Matej Cigale: Odlomek iz romana Morje


Prvo poglavje: Yogurt - Mesto, kjer delajo ladje




Gal je počasi odprl oči. Bežno se je še spominjal obraza dekleta, ki ga je stalo poslednjih kovancev. Zdaj je že mesec dni spal na ulici v neprijaznem predelu obmorskega mesta, ki je slovelo po zvitih trgovcih. Počasi se je pobral. Za ljudi kot je on ni bilo dela. Ne več. Odkar je prekleti Ludvik, prekleti Von, prekleti Hamm sestavil prekleti geometer in spisal preklete tablice, s katerimi se je lahko na morju znašel skorajda vsak prekleti nesposobnež, ki je lahko seštel dva in dva.
Počasi se je pobral na noge. Glava ga je bolela zaradi prepiha. Človek si je lahko samo želel, da bi imel mačka, a on ni imel te sreče. Edino kar je včeraj popil je bilo nekaj vode. Ni bil eden najboljših. Nikoli ni bil najhitrejši. A bil je natančen. Če si ga vprašal kje je katero izmed velikih pristanišč je to vedel v trenutku. Treniral je pri starih mojstrih, ki so vsi občudovali njegove sposobnosti. Poznal je vse zvezde na nebu, nove si je lahko zapomnil z neverjetno hitrostjo, znal je narisati položaj ladje na zemljevidu, pa če je bilo treba to storiti podnevi ali ponoči. Ladjo je znal natančno pripeljati v pristan, četudi ni niti enkrat pokukal iz kabine. A sedaj? Sedaj ni bilo več denarja. Če je kdo slučajno potreboval navigatorja je raje posegel po starih, preizkušenih mojstrih, ki so bili sedaj prisiljeni svoje usluge prodajati po neverjetno nizkih cenah.
Poslednji žebelj v krsto navigatorjev je zabil kralj Robert III Vzvišeni, ki je zaukazal, da morajo vse ladje njegove mornarice v svoji posadki imeti nekoga, ki zna uporabljati sekstant, geometer in tablice. On se ne bo več zanašal na čarovnije! Najboljši in najspretnejši vseh navigatorjev so se kar naenkrat znašli na cesti. Ni bilo več prostora za mlad. In vse to se je zgodilo tik pred tem, ko bi bil lahko prvič glavni navigator in se s morebiti celo izkazal. A sedaj ne bo nič iz tega. V vsem pristanišču ni bilo ladje, ki bi ga bila pripravljena sprejeti. Počasi se je prikobacal do vodnjaka in se zazrl v vodo. Bila je tako umazana, da si je, celo žejen kot je bil, ni upal piti. Sesedel se je na robnik in se zazrl navzdol po ulici. Če bo šlo tako naprej se bo moral preseliti. Slišal je, da je nekoliko na zahodu potoček, ki je celo piten. Seveda ni vedel, kaj bo s hrano, a sedaj je bil žejen. Včeraj je komajda izprosil dovolj denarja za tistih nekaj požirkov. Ni si želel tega ponoviti, a vedel je da bo moral. Edino delo, ki ga je poznal je bila navigacija. Poizkusil je z delom v ladjedelnici, a njegovo znanje ni vzbudilo zanimanja pri ponudnikih. Morda je bilo še bolje tako, saj je močno dvomil da bi njegovo telo preneslo pritisk trdega dela, ki bi ga moral opravljati. Bil je preveč visok za tatu, preveč koščen za stražarja, preveč oster za trgovca in preveč ponosen za mornarja. Nekaj malega je lahko zaslužil kot dostavljač, a tu so z njim tekmovali dečki, ki so lahko delo opravili hitreje. Morda bi moral požreti ponos in postati sluga. A ne še. Ne še.
Zazrl se je v umazano vodo vodnjaka. Danes bo moral zaslužiti nekaj denarja. Potreboval je nekaj za pod zob. Bežno se je spominjal, da je sobota. Zvečer tik pred sončnik zahodom so se zbirali verniki pred templjem Tefala, božjega bika, ki je bil nekakšen simbol bogastva. Tam se je po požrtiji, ki so jo imeli v notranjosti navadno našlo kaj za reveže. Poizkusiti ni greh. In seveda je bilo tu pristanišče. Mogoče bo našel kakega kapitana, ki se ga bo spomnil in od njega prejel kaj denarja.

Počasi se je dvignil. Noge so ga komaj držale. A držale so ga. Previdno je nadaljeval dokler se niso navadile na napor in so ga nosile po ulici, ki se je počasi priključila večji, ki se je priključila še večji, dokler se ni vse skupaj zlilo z veliko ulico, ki je vodila v pristanišče. In kmalu se mu je pred očmi prikazal pogled, ki ga je še pred slabim mesecem ljubil. Sedaj mu je samo pogled na ta gozd golih dreves silil slab okus v usta. A lakota in žeja sta ga gnali naprej.
Poznal je večino ladji, ki so bile zasidrane tu. Včeraj so bile iste. Zala Marija in njen zavaljen kapitan. Ta je bil zase prepričan, da je napol navigator in sedaj, ko je lahko v rokah držal še sekstant, da preveri svoje ugotovitve ni potreboval nikogar več. Menda je imel nekaj težav s svojo posadko, ki ni zaupala tej novi napravi, a ne dovolj, da bi najel navigatorja. "Bodo že videli, kako to gre, seveda pa bom nadzoroval stvar s svojim čutom je zatrdil." Galu so se smilili mornarji, ki bodo najverjetneje končali izgubljeni na morju, a storiti ni mogel veliko. Kapitan ga ne bi vzel niti za mornarja, saj se je bal, da bi kdo mislil, da ne zaupa dovolj svojim sposobnostim.
Potlej je bila tu Modra Nimfa, mala hitra ladjica, kjer sta delo našla dva starodavna navigatorja, ki sta do nedavnega delala pri mornarici. Skupaj bi bila dovolj dobra, da bi se z njima prevažal celo kralj. Sedaj sta služila na majhni ladjici, s katero se je prevažal eden izmed trgovcev, ki je živeli v tem mestu. Ladja z rdečim trupom in jadri, je bila namenjena le redkim premikom med otoki, ko je bilo treba skleniti kupčijo in plača je bila skromna, a starca sta se raje odločila za delo, ki je bilo zagotovljeno, kakor da bi iskala boljše plačilo in se čez nekaj mesecev zopet znašla v pristanišču.
Potlej so bile tu Mrzla Sanja, Zlata Sipina, Lidija, Debela Berta in Velika Sara, vse velike trgovske ladje, ki so si raje omislile računarje, saj kapitani že prej niso povsem zaupali spolzkim navigatorjem.
Na novo je prišla le Pohlevna Maja, ladja, ki je svoj kruh služila s prestavljanjem med okoliškimi otoki in ni potrebovala navigatorja, saj je lahko mornar v gnezdu skoraj ves čas videl obalo. Kapitan je bil sicer dobra duša in je bil pripravljen najeti navigatorja. Vedel je kako hudo je. Kljub temu se je odločil, da bo vzel starejšega, izkušenejšega moža. Gal je kljub temu dobil nekaj majhnih bakrenih kovancev, s katerimi si bo lahko kupil nekaj zajemalk vode, če se bo odpravil na drugi konec mesta, kjer je mlad fant prodajal vodo, ki je ostala od prejšnjega dne. Človek hitro ugotovi, kaj mora storiti, ko je vsak kovanec dragocen. Za nameček mu je kapitan ponudil še zajemalko postane vode, ki je ostala na ladji. Ni si mogel privoščiti, da bi iz pristanišča šel s staro vodo, čeprav ga bo stala dvakrat več kot drugje.
Kmalu je obnemoglo sedel na kamnitih tleh in se nastavljal sončnim žarkom in blagemu vetrčku, ki je pihal z morja. Ni vedel, kaj naj počne. Sklenil je, da bo varčeval z vodo, saj se ni zgodilo vsak dan, da bi kdo bil tako radodaren kot kapitan Maje. Ko bi imel vsaj dovolj denarja, da bi poiskal drugo pristanišče. Morda bi dobil delo kot pisar. Tu je skoraj vsak mizar znal brati, a na drugih otokih je bilo drugače.
Obrnil se je in se zavil k steni. Nato je nekaj trenutkov nepremično strmel vanjo, preden jo je je močno udaril. Prekleti John prekleti Smith in njegov prekleti Geometer.

Čas je tekel. Ni vedel, koliko časa je minilo in ni ga posebej zanimalo. Čas je bil edino, kar je v resnici imel. In nato ga je presenetila ostra brca. Tega ni bil vajen. Bolelo je.
"Zbudi se lenoba." Je spregovoril moški glas. Obrnil se je. Pred njim je stalo rjavolaso dekle v lahki laneni obleki, kakršne so nosile dame, ko so se odpravile na morje. Težava je bila v tem, da je bila obleka narejena za žensko nekoliko drugačne postave. "Preprost opravek. Ne bo ti vzel veliko časa. Lahek zaslužek." Morebiti bi kdo celo nasedel, če ne bi odprla ust. Prave dame niso govorile tako glasno, da bi ji lahko slišal sredi nevihte. Nekoliko v stran je stal moški, oblečen v udobno usnje, kakršnega so včasih nosili najemniki, kadar niso pričakovali večjega odpora. Njegovo nogo bi bilo treba obsoditi za brco, ki je je bil deležen. "Tri srebrnike. Enega zdaj, dva, ko opraviš. Tu imaš pismo. Dostavi ga Baronu Blakendberdu. Potlej me poišči v krčmi Pri črni bradi." Srebrnik se je lepo bleščal v soncu. Že samo za enega bi bil pripravljen skočiti do Barona in mu predati kakršno koli pismo iz še tako nenavadnega vira. Hitro je skočil na noge. Pobral je kovanec, ki ga je vrgla na tla in urno odpeketal proti lepšemu delu mesta kjer so živeli premožnejši ljudje.
Baron Blakendberd je bil pomemben mož v Yogurtu. Njegova rodbina je že vrsto let nadzorovala mestno stražo. Ta je bila, kljub velikemu številu najetih stražarjev, ki so varovali premožne, še vedno glavna sila, ki je lovila tatove in podobno drhal. Galu je bila ideja straže všeč, saj je skrbela ne le za bogate prebivalce in trgovce, temveč je bila pripravljena skočiti na pomoč tudi revnejšim prebivalcem mesta, ki jih je doletela nesreča. Razmišljal je, da bi se jim pridružil, a iskali so predvsem ljudi, ki so se znašli z mečem in so bili dovolj veliki, da so že samo s svojo prisotnostjo odvračali ljudi od najrazličnejših neprimernih dejavnosti.
Pismo je oddal služabniku z besedami, da ga more čim prej prenesti svojemu gospodarju. Bolje bi storil, če bi se prepričal, da je pismo res prišlo v prave roke, a to je bilo izven naročila. Čim je oddal pismo se je obrnil in odkorakal stran. Nato je skozi ozke ulice smuknil v proti zahodu in se pristanišču približal s severa, po ozki, strmi ulici, kjer so živeli ribiči. Pot je bila daljša, a vodila ga je mimo starejše ženice, ki je prodajala soljene osliče. Ni bilo veliko, a ženska jih je prodajala skorajda zastonj – nihče ni ravno oboževal soljenih osličev. Še ladje so jih redko naložile za živež. Vsekakor je bila to ena izmed skrivnosti, ki je nekako ostala skrita ostalim revnim prebivalcem. Najprej je mislil prištediti denar, ki mu ga je dal kapitan Pohlevne Maje, a sedaj se je odločil, da lahko nekoliko izkoristi svoj položaj. S tremi srebrniki bo lahko preživel skoraj mesec dni, če bo previden in ne bo preveč izbirčen kje bo spal. Bilo je neverjetno kako hitro se spremenijo pogledi človeka, ko je soočen s krutimi okoliščinami.
Čez nekaj trenutkov je stal pred Črno brado. Ne najlepša gostilna, a bila je dovolj gosposka, da so v njej lahko prespali trgovci, ki so imeli opravke v mestu. Najemnik, ki ga je obrcal je sedel pred gostilno, z očmi uprtimi na morje, kakor da bi ga pogrešal. Nenavadno za ljudi, ki so navadno nosili oklepe, v katerih ni bilo pametno plavati. "Si dostavil pismo? Dobro. Tu imaš denar." Dva srebrnika sta se pojavila v porjavelih rokah eden je izmenjal lastnika. "Gospa ima še eno nalogo zate. Za srebrnik. Potrebuje nekoga, da jo bo vodil po mestu. Zdaj potrebuje nekaj ur počitka. Počakaj, da se nekoliko ohladi. Po končanem delu dobiš oba.« Bil je preveč vesel denarja, da bi razmišljal zakaj je dekle tako radodarno. Nekoliko ga je jezilo, da je zaslužen srebrnik uporabljen kot varščina, a štirje srebrniki so štirje srebrniki. En sam je bil tedensko plačilo v ladjedelnici.

Po hitrem skoku v bližnjo gostilno je Gal zadovoljno sedel na kamnitem pomolu in bingljal z nogami. Bil je sit. Po več dnevih je bil sit. In tudi pivo, ki si ga je privoščil je dobro delo njegovemu počutju. Želodec ga je nekoliko črvičil, a to je bilo pričakovati. Danes si je privoščil, jutri bo varčeval. Štiri srebrniki so bili skorajda bogastvo. V mesecu dni bo, če bo vztrajen prav gotovo dobil delo na kaki trgovski ladji. Plačilo bo borno, a imel bo hrano in posteljo. Ah, svet se je zdel toliko lepši, da bi lahko kar plesal.
"Hej, zguba!" Bil je hrust.
"Že prihajam!" Je vzkliknil in se urno zakadil proti krčmi. Dekle ga je že čakalo in bilo je skorajda spremenjeno. Nekdo ji je uredil lase in nekoliko popravil obleko. Tudi naličena je bila. In krog nje se je širil prijeten vonj.

"Po nakupih greva, medtem ko Medved