Prvo poglavje: Yogurt - Mesto, kjer delajo ladje
Gal je počasi odprl oči. Bežno se je še spominjal
obraza dekleta, ki ga je stalo poslednjih kovancev. Zdaj je že mesec dni spal
na ulici v neprijaznem predelu obmorskega mesta, ki je slovelo po zvitih
trgovcih. Počasi se je pobral. Za ljudi kot je on ni bilo dela. Ne več. Odkar
je prekleti Ludvik, prekleti Von, prekleti Hamm sestavil prekleti geometer in
spisal preklete tablice, s katerimi se je lahko na morju znašel skorajda vsak
prekleti nesposobnež, ki je lahko seštel dva in dva.
Počasi se je pobral
na noge. Glava ga je bolela zaradi prepiha. Človek si je lahko samo želel, da
bi imel mačka, a on ni imel te sreče. Edino kar je včeraj popil je bilo nekaj
vode. Ni bil eden najboljših. Nikoli ni bil najhitrejši. A bil je natančen. Če
si ga vprašal kje je katero izmed velikih pristanišč je to vedel v trenutku. Treniral
je pri starih mojstrih, ki so vsi občudovali njegove sposobnosti. Poznal je vse
zvezde na nebu, nove si je lahko zapomnil z neverjetno hitrostjo, znal je
narisati položaj ladje na zemljevidu, pa če je bilo treba to storiti podnevi
ali ponoči. Ladjo je znal natančno pripeljati v pristan, četudi ni niti enkrat
pokukal iz kabine. A sedaj? Sedaj ni bilo več denarja. Če je kdo slučajno
potreboval navigatorja je raje posegel po starih, preizkušenih mojstrih, ki so
bili sedaj prisiljeni svoje usluge prodajati po neverjetno nizkih cenah.
Poslednji žebelj v
krsto navigatorjev je zabil kralj Robert III Vzvišeni, ki je zaukazal, da
morajo vse ladje njegove mornarice v svoji posadki imeti nekoga, ki zna
uporabljati sekstant, geometer in tablice. On se ne bo več zanašal na
čarovnije! Najboljši in najspretnejši vseh navigatorjev so se kar naenkrat
znašli na cesti. Ni bilo več prostora za mlad. In vse to se je zgodilo tik pred
tem, ko bi bil lahko prvič glavni navigator in se s morebiti celo izkazal. A
sedaj ne bo nič iz tega. V vsem pristanišču ni bilo ladje, ki bi ga bila
pripravljena sprejeti. Počasi se je prikobacal do vodnjaka in se zazrl v vodo.
Bila je tako umazana, da si je, celo žejen kot je bil, ni upal piti. Sesedel se
je na robnik in se zazrl navzdol po ulici. Če bo šlo tako naprej se bo moral
preseliti. Slišal je, da je nekoliko na zahodu potoček, ki je celo piten.
Seveda ni vedel, kaj bo s hrano, a sedaj je bil žejen. Včeraj je komajda izprosil
dovolj denarja za tistih nekaj požirkov. Ni si želel tega ponoviti, a vedel je
da bo moral. Edino delo, ki ga je poznal je bila navigacija. Poizkusil je z
delom v ladjedelnici, a njegovo znanje ni vzbudilo zanimanja pri ponudnikih.
Morda je bilo še bolje tako, saj je močno dvomil da bi njegovo telo preneslo
pritisk trdega dela, ki bi ga moral opravljati. Bil je preveč visok za tatu,
preveč koščen za stražarja, preveč oster za trgovca in preveč ponosen za
mornarja. Nekaj malega je lahko zaslužil kot dostavljač, a tu so z njim
tekmovali dečki, ki so lahko delo opravili hitreje. Morda bi moral požreti
ponos in postati sluga. A ne še. Ne še.
Zazrl se je v
umazano vodo vodnjaka. Danes bo moral zaslužiti nekaj denarja. Potreboval je
nekaj za pod zob. Bežno se je spominjal, da je sobota. Zvečer tik pred sončnik
zahodom so se zbirali verniki pred templjem Tefala, božjega bika, ki je bil
nekakšen simbol bogastva. Tam se je po požrtiji, ki so jo imeli v notranjosti
navadno našlo kaj za reveže. Poizkusiti ni greh. In seveda je bilo tu
pristanišče. Mogoče bo našel kakega kapitana, ki se ga bo spomnil in od njega
prejel kaj denarja.
Počasi se je dvignil.
Noge so ga komaj držale. A držale so ga. Previdno je nadaljeval dokler se niso
navadile na napor in so ga nosile po ulici, ki se je počasi priključila večji,
ki se je priključila še večji, dokler se ni vse skupaj zlilo z veliko ulico, ki
je vodila v pristanišče. In kmalu se mu je pred očmi prikazal pogled, ki ga je
še pred slabim mesecem ljubil. Sedaj mu je samo pogled na ta gozd golih dreves
silil slab okus v usta. A lakota in žeja sta ga gnali naprej.
Poznal je večino
ladji, ki so bile zasidrane tu. Včeraj so bile iste. Zala Marija in njen
zavaljen kapitan. Ta je bil zase prepričan, da je napol navigator in sedaj, ko je
lahko v rokah držal še sekstant, da preveri svoje ugotovitve ni potreboval
nikogar več. Menda je imel nekaj težav s svojo posadko, ki ni zaupala tej novi
napravi, a ne dovolj, da bi najel navigatorja. "Bodo že videli, kako to
gre, seveda pa bom nadzoroval stvar s svojim čutom je zatrdil." Galu so se
smilili mornarji, ki bodo najverjetneje končali izgubljeni na morju, a storiti
ni mogel veliko. Kapitan ga ne bi vzel niti za mornarja, saj se je bal, da bi
kdo mislil, da ne zaupa dovolj svojim sposobnostim.
Potlej je bila tu
Modra Nimfa, mala hitra ladjica, kjer sta delo našla dva starodavna
navigatorja, ki sta do nedavnega delala pri mornarici. Skupaj bi bila dovolj
dobra, da bi se z njima prevažal celo kralj. Sedaj sta služila na majhni
ladjici, s katero se je prevažal eden izmed trgovcev, ki je živeli v tem mestu.
Ladja z rdečim trupom in jadri, je bila namenjena le redkim premikom med otoki,
ko je bilo treba skleniti kupčijo in plača je bila skromna, a starca sta se
raje odločila za delo, ki je bilo zagotovljeno, kakor da bi iskala boljše
plačilo in se čez nekaj mesecev zopet znašla v pristanišču.
Potlej so bile tu
Mrzla Sanja, Zlata Sipina, Lidija, Debela Berta in Velika Sara, vse velike
trgovske ladje, ki so si raje omislile računarje, saj kapitani že prej niso
povsem zaupali spolzkim navigatorjem.
