S težo zavidljive in občudovanja
vredne starosti je pridrsala do udobnega fotelja. Nameravala je
pisati na računalnik. Ko se je domačno namestila in se temeljito
pokrila, tako rado jo je zeblo predvsem v noge, je začela s tankimi
prsti udarjati po tipkovnici.
Skozi prosojne zavese, s številnimi
ročno izdelanimi idrijskimi čipkami, je opazovala njun mali
sadovnjak. Čipke v obliki kril angelov, metuljev, morda ptic so
prepuščale največ svetlobe. Rada je imela snežno bele zavese v
vseh prostorih. Bile so spomin na kraj, kjer je preživljala svoja
mlada leta. Zazdelo se ji je, da so svetlobni žarki pogladili njen
zguban a radoživ obraz. Ne le njega, tudi zemljo in vse, kar se je
skrivalo tam notri pod njo. Življenje je en sam nežen poljub, je
pomislila in se začudila, da tega ni že prej vedela.
Prepričana je bila, da so čisto
pod površjem zemlje prve spomladanske rože. Na nasprotni strani
sobe je bilo veliko okno. Celoten prostor je postal povsem svetel,
optimističen in topel. Prepodil je misli na minljivost, ki so se ji
zadnje čase tako pogosto vrivale.
Pogled ji je obstal na mogočni
jablani. Ni se mogla načuditi, da je še tako razgaljena občudovanja
vredna. Drevo se je zdelo, da se ji rahlo nasmiha in razkazuje
razvejane mladike, polne kolen. Kako različnih velikosti in debelin
so, ni nikoli doslej zaznala. Ena izmed njih je bila še posebej
močna in je nadaljevala deblo. Vse so iztegovale svoje konice
naravnost proti soncu in se želele naužiti vse njegove topline in
nežnosti. Do korenin bodo potiskale te čudovite darove. Pognalo bo
novo listje, zacveteli prelepi cvetovi, jeseni pa bo jablana bogato
obrodila.
Prevzelo jo je, in tudi sama je visoko
stegovala roke, jih upogibala, in začutila v njih energijo, ki se je
od konic prstov pretaka navzdol po njenem telesu vse do hladnih
nožnih prstov. Vključila je glasbo, da je pospešila pretakanje
radosti v srcu. Nekaj časa je bila kot prerojena. Pomislila je na
svojega sina in še na vnuka, ki so nekoč kot mački plezali po
drevesu in se vsak po svoje oglašali. Tako enkratno se ji je zdelo,
da bi z veseljem zlezla mednje, če bi le bilo mogoče. Zdaj, ko je v
njej zaplala kri, bi to spet storila.
Ko bodo dozorela prva jabolka, jih
bosta vnuka nabirala v košarico, pozneje jih bo dedi, ja, za vse je
njen dragi postal dedi, odnesel na kompostni kup. Prva so lepa, toda
ponavadi polna črvov. Naslednja velika, slastna. Jabolčni štrudelj
lahko speče skoraj brez sladkorja.
Medtem je sneg kar vidno kopnel pred
njo. Obroba zemlje pred hišo je bila vse večja. S težavo se je
pomaknila bliže, da bi morda zagledala kakšen zvonček. Preneumno
bi ga bilo pričakovati, se je zdrznila. Zaplat zemlje pa je bilo iz
minute v minuto več. Mogočno jablano je nehote nagovorila in jo
pohvalila: »Res, listja še nimaš, zato pa tvoje veje delajo manjšo
senco in tudi pod deblom kmalu ne bo več snega.« Zdelo se je, da ji
je jablana hvaležna. Bolj se je nategnila, više so štrleli njeni
vršički in vsrkavali poslednje sončne žarke tega lepega dne.
Njen, še vedno poskočen mož, je
prišel medtem domov. Povedala mu je, kako čudovito dopoldne je bilo
v sadovnjaku. Ne bo več dolgo hladno, postavili bodo vrtno garnituro
med rastline. Skomignil je z rameni, kot že tolikokrat zaradi njenih
otročarij in ji namignil, da spet sanjari. Nasmehnil se je in jo
pobožal. „Malo prezgodaj je za sedenje na prostem, sploh pa za
zvončke“, jo je postavil na trdna tla. Nepoboljšljiv realist je
bil.
Naslednji dan je bila sobota. Tudi on
je več počival. Lepa navada, ki je ni nikoli opustil, čeprav si
prostega časa ni znal jemati. „Moj Ogun“, mu je pravila, kar je
ime za šamansko orišo, ki ne odneha, ko že vsi drugi omagajo. Ne
mara dolgo poležavati, zato je kmalu po sedmi uri odšel s psom na
sprehod. In glej čudo! V sadovnjaku so zrasli prvi zvončki! Ni
vzdržal, da ji jih ne bi takoj prinesel. »Vidiš, prav čutila sem
jih, kako prodirajo na površje,« se je radostila.
»To so moji spomladanski poljubčki
zate,« ji jih je daj v narečje, nekaj pravih pa je z ustnicami
pritisnil na njena bleda lica. Rahlo rdeča so radostno pogledala
vanj.
Minevali so dnevi. Deževni so se
izmenjavali s sončnimi. Kakor hitro je posijalo sonce, je sedla na
priljubljen fotelj in čakala, kdaj ji bodo krilate čipke razkrivale
dogajanja v naravi in bo topla krogla grela zvončke. Sonce je
spremenilo smer, ni sijalo na njena lica, zvončki so odcveteli.
Toda namesto njih je opazila druge
cvetke, še izrazitejših barv.
„Pridi bliže“, so jo vabile in
sonce se je prav prijazno smehljalo. Da bo ogrelo in obarvalo njeno
bledico, ji je dopovedovalo. Potrudila se je in vstala. Mož je
odgrnil zavese in odprl steklena vrata, postavil je na vrt sedežno
garnituro. Bila mu je hvaležna. Z njo je stopil ven in ji čez čas
prinesel skodelico kave z mlekom. Opozorila ga je na metulje, ki
letajo s cveta na cvet. Da so taki, kot bi bil rad on, se je
pošalila. Nasmehnila se mu je in mu rekla, da cvetke rahlo povešajo
glavice, kot jo je ona, ko ji je bilo nerodno ob njegovih prvih
poljubih. In vendar se je prav ob njih razcvetela in spreminjala v
žensko. Zdaj so spet čudežni, saj jo pomlajajo. Obujala sta
spomine na njuno začetno skupno življenje. Bilo jima je prijetno ob
mislih na zgodnjo ljubezen. Še bolj na to, da kar še živi.
Drugače, a trdno in zanesljivo.
Bližalo je se popoldne. Pričakovala
sta vnuke in se jih veselila. Vedno najdejo kaj novega, kaj zabavnega
in zanimivega. Trava bo spet zrasla, treba jo bo kositi, sta
hrepenela po novem življenju. Na nekaterih mestih je vsako leto
ogromno ivanjščic. Škoda jih je odstraniti. „Dedi je zelo
naklonjen naravi, to vesta že vnuka. Na tistih mestih napravi
nekakšne kroge. Metulji jih radi obiskujejo. Iz njih posrkajo samo
malo rose, za cvetke je vode dovolj. Naslednje leto se razcvetijo še
bujnejše.
Vnuka sta nad sadovnjakom navdušena.
Sprva skupaj občudujejo zvončke, kronice, trobentice,
marjetice,vijolice, žafran, narcise, tulipane, okrasno travo,
podlesek, nabirajo ribez, jagode, maline. Pozneje zacvetijo vrtnice,
trgajo meliso, češnje, kivi in nazadnje grozdje. Včasih naberejo
ivanjščice in ji jih prinesejo v naročje.
Bliža se dan, ko bo dobila šopek teh
cvetk svoje zgodnje mladosti. Že kot otrok jih je rada trgala in
delala iz njih velike šopke. Še vedno jih občuduje kot takrat.
In dedi ji jih bo znova prinesel.
Eden izmed njegovih mnogih poljubov so.
NJENA POMLAD
Reviewed by Irena Cigale
on
13:20
Rating:
No comments: