in še dolgo ga ni bilo. Kmetijski pridelek je bil jeseni skromen. Terapevtka se ne more načuditi, da sama prevare ni prepoznala. Niso ga prepoznali šamani v Sloveniji. Jaz takoj. Spomnim jo na denar, ki so ga ona in mnogi drugi porabili za šolanje pri njem v Braziliji. Vprašam jo, ali ni za tako delo v Sloveniji dovolj ljudi. Najbrž vsak bolje obvlada le eno področje. Združeni bi učili bolje od Brazilca. Predvsem pa bi morali jasno povedati, da poskušajo v ljudeh ponovno prebuditi prvinsko znanje. Izgubili smo ga, kakor hitro smo izgubili pravi stik z naravo. Ne gre za čaranje, za skrivnosti.

Pogosto se spominjam delavnice, ko smo zapisovali svoje probleme. Sledil je drugi del. Najprej je moral vsak razmisliti, ali je problem res problem ali niti omembe potrebna pomanjkljivost. Te smo prečrtali. Vsaj polovica je bilo takih. Sledilo je razmišljanje, kako bi lahko problem rešili sami. In smo spet rešljivo črtali. Ni ostalo več dosti. Kar je, smo skupaj razmišljali in poskusili svetovati. Spomnim se ženske. Imela je nemogočega moža. Bil je nasilen alkoholik, v ničemer se nista strinjala in podobno. Kar ušlo mi je iz ust: „Jaz tega ne bi prenašala. Zagotovo ne. Zahtevala bi ločitev!“ Gospe nisem nikoli več videla. Terapevtka mi je povedala, da so na njo moje besede neverjetno učinkovale. Kar lotila se je postopka in se kmalu ločila. Ne razume, zakaj me je tako upoštevala. Saj sem bila za njo popolna neznanka. In že nič kolikokrat je slišala tak nasvet. Nikoli se ji ni zdel uresničljiv. Tokrat povsem in takoj. Nekoč je prišel na terapijo resen, zadržan, nesamozavesten črnolas fant. Ni bil zadovoljen s službo. Hotel je doseči več. Napredovati. Nadaljeval je študij, toda šlo mu je počasi. Na drugem koncu prostora sem sedela. Blizu vrat. Medtem ko sem razmišljala, se je od njega proti vratom začela širiti svetloba. Vse širša in svetlejša. Kot močno osvetljena pot. Sprva je bila gosto posuta s trnovimi vejami. Veje so se redčile, se spreminjale v drobir. Vsak je moral podati tudi svojo razlago. Kaj sem mu rekla, je najbrž samo po sebi umevno. Čaka ga trnjeva pot. Ne sme se ustaviti. Naj nadaljuje in se še bolj zagrize. Vem, da je študij ob delu zelo naporen. Ker je odločen, bo zagotovo zmogel. Pozanimala sem se, kako je z njim. Tudi srečala sva se še. Diplomiral je in dobil boljše delovno mesto v istem podjetju. Zdaj ga tare drug problem. S punco sta se razšla. Prijateljsko in sporazumno. Še se srečujeta. On je še vedno ni prebolel, zato trpi. Ne more se navezati na nobeno drugo dekle. Svetovala sem mu, naj se ne družita več, dokler je tako. Punca bo razumela.

Občasno sem prihajala na individualne terapije. Vse je bilo usmerjeno v realnejšo samopodobo. Naprej je terapevtka iskala vzroke. Vstopa v prejšnja življenja nisem hotela. Kdo ve zakaj. Ker sem premalo verjela? Ali zato, ker sem verjetnost dopuščala? Izkušnja iz take terapije je bila pred leti na koncu strah vzbujajoča. Kaj bi doživela naslednjič? Skoraj bolje se mi je zdelo pustiti stvari pri miru in pozabiti na možnost poznejših življenj. Tako in tako moj um ne sprejme tega. Veliko razmišljam in postavljam teorije o nekakšnih delcih v vesolju, ki se med seboj privlačijo. Nastanek novega bitja bi bil teoretično mogoč. Toda to bitje ne bi bila jaz. Bil bi skupek sorodnih duš. Brezplodno razmišljanje mi povzroča glavobole in me opozarja, da vsega nisem sposobna dojeti. Da je moje mišljenje o nepopolnosti človeka, o njegovih zelo omejenih sposobnostih, vse kar imam. Terapevtka mi ne nasprotuje. Kadar bom sama pripravljena, naj ji povem. Zadostuje mi, kar počneva. Mirnejša sem. Manj vidno postane tresenje telesa in rok, kar me moti že od najstniških let.

Napoči dan odločitve. Že na vratih povem terapevtki, da bi rada potovala v eno izmed prejšnjih življenj. Povsem sem pripravljena. Naj kar začne, ji rečem. Ni pomembno, koliko časa bo trajalo. Če bo potrebno, naj kar podaljša na naslednjo uro. Seveda v primeru, da je ta dan ne čaka še kdo. Drugače si bova morali vzeti drug termin. Prepričana sem, da nadaljevanje ne bi bilo tako učinkovito, če bi prehitevali. Obe morava biti povsem pripravljeni. Prizna, da imam popolnoma prav. Težko verjetno je, da bova končali v eni sami uri. K sreči sem zadnja na vrsti. Delala bo, dokler bo tekla energija. Ne vem pravzaprav, kaj misli s tem pretokom energije. Vendar sem prepričana, da poteka tudi po meni, le da to sprejemam kot toploto in kot povečano koncentracijo.

To je pojasnilo, zakaj sem se spopadla z vprašanjem življenja na drugem planetu, zakaj z več življenji na Zemlji, zakaj z reinkarnacijo? Jaz, ki sem skeptik in v nič ne verjamem. Izkušnje iz terapij so mi prinesle pomisleke in dvome.