Na novo je prišla
le Pohlevna Maja, ladja, ki je svoj kruh služila s prestavljanjem med
okoliškimi otoki in ni potrebovala navigatorja, saj je lahko mornar v gnezdu
skoraj ves čas videl obalo. Kapitan je bil sicer dobra duša in je bil
pripravljen najeti navigatorja. Vedel je kako hudo je. Kljub temu se je odločil,
da bo vzel starejšega, izkušenejšega moža. Gal je kljub temu dobil nekaj
majhnih bakrenih kovancev, s katerimi si bo lahko kupil nekaj zajemalk vode, če
se bo odpravil na drugi konec mesta, kjer je mlad fant prodajal vodo, ki je
ostala od prejšnjega dne. Človek hitro ugotovi, kaj mora storiti, ko je vsak
kovanec dragocen. Za nameček mu je kapitan ponudil še zajemalko postane vode,
ki je ostala na ladji. Ni si mogel privoščiti, da bi iz pristanišča šel s staro
vodo, čeprav ga bo stala dvakrat več kot drugje.
Kmalu je obnemoglo
sedel na kamnitih tleh in se nastavljal sončnim žarkom in blagemu vetrčku, ki
je pihal z morja. Ni vedel, kaj naj počne. Sklenil je, da bo varčeval z vodo,
saj se ni zgodilo vsak dan, da bi kdo bil tako radodaren kot kapitan Maje. Ko
bi imel vsaj dovolj denarja, da bi poiskal drugo pristanišče. Morda bi dobil
delo kot pisar. Tu je skoraj vsak mizar znal brati, a na drugih otokih je bilo
drugače.
Obrnil se je in se
zavil k steni. Nato je nekaj trenutkov nepremično strmel vanjo, preden jo je je
močno udaril. Prekleti John prekleti Smith in njegov prekleti Geometer.
Čas je tekel. Ni
vedel, koliko časa je minilo in ni ga posebej zanimalo. Čas je bil edino, kar
je v resnici imel. In nato ga je presenetila ostra brca. Tega ni bil vajen.
Bolelo je.
"Zbudi se
lenoba." Je spregovoril moški glas. Obrnil se je. Pred njim je stalo
rjavolaso dekle v lahki laneni obleki, kakršne so nosile dame, ko so se
odpravile na morje. Težava je bila v tem, da je bila obleka narejena za žensko
nekoliko drugačne postave. "Preprost opravek. Ne bo ti vzel veliko časa.
Lahek zaslužek." Morebiti bi kdo celo nasedel, če ne bi odprla ust. Prave
dame niso govorile tako glasno, da bi ji lahko slišal sredi nevihte. Nekoliko v
stran je stal moški, oblečen v udobno usnje, kakršnega so včasih nosili
najemniki, kadar niso pričakovali večjega odpora. Njegovo nogo bi bilo treba
obsoditi za brco, ki je je bil deležen. "Tri srebrnike. Enega zdaj, dva,
ko opraviš. Tu imaš pismo. Dostavi ga Baronu Blakendberdu. Potlej me poišči v
krčmi Pri črni bradi." Srebrnik se je lepo bleščal v soncu. Že samo za
enega bi bil pripravljen skočiti do Barona in mu predati kakršno koli pismo iz
še tako nenavadnega vira. Hitro je skočil na noge. Pobral je kovanec, ki ga je
vrgla na tla in urno odpeketal proti lepšemu delu mesta kjer so živeli
premožnejši ljudje.
Baron Blakendberd
je bil pomemben mož v Yogurtu. Njegova rodbina je že vrsto let nadzorovala
mestno stražo. Ta je bila, kljub velikemu številu najetih stražarjev, ki so
varovali premožne, še vedno glavna sila, ki je lovila tatove in podobno drhal.
Galu je bila ideja straže všeč, saj je skrbela ne le za bogate prebivalce in
trgovce, temveč je bila pripravljena skočiti na pomoč tudi revnejšim
prebivalcem mesta, ki jih je doletela nesreča. Razmišljal je, da bi se jim
pridružil, a iskali so predvsem ljudi, ki so se znašli z mečem in so bili
dovolj veliki, da so že samo s svojo prisotnostjo odvračali ljudi od
najrazličnejših neprimernih dejavnosti.
Pismo je oddal
služabniku z besedami, da ga more čim prej prenesti svojemu gospodarju. Bolje
bi storil, če bi se prepričal, da je pismo res prišlo v prave roke, a to je
bilo izven naročila. Čim je oddal pismo se je obrnil in odkorakal stran. Nato
je skozi ozke ulice smuknil v proti zahodu in se pristanišču približal s
severa, po ozki, strmi ulici, kjer so živeli ribiči. Pot je bila daljša, a
vodila ga je mimo starejše ženice, ki je prodajala soljene osliče. Ni bilo
veliko, a ženska jih je prodajala skorajda zastonj – nihče ni ravno oboževal
soljenih osličev. Še ladje so jih redko naložile za živež. Vsekakor je bila to
ena izmed skrivnosti, ki je nekako ostala skrita ostalim revnim prebivalcem.
Najprej je mislil prištediti denar, ki mu ga je dal kapitan Pohlevne Maje, a
sedaj se je odločil, da lahko nekoliko izkoristi svoj položaj. S tremi
srebrniki bo lahko preživel skoraj mesec dni, če bo previden in ne bo preveč
izbirčen kje bo spal. Bilo je neverjetno kako hitro se spremenijo pogledi
človeka, ko je soočen s krutimi okoliščinami.
Čez nekaj trenutkov
je stal pred Črno brado. Ne najlepša gostilna, a bila je dovolj gosposka, da so
v njej lahko prespali trgovci, ki so imeli opravke v mestu. Najemnik, ki ga je
obrcal je sedel pred gostilno, z očmi uprtimi na morje, kakor da bi ga
pogrešal. Nenavadno za ljudi, ki so navadno nosili oklepe, v katerih ni bilo
pametno plavati. "Si dostavil pismo? Dobro. Tu imaš denar." Dva
srebrnika sta se pojavila v porjavelih rokah eden je izmenjal lastnika.
"Gospa ima še eno nalogo zate. Za srebrnik. Potrebuje nekoga, da jo bo
vodil po mestu. Zdaj potrebuje nekaj ur počitka. Počakaj, da se nekoliko
ohladi. Po končanem delu dobiš oba.« Bil je preveč vesel denarja, da bi
razmišljal zakaj je dekle tako radodarno. Nekoliko ga je jezilo, da je zaslužen
srebrnik uporabljen kot varščina, a štirje srebrniki so štirje srebrniki. En
sam je bil tedensko plačilo v ladjedelnici.
Po hitrem skoku v
bližnjo gostilno je Gal zadovoljno sedel na kamnitem pomolu in bingljal z nogami.
Bil je sit. Po več dnevih je bil sit. In tudi pivo, ki si ga je privoščil je
dobro delo njegovemu počutju. Želodec ga je nekoliko črvičil, a to je bilo
pričakovati. Danes si je privoščil, jutri bo varčeval. Štiri srebrniki so bili
skorajda bogastvo. V mesecu dni bo, če bo vztrajen prav gotovo dobil delo na
kaki trgovski ladji. Plačilo bo borno, a imel bo hrano in posteljo. Ah, svet se
je zdel toliko lepši, da bi lahko kar plesal.
"Hej,
zguba!" Bil je hrust.
"Že
prihajam!" Je vzkliknil in se urno zakadil proti krčmi. Dekle ga je že
čakalo in bilo je skorajda spremenjeno. Nekdo ji je uredil lase in nekoliko
popravil obleko. Tudi naličena je bila. In krog nje se je širil prijeten vonj.
"Po nakupih
greva, medtem ko Medved čaka tu." Komaj vidno je pomignila proti plačancu,
da je dala vedeti o katerem Medvedu govori. "In če ti ne bo odveč boš nosil
mojo prtljago." Ponudila mu je nahrbtnik, ki ga je imela v roki. Gal je
opazil uporabo tikanja, česar ni bil deležen že odkar je bil otrok. Kljub temu
je stegnil roko proti ponujeni malhi. "Previdno." Mu je zabičala.
Nato se je obrnila k svojemu stražarju. "Veš kaj moraš storiti. Potem si
prost do večera." Hrust je pokimal in se s počasnim korakom odpravil
navzdol po pomolu.
"Greva.
Najprej bi rada videla kako zlatarno." Je spregovorila, brez da bi ga
pogledala.
Gal jo je popeljal
po glavni ulici skoraj do očesa, kakor so domačini imenovali majhen trg, in se
ustavil pred Zlatim Zrnom. Zlatarno, ki je slovela po svoji gostoljubnosti.
Dekle je vstopilo, nekaj časa porabilo za pogovor s starim zlatarjem, ki je
čemel v trgovini in čez čas prišlo ven.
"Drugo
zlatarno prosim. Kako z boljšimi izdelki. Zanimajo me predvsem prstani."
To Galu ni pomagalo toliko, kot bi dekle pričakovalo. Nikoli se ni zanimal za
zlatnino, sploh ne v tem mestu, kjer je počasi porabljal poslednji denar, ki ga
je kdaj zaslužil. A popeljal jo je naprej, saj je bilo na tej ulici še nekaj
zlatarn, kjer bi morebiti lahko imeli prstane, ki si jih je dekle želelo. Ko
sta se oddaljevala od desete zlatarne je dekle nenadoma spregovorilo.
"Kako vam je
ime, mladenič?" Ko ni bilo več Plačanca je postala nekoliko prijaznejša.
"Gal,
gospa." Je po kratkem razmisleku za vsako besedo odgovoril. Še ko je bil
navigator, ki je bil eden najbolj spoštovanih poklicev, ga je ogovarjalo le
malo uglajenih ljudi.
"Vaše obleke
so nenavadne. Umazane, a dobro narejene in skrbno obarvane, vsekakor boljše
izdelave kakor bi pričakoval od berača."
Ni bilo vprašanje,
a vseeno se je počutil, da mora odgovoriti. Njena opazka, da je berač ga je
zapekla: "Še pred kratkim sem imel delo, a življenje se ne izide tako kot
človek pričakuje."
"Težko je, če
se nenadoma spremeni naš svet."
"Človek
obrača, bog obrne, gospa."
"Tudi sama
sem imela nekoč podobno izkušnjo." Gal je molčal, a si je v glavi pridržal
pravico, da se ne strinja s komerkoli.
"Vstaviva se
tukaj. Ogledala bi si tole" Pograbila je nahrbtnik, ki ga je nosil in že
je izginila v notranjost majhne trgovinice, nad katero je pisalo Marjetin
Tobak. Čez čas se je vrnila. Nahrbtnik je bil nekoliko težji, a ne zelo.
Najverjetneje je kupila kaj za očeta ali katerega sorodnika.
Potem sta nekaj
časa hodila v tišini, se ustavila v naslednji zlatarni, ki tudi ni zadovoljila
dekletovih pričakovanj.
"Si imel
trgovino?" Tikanje se je vrnilo, a tokrat se ni zdelo, da v slabšalnem
smislu. Bolj je bilo čutiti, da je dekle pozabilo, da govori s tujcem.
"Prosim?"
"Rekli ste,
da ste imel delo. Ste imel trgovino?"
"Raje ne bi
govoril o moji preteklosti." Vsekakor se ni mislil pritoževati dekletu, ki
mu je plačevalo da ga vodi po mestu. Toliko samospoštovanja je še imel v žepu.
"Razumem, a
vseeno se mi zdi čudno, da ne bi mogli najti drugega dela. Niste še toliko
stari. Lahko bi se oprijeli nečesa. Koliko let imate?"
"Dvaindvajset."
"Res? Več bi
vam prisodila, a naj bo kakorkoli, niste še tako stari, da bi morali umreti na
ulici."
"Dve levi
roki imam."
Zasmejala se je.
"Mnogo ljudi poznam, ki imajo dve levi roki. Navadno zase mislijo, da
imajo dve desni."
"Tudi sam sem
spadal mednje."
"Seveda si!
Ne bi dvomila v to." Spet je prešla v tikanje, kakor, da se ne more
odločiti. Morebiti je bila iz ugledne družine, ki je naletela na hude čase. Ali
pa ravno obratno. Vsekakor ni bila v otroštvu povsem poučena o obnašanju visoke
družbe.
"To je
najuglednejša zlatarna v mestu." Gal je pokazal na bogato okrašeno
trgovino, s steklenimi okni. "Vsi najuglednejši ljudje od blizu in daleč
kupujejo tu."
"Najprej bi
me moral pripeljati sem!"
"Se
opravičujem, gospa."
Dekle se je kmalu
vrnilo. "Njihovo delo je dobro, a to jim je zlezlo v glavo. Dovolj sem imela gledanja zlatnine. Bi me
peljal do templjev, da opravim daritev!"
"Seveda
gospa." Popeljal jo je navzdol proti pristanišču in nato v Tempeljski
park, kjer si je bogato meščanstvo postavilo templje, da jim ne bi bilo treba
opravljati molitev v družbi z revnejšimi. Stražarja, ki sta varovala vhod sta
sicer nekoliko nejevoljno gledala Gala, a sta ga spustila naprej, saj je bilo
očitno, da je tu z uglajeno gospo. Lahko bi potegnila krajši konec, če bi se
postavila na napačno stran. Tako je Gal prvič po dolgem času vstopil v najlepši
predel mesta. Ušesa mu je napolnilo glasno petje ptičev. Velik del površine je
bil prekrit z zeleno travo in rožami. Stezice, ki so vodile od templja do
templja so bile iz belega gramoza. Vedel je, kateri tempelj je Tefalov, saj je
nameraval zvečer mlaskati ostanke pri zadnjih vratih, in vedno je bil
presenečen, koliko bogastva se nakopiči v teh hramih. Vrata v tempelj so bila
okovana z zlatom, prav tako rogovi številnih bikov, ki so krasili njegove
stene. Spoznal je tudi ostale templje. Otogi, bog prevare, laži in ukan je imel
tempelj okrašen z črnim kamnom, in mnogimi izklesanimi demoni, ki so služili
temu božanstvu. Ta tempelj je imel mnogo denarja. Ta je prihajal od onih ki so
se želeli zaščititi pred božanskim vplivom kakor od onih, ki so potrebovali
Otogijevo pomoč, da so izpeljali svoje načrte. Nedaleč stran je imel prostor
tempelj Baterije, boginje pravice, resnice in dobrih odločitev. V teh templjih
so se vršila nekakšna sodišča, kjer so duhovnice v imenu bogov, kralja in
ljudstva odločale o najrazličnejših razprtijah. Podoben tempelj v revnejšem
predelu mesta je skrbel za obsojanje tatov in podobnih nezaželenih prebivalcev
mesta, ki so neredko končali kot "prostovoljci" v mornarici.
Gal se je obrnil k
svoji bogati varovanki. "Katero božanstvo bi želeli obiskati? Tamle je
tempelj Tefala, za katerega sem slišal, da je gotovo eden najimenitnejših na
vseh morjih."
"Morja, imajo
svoje templje. A veter piha v svojo smer. Tisto, če se ne motim, je Varhirjev
tempelj. Najprej se moram pokloniti njemu, ki previdno vodi mojo ladjo v
pristan."
V Galovi glavi je
začelo nekaj nenavadno glasno tiktakati. Bogate dame, če tudi so bile hčere
trgovcev niso veliko dale na Varhirja, vodnika ladji. To je bil bog mornarjev,
ribičev, pomorskih trgovcev in ostalih ljudi, ki so se preživljali z jadranjem
po širni modrini. In seveda predvsem navigatorjev, za katere so govorili, da so
potomci njegovih otrok. Res je, včasih so se nanj spomnili tudi drugi.
Največkrat ko so se je na ladjah prevažal njihov ljubljeni ali če so čakali kako
nadvse pomembno pošiljko. Drugače so raje posedali pred Tefalovimi mogočnimi
vrati ali pred vrati usmiljene Vanje, ki je delila ljubezen v svojih številnih
vrčih.
Varhirjev tempelj
je bil najrevnejši v Tempeljskem Parku, čeprav je imel nemalo majhnih postojank
po vsem mestu. In treba je poudariti, da je bil Yogurt odvisen od morja. Če bi
vetrovi nehali pihati bi vsi pomrli od lakote. Tako zelo se je mesto zanašalo
na Varhirjeve vetrove. In tako malo je dalo na boga, ki jih je vodil s svojimi
tisočerimi rokami.
Gal je spoštoval
vse bogove. Večina Navigatorjev je verjela, da so nekako povezani z Varhirjem,
saj so bili tudi oni odgovorni za uspešno potovanje ladji. Gal je imel Varhirja
rad. Kot otroku so mu bile všeč upodobitve čudovitih morskih deklic, ki so bile
njegove pomočnice. In med dolgotrajnim šolanjem se ga je naučil spoštovati. Spoznal
je njegovo silno moč, ki je lahko kljub trudu mornarjev ladjo ugonobila. Tu na
kopnem je bilo lahko pozabiti na silno moč, ki jo premore ta bog. A čemu bi to
dekle želelo nakloniti darove prav njemu?
Kolesca v Galovi
glavi so mlela številne odgovore, ki so se skrivali v najrazličnejših kotih, ko
je sledil dekletu proti belim plapolajočim jadrom, ki so krasila tempelj božanstva,
ki ga je želela obiskati. A vsi so počasi padli v vodo, ko je pomignila za
nahrbtnik in iz njega potegnila majhno vrečko darov, ki jih je položila v
oltar. Zelo veliko je moralo viseti na Varhirju, da je položila tolikšno
daritev.
"Ne častiš
Varhirja?"
"Prav
nasprotno gospa. Če vprašate mene je Varhir najvišji med bogovi. Velikokrat sem
bil prepuščen njegovim muham in za zdaj vedno prišel nazaj, zahvaljujoč njegovi
modrosti."
Ni mu odgovorila.
Le zamišljeno je pokimala, ter se počasi odpravila proti Otogijevemu templju.
Tokrat je opravila manjšo daritev, a je spregovorila z zakritim menihom, ki je
vedno poslušal želje vernikov.
"Pridi."
Je spregovorila. "Zdaj morava počakati." Previdno je sedla na eno
izmed klopi, ki so se naslanjala na drevesa v parku. "Niste mi povedali,
ali ste poročeni."
"Brez službe
sem gospa in brez upanja nanjo. Kje naj bi dobil ženo."
"A vendar ste
imeli poklic, ki vam je menda dobro služil in ne izgledate ravno slabo, če
dovolite, da tako rečem. Če bi le nekdo obril ta obraz. Poleg tega lepo
govorite. To je pomembno. In akoravno ste še skorajda otrok bi se vendarle že lahko
našli dekle, ki bi v vas zapolnilo določeno praznino." Spet se je
ustavila, kakor da potrebuje čas za razmislek. "Razveza potrebuje čas.
Prav lahko bi še bili poročeni."
"Kakor
pravite gospa. Na to nisem pomislil."
Nekaj trenutkov je
čakala. "Me ne boste vprašali?"
"Kaj
gospa?"
"Če sem
poročena vendar."
"Če sem
povsem odkrit, se mi ne zdi povsem primerno, da se vtikam v vaše življenje. Te
stvari so zasebne."
"Moški! Zdaj
vem, zakaj nisi poročen. Niti sanja se ti ne, kaj ženska pričakuje od
tebe."
"Tu se
popolnoma strinjam. Ne vem, kaj ženske pričakujejo. Nisem imel veliko stika z
njimi."
"Hm, kje neki
si tičal vse svoje življenje. Prav prijetno skrivnosten si. Kak obrtnik, ki je
bil vse svoje otroštvo bolan? Pisar, ki je pozabil kako se drži pero? Mornar,
ki je izgubil stik z morjem. Komaj čakam, da bom ugotovila." A v njenem skrivnostnem
nasmehu je bilo čutiti namig, da se ji je že zdavnaj posvetilo.
"Nobeno od
naštetega gospa, čeprav ste mi ravnokar dali idejo, kaj bi lahko počel v
življenju."
"Pisar? Ne,
to ni zate. Ti potrebuješ svetlobo, svežega zraka sonca, da se znebiš te
bledice, ki ti ubija lica. Prav škoda bi te bilo za čemenje ob sveči in
natančno prepisovanje. In ne verjamem, da bi zdržal kot pisar. Tvoja duša želi
potovati."
"Motite se
gospa. Moja duša je povsem zadovoljna tam, kjer si lahko privošči toplo
posteljo in prijeten obrok."
"Lažeš, a naj
ti bo. Vsi lažemo. Zakaj ne bi tudi ti." Pogledala je proti Otogijevem
Templju. "Nisem poročena, če te morebiti vendarle zanima."
"Zelo dobro
gospa."
"Lahko me
kličeš Teja."
V tem se je na
vratih pojavila temna figura in se jima začela približevati. Stopila je do
dekleta, ki ga nihče, tako nizko na družbeni lestvici kot je bil Gal, ne bi
smel klicati Teja, in ji podala majhen zavitek.
»Postorjeno je
bilo tako kot je bilo dogovorjeno.« je spregovoril hrapav ženski glas. »Previdno, stvar je zelo,« kratek predih, v
katerem je zajela razkav vdih »močna. A vendar. So stvari, ki lahko izkrivijo
Otogijevo moč. Otogi usmerja, a vsaka stvar ima svojo ceno. Izberi primeren
trenutek. In imejte v bližini nekoga, ki bo namesto vas prevzel božji gnev, če
bo to potrebno.« Svečenica se je ozrla proti Galu. "Pojdi zdaj otrok.
Otogi plete svoje meglice v tvojo smer."
Dekle se je
priklonilo, kakor je bilo v navadi pri onih, ki so prišli k Otogiju po pomoč in
se nato urno odpravilo stran. Gal ji je brez obotavljanja sledil. Nikdar ni
pretirano ljubil Otogija, njegove svečenice pa so v njem vzbudile srh. Razumel
je njegovo potrebo, njegov namen v družbi, a ni razumel, zakaj bi nekdo
zapravljal denar, da bi ga spremljal bog laži in prevar. Nobenega zagotovila ni
bilo, da bo stvar delovala tako kot Otogi obljublja, saj ta ni bil znan po tem,
da bi držal svojo besedo.
"Pridi, mudi
se nama. Po najhitrejši poti me pelji do Črne brade."
"Vsekakor
gospa."
Kmalu sta bila
pred Krčmo. Gal je uporabil nekoliko svoje lastne presoje in dekleta ni
popeljal po najbližji poti, temveč je naredil manjši ovinek, da se je izognil
nekaterim predelom mesta, ki vsekakor niso bili primerni, da si jih ogleduje
dama.
Medved ju je že
čakal pred Črno brado. Sedel je na majhni klopci pred krčmo, zamišljen, a
vendar povsem trezna glave. Ko ju je zapazil je pomignil dekletu. V rokah je
imel majhno belo pismo, ki ga je hitro predal dekletu.
"Vzela si si
svoj čas. Če bi lahko bi že zdavnaj prebral." To vsekakor ni bilo
običajno, če si govoril z nekom, ki je imel dovolj denarja, da te vzame v
službo, a nič ni bilo povsem naravno prit temu paru.
Vzela je pismo in
pretrgalo pečat. Nekaj trenutkov je zrla v pismo. Ustnice so se ji komaj vidno
premikale ob črkah, ki jih je prebirala. To ni bilo nenavadno. Le malo ljudi je
znalo brati dobro, čeprav so bili bogati.
Gal bi bil
najverjetneje eden izmed njih, če ga ne bi v rosnih letih sprejeli v šolo za
navigatorje. Tam so se vsi učili branja in pisanja, saj sta bili to pomembni
sposobnosti vsakega, ki se je ukvarjal s tem poklicem. Obstajali so zemljevidi,
a najpomembnejše orodje mladega navigatorja je bila še vedno knjižica, ki je
vsebovala vse otoke in njihove kratke opise, ter njihovo lego glede na druge
otoke. Branje je tudi pomagalo, da si se naučil slediti potovanju v svoji
notranjosti, kar je bilo zelo pomembno, saj bi v nasprotnem primeru lahko
izgubil nadzor ravno takrat, ko je ta najbolj potreben. In seveda še
pomembneje, od navigatorjev se je pričakovalo, da so nekaj več kakor ostali
ljudje.
Galu se je zdelo,
da je še najboljša lastnost branja ta, da je preganjalo dolgčas, ko je bilo
treba sedeti na straži in skrbeti, da je ladja držala pravo smer.
"Sestati se
želi na Malem trgu, ob osmih. Pripravljen se je pogajati."
"To je zelo
dobro. Takrat bo še svetlo. Nobene nevarnosti ne bo."
"Vseeno bi se
počutila bolje, če bi si kraj prej ogledala. Ni mi v užitek, da sem na območju,
ki ga ne poznam."
"Morebiti bi
morala imeti s seboj nekoga, ki kraj pozna, ve, kje so izhodi?"
Njune oči so
odtavale proti Galu, ki je previdno vlekel na ušesa.
"Poznaš Mali
trg?" Je spregovorilo dekle.
"Bil sem že
tam."
"Dobro. Tvoje
delo bo končano, ko opravimo tam. Se nam že mudi?" je nadaljevala.
"Mali trg je
blizu očesa. Nekako pol ure. Ne mudi se nam, časa pa tudi nimam na
pretek."
"Dobro, čim
prej naju spravi tja."
"Prav rad
Gospa." Je veselo odgovoril, čeprav ga ni prav nič mikalo, da bi se
napotil tja. Mali trg je bil domovanje nenavadnega sloja prebivalcev. Šlo je
predvsem za žene in otroke mož, ki so kruh služili kot pomočniki v tej ali oni
trgovini v bogatejšem delu mesta, a niso bili dovolj dobri, da bi prebivali
tam. Težava teh ljudi je bila, da so bili za pravi denar pripravljeni storiti
marsikaj, še posebej, če je ta denar prihajal od ljudi, ki so živeli v bogatem
predelu.
Seveda je bila
večina prebivalstva pripravljena storiti marsikaj za denar, a prebivalci Malega
trga so bili znani po tem, da so bili pripravljeni prodati svojo mater za
prgišče zlata, ki je prišlo iz bogate roke, a pri tem prav grdo gledati druge
prebivalce mesta. Bili so prav tako, če ne še bolj, vzvišeni kakor najbogatejši
meščani. Mali trg je imel svojo lastno stražo, ki je skrbela, da na trg niso
zakorakali ljudje, ki tam niso bili zaželeni. In med njimi se je nedavno tega
znašel tudi Gal, kar mu je šlo zelo v nos, saj se je še spominjal, kako veseli
so ga bili pred meseci, ko je kot navigator dvoril nekemu dekletu, katerega
imena se ni več spomnil.
A srebrnik je bil
srebrnik in vložil je preveč truda vanj, da bi se mu sedaj odpovedal, ker sta
želela, da ju odpelje še nekam.
Pot je trajala
manj, kot je pričakoval. Dekle je hodilo hitreje kot prej, ko sta se sprehajala
po mesu. Ko so se znašli v ozki ulici, ki je vodila do trga so prvič srečali
pripadnike straže, ki so stali s svojimi cenenimi sulicami in merili mimoidoče.
Gal jim ni bil všeč, a k sreči je priskočilo na pomoč dekle s svojim ostrim
jezikom in stražarji so se raje umaknili, kakor da bi se zamerili nekomu, ki je
bil več kot očitno pomemben in je imel dober razlog, da vstopa na trg.
Ko so stopili na
trg jih je pričakal spokojen prizor. Pred majhno pivnico so se v poslednjih
sončnih žarkih sedeli starci, pili vino in metali karte. Nedaleč stran so
možje, ki so že končali z delom s kroglo privezano na nosilec zbijali keglje.
Niso igrali za denar, kakor je bilo navada v ostalih predelih mesta, saj je
bilo kockanje, po prepričanju prebivalcev Malega trga, Otogijeva skušnjava.
Sredi trga so se
sedaj se, sedaj že v senci, igrali otroci. Neredke ženske so se naslanjale na
okna in klepetale ali pa pobirale perilo, ki so ga oprale. Mož menda še ni bilo
doma, saj je bilo še dovolj svetlobe, da se je lahko še marsikaj postorilo.
"Vidiš kje
Barona?"
"Mislim, da
ne. Kako zgleda." Ji je odvrnil Medved.
Gal se je zbudil iz
razmišljanja. Nekaj ni bilo tako kot bi moralo biti: "Baron Blakendberd je
tisti sredi trga, oblečen v oklep."
"V oklepu?
Mislil sem, da je stražar."
"Blakenberdi
so stražarji, varuhi pristanišča. Že generacije je zaščita pristanišča v
njihovih rokah. Še vedno je stara trdnjava pod njegovim nadzorom. In ponosni so
na to. Vedno hodijo v svojih oklepih. Tista dva možaka, ki stojita nekaj
korakov stran, in se delata kakor da ne spadata zraven, sta najverjetneje hišna
stražarja."
"Pojdimo ga
pozdravit. Sem ne bi prišel samo z dvema stražarjema, če bi
mislil početi neumnosti." Je odločila
Teja in pogumno stopila proti možu, ki jih je čakal skoraj na sredi trga s
temnim izrazom na obrazu.
Gal ji je sledil,
čeprav mu je nekaj kar brnelo. Nekaj je videl, nekaj kar ni bilo prav, nekaj je
bilo narobe.
"Baron
Blakendberd." je spregovorila. "Pozdravljeni…"
"Kje je moja
hčerka!" je skorajda zarjovel možakar. "Kje jo imate zaprti, v
prekleti tatovi." Gal se je ustavil. Slutil je, da pismo, ki ga je
dostavil baronu, ni bilo povsem nedolžne narave, a niti pomislil ni, da bi se
lahko dekle pečalo z ugrabitvami. Majhen glasek v njegovi glavi je zamrmral
nekaj o tem, da bi, če bi vedel, kaj se dogaja, zahteval vsaj zlatnik.
"Le počasi
gospod. Vaša hčerka je na varnem. Za zdaj. Če ste seveda pripravljeni plačati
zahtevano zlato."
Baronu je v očeh
zažarela jeza. In Galu je vžgalo! Nihče se ni zmenil zanj. Vsi so nadaljevali s
svojimi opravki, kakor da se ni nič zgodilo, pa čeprav je na trg prikorakal
razcapan berač. To ni bila navada ljudi, ki so živeli na trgu. Če ne bi
pričakovali tujcev bi se v trenutku našel nekdo, ki bi zahteval naj pove, čemu
je tukaj. Gal je tiho zaklel. Lahko bi se spomnil prej!
"Past
je!" je zaklical in s kotičkom očesa že opazil, kako so iz trga izginili
otroci, kako se je večina polken zaprla in kako je iz preostalih sijal
nezmotljiv sij puščic.
Baron se je
nasmehnil enega tistih nasmehov, ki ga imajo ljudje, ko skočijo v bitko, iz
katere ne bodo nič pridobili. V rokah mu je poblisnilo rezilo. Nož. Baron je
imel dobro predstavo o tem, kakšno orožje mu bo prišlo prav, če bo moral hitro
nekomu skrajšati življenje.
Gal je v tem že
bežal proti ozki ulici, kjer sta se naslanjala dva stražarja, ki nista
pričakovala odpora. Dekle je bilo za njim, Medved pa je z ostrim mečem delal
zmedo pred baronom, pred katerim sta že stala dva stražarja. Ni ga zanimalo.
Čim hitreje je moral priti preko trga, preden se stražarja dobro zavesta, kaj
se dogaja in mogoče mu bo uspelo pobegniti. Če bo imel srečo se ga nihče ne bo
spomnil dovolj dobro, da bi ga lahko obtožil.
Tekel je
prepočasi. Eden izmed stražarjev je že vlekel meč iz nožnice, medtem ko je
drugi, ki je bil nekoliko počasnejši še polne roke dela s tem, da ugotovi, kaj
se dogaja, a ne bo trajalo dolgo preden bo vedel kaj ga je doletelo. In če bo z
oboroženim zapravil le trenutek bo po njem. Nenadoma je mimo njega švignilo
nekaj srebrnega, možak se je izmaknil nožu, ki je letel proti njemu, a to je
bilo dovolj, da sta se lahko on in Teja zlahka izmuznila mimo njega. V naslednjem
trenutku se je Gal z nerodnim gibom izmaknil puščici in se zaletel v steno.
Večji stražar je že izvlekel meč in z visoko dvignjenim orožjem stopal proti
neoboroženemu sovražniku. Gal je skorajda padel, a imel je srečo. Po vseh
štirih se je zagnal proti stražarju, ki ga je v nezavarovano podpazduho zadel
drugi nožek, ki ga je zanj namenila bežeča Teja. Izmuznil se je mimo in šele
sedaj je opazil, da je prvi stražar klecnil. V njegovem stegnu je čepel še en
nož. Kako je lahko tako spretno in hitro trosila te zadeve mu je bila uganka, s
katero pa ni imel namena izgubljati časa. Raje je tekel kar so ga nesle noge.
In nato skočil desno. Teja je nekoliko upočasnila tempo da je tekla poleg
njega.
"Na zahod, na
plažo zahodno od ladjedelnic. Hitro, gospodič navigator!"
Ni spraševal. Ni
mu bilo treba. Čim hitreje si je želel priti stran. Vesel je bil, da je nekdo
odločil, kam mora bežati. Ostro je zavil v desno. Za seboj je že slišal
zasledovalce, ki so si opomogli od presenečenja in Medvedovega napada. Izgubiti
jih bo moral. In hitro.
Takoj ko je
pretekel do prvega križišča je zopet zavil desno.
"Nazaj
greva!"
"Vem."
Tekel je naravnost
proti Malemu trgu in prav kmalu je videl odprt prostor. Spet je smuknil desno,
proti jugu. Ulice tik ob robu so se skorajda držale oblike trga. Kmalu sta bila
na drugi strani in sedaj je zavil v odprta vrata hiše, stekel po stopnicah.
Teja mu je bila za petami. Nato je odprl vrata in stekel skozi majhno sobo, ki
ju je vodila preko ulice, mimo presenečenega lastnika in nato skozi majhno okno
zopet na ulico. Zdaj se je obrnil proti zahodu. Hitro je menjal ulice, da bi se
izognil pogledom morebitnih zasledovalcev.
Nenadoma ga je
dekle pograbilo za ramo. "Dovolj bo. Mislim, da sva jih za zdaj izgubila.
Najbolje, kar sedaj lahko storiva je, da se čim bolj neopazno izmuzneva iz
mesta. Vodi, a počasi. Nikamor se nama ne mudi!"
Bil je skrajni
čas. Gal ni imel več veliko zraka v pljučih. Bil je vesel upočasnjenega tempa.
Previdno jo je vodil naprej. Še vedno je menjal ulice, a zdaj mnogo redkeje.
Večkrat je poizkušal pogledati nazaj, da bi videl, če jim kdo sledi, a vedno ga
je Teja ustavila. Nazadnje mu je na vrat zelo previdno nastavila nož. To ga je
ustavilo. Ni več poizkušal. Raje je vodil naprej, proti ladjedelnicam, kjer so
hiše postajale vse revnejše in manjše. Na cesti je bilo vse več revežev, ki
niso imeli kje spati. In revnejše kot so bile hiše, bogatejša je bila, dokler
ni bila kakor svečka v temi. Če so najprej ljudje odvračali poglede od bogate
gospe, ki je prišla mednje, je sedaj skorajda vsakdo gledal nanjo kakor na
velikega purana, ki lahko ponudi še kaj prijetnejšega kakor svojo mošnjo. Tudi
ona je začutila to. Nenadoma je smuknila v ulico, kjer je ni nihče videl in si
urno slekla svojo obleko. Pod njo je skrivala preprosto platneno obleko, bolj
primerno za moškega kakor za žensko. Na zapestjih je imela ščitnike iz debelega
usnja. Čevlje je zavrgla in bila bosa. To ni bila redkost med revnejšim
prebivalstvom, sploh zdaj poleti, ko so bile ulice dovolj tople. Gala je vseeno
misel na to, da bi hodil bos motila, a držal je jezik. Ta njena oprava je
vzbujala manj pozornosti, kar je bilo zelo dobro. Nadaljeval je pot. Edina
slabost je bila, da njena preobrazba ni popolnoma prekinila pogledov. Prav
kmalu se je stisnila k njemu. Čeprav ni bil ravno nekdo, ki bi jo lahko
zaščitil, četudi bi to potrebovala sta bila manj opazna, če je bilo slutiti, da
sodita skupaj, kakor če je bila sama. In seveda je tako poskrbela, da ji ne bi
ušel. Moral se je nasmehniti, bila je precej pretkana.
"Navigator."
Je nenadoma spregovorila, z blagim nasmeškom na obrazu. "Navigator si, mar
ne. Eden izmed tistih, ki ne potrebujejo geometra in sekstanta, da se znajdejo
na morju."
"Morda."
"Morda? Ne
delaj se, kot da se te to nič ne tiče. Lahko bi vsaj priznal, da sem te
odkrila!"
"Prav.
Odkrila si me. In?"
"Ne vem.
Pričakovala sem več." Nasmehnila se je: "Ne vem čemu dolg obraz.
Tisti trik s puščico je bil vreden občudovanja. Pravim ljudem bi bil vreden
lastne teže v zlatu. Če bi se nekoliko zredil."
"Sreča."
"Poznam
ljudi, ki se ne bi strinjali s teboj. In ne zato, ker ne bi verjeli v srečo, a
pustiva zdaj to. Zdiš se mi dober navigator. Ni ti bilo treba misliti, kaj boš
naredil, vedel si. To je dobro. In iz tebe ni bilo čutiti niti trohice dvoma.
Dober navigator to potrebuje. Bolje je, da se izgubiš in ti posadka verjame,
kakor da vedno prideš na zaželeni cilj, a so vsi mornarji v dvomih o tem.
Ljudje ne morajo delati dobro, če ne zaupajo, da potujejo v pravo smer."
"To je
obdobje, ki je sedaj za menoj. Moral si bom poiskati drugačno delo."
"Svet še
vedno potrebuje ljudi s tvojimi sposobnostmi. Na tem svetu so mesta, ki jih ni
na nobenem zemljevidu, pa je vseeno dobro, da se jih najde, pa tudi mesta, kjer
ti geometer ne pomaga kaj dosti. Da sploh ne omenjam drugih prednosti."
"In so tudi
drugi starejši navigatorji. Z več izkušnjami, ki so pripravljeni delati
skorajda zastonj. Svet se je spremenil. Jaz mu moram slediti."
"Prav. Sledi
mu. A najprej mu sledi do ladjedelnic."
Kislo se ji je
nasmehnil.
Bila je že trda
noč, ko sta ubirala pot po ozki kamniti stezici, ki je vodila nad ladjedelnici.
Luna je bila slabotna in poleg zvezd je edina svetloba prihajala iz velikih
plavžev v ladjedelnici. Tudi sedaj, sredi noči delo ni prenehalo. Kovači so še
veno vihteli svoja kladiva. In slišati je bilo tudi nekaj žag, ki so neutrudno
preoblikovale les v ladje.
Godilo mu je, da
mu je sledila brez vprašanj, čeprav je bila prav tako slepa kot on. A kljub
svoji slepoti jo je varno vodil preko poti. Imel je dar. V to ni dvomil. In bil
ji je hvaležen, da ga je zbezala iz luknje v katero se je zakopal. Življenje,
ki ga je živel je bilo končano. Čim prej se je moral obrniti stran od
preteklosti in nadaljevati v prihodnost. Morebiti bo prišlo še kaj dobrega.
Nato je njegova
noga stopila na kamnito obalno tla.
"Tu nekje bi
morala biti moja barka. Stran od ladjedelnic. Pristala sva daleč, da naju ne bi
opazili." Pokimal je. Čutil je, kako previdno je stopala, a je vseeno
zadela kako ostro skalo. Takrat je komaj občutno trznila. Končno je zapazil
temnejšo obliko, ki je morala biti ladja. Ko jo je zatipala se ji je vidno
oddahnilo.
"Pomagaj mi
odriniti. In potem pojdeš z mano. Da te ne najdejo."
Vedel je, kaj jo v
resnici teži. Če bi ga našli bi lahko iztisnili iz njega stvari, ki jih ni želela
izdati jeznemu baronu. Dovolj časa sta preživela skupaj in rešila mu je
življenje. Verjetno je sedaj že zaslutila, da je baron zelo vztrajen.
Odrinil je
čolniček od obale. Bil je komajda dovolj velik, da bi se v njem namestila
četverica, a je kljub temu imel jadro, ki ga je gnalo preko valov.
Bila je spretna
mornarka. Najverjetneje rojena na ladji, saj se je komajda uspel namestiti, ko
je že imela vesla v roki in ju spretno obrnila. Nekaj trenutkov je veslala ona,
potem pa mu je predala orodji in se posvetila jadru. Razpela ga je preden se je
dobro zavedel, kaj počne, nato pa se je namestila na krmi. Ujela je najmanjši
vetrc, ki je vel na morju in ga zapregla, da ju je gnal proč od mesta.
Namestil se je v
premcu. Tu na morju je bil doma. Ona tudi. Težko se bo poslovil od takega
življenja, če se sploh kdaj bo.
Ko jo je tako
gledal mu je bila všeč. Bila je sproščena, popolnoma doma v svojem okolju.
Zanimalo ga je če je tudi on imel tako zadovoljen pogled na obrazu. Skoraj
gotovo. Bil je zadovoljen, ko jo je vodil. Ne bi si mislil, da bi bil lahko še
bolj zadovoljen, a sedaj, ko je sedel v čolnu se je zdelo, kakor da se je od
njega odvalila težka skala, za katero sploh ni čutil, da jo nosi. Bil je
srečen. Presrečen. Težko bo, ko bo moral spet stopiti na trda tla. A morebiti
bo tudi naslednjič tako. Mogoče še opazil ne bo, kdaj se bo za njim prikradlo
nezadovoljstvo.
Ali pa se bo
spominjal tega trenutka in nikoli več ne bo mogel neobremenjeno stopiti na
kopno. Kdo bi vedel.
Nekaj je gotovo.
Nikoli ne sme odnehati iskati dela, ki ga bo vodilo na morje. Morda se mu bo
kdaj celo nasmehnila sreča in bo našel delo kot navigator na kaki ladji. To bi
bilo vsekakor najboljši izid. Ali pa bi se moral izučiti za mornarja. To je
bilo zelo težko delo, a če bi bil dober bi lahko mnogo zaslužil. Še zdaleč ne
toliko, kot bi zaslužil kot dober navigator, a dovolj, da bi si lahko omislil
na stara leta hišo v kakem manjšem mestu in tam preživel poslednje dni.
"Kje je
Skuta?"
Brez razmišljanja
je pokazal smer. Dekle je pokimalo in nekoliko popravilo smer.
"Si kaj
razmišljal o prihodnosti?" Vprašanje ga je presenetilo. Mar je bilo njegov
izraz kljub temi tako lahko razbrati? Molčal je.
"Morebiti bi
mi nekdo kot si ti prišel prav. Ne kot navigator, tega imamo, a morda kot moj
pomočnik. Vsaj dokler se stvari ne spremenijo." Je končala nekoliko
nerodno.
Dolgo je molčal in
očitno je sklenila, da mora še nekoliko obrazložiti svoje besede, ki jih je
izrekla, saj je spet začela govorit: "Navigator si, kako dober ne vem, a
zdel si se mi boljši kot običajni mladci, ki iščejo delo. In poleg tega si tudi
slednik, žal pa si to sposobnost nekoliko zanemaril. A tvoja nezavedne reakcije
so dovolj dobre."
"Nisem
slednik."
"Si kdaj kaj
izgubil? Se spominjaš, da bi bila kdaj kaka stvar, ki je ne bi mogel
najti?"
"Ne, a to ni
noben dokaz. Samo vem kje pustim svoje stvari."
"Tudi če si
jih kdo sposodi?"
To je nenadoma
priklicalo spomin na skoraj pozabljen dogodek, ko so mu sošolci nekoč skrili
dnevnik, on pa ga je v trenutku našel. Pretepen je bil, saj ni želel izdati kdo
mu je povedal kje je dnevnik. S tem si je pridobil kar nekaj spoštovanja med
starejšimi, saj je od tedaj veljal za nekoga, ki zna obdržati skrivnost. A
resnica je bila, da mu nihče ni povedal kje naj išče dnevnik. Preprosto vedel
je. In spomnil se je, da je bil kot otrok nepremagljiv v skrivalnicah. Nihče se
mu ni mogel skriti. A to je bilo najverjetneje le naključje. A če je
pripravljena verjeti v njegove sposobnosti ji za zdaj ne sme oporekati. Bližal
se je vihar in ona je imela edini čoln.
"Koliko
besede imaš pri tem, da se vam lahko pridružim."
"Dovolj.
Dovolj, da boš lahko ostal na ladji brez vprašanj. Vsaj nekaj časa."
"Bolje kot
nič."
"Bolje, kakor
trajna zaposlitev žvižganja rakom."
Blago se je nasmehnil.
Šele kasneje se je zavedel, da prav gotovo ne more videti njegovih potez. On
njenih ni mogel razbrati. Pa če se je še tako trudil. Pomislil je, če bi kaj
pridal, a je sklenil, da je dovolj. Povedal je vse, kar je bilo potrebno. Vse
kar bi še dodal bi njegov položaj le poslabšalo. Obrnil se je na trebuh. Če me
bo potrebovala me bo zbudila. Je sklenil in zaprl oči. Bil je utrujen. Zelo
utrujen.
Matej Cigale: Odlomek iz romana Morje
Reviewed by Loksorr
on
12:22
Rating:
No comments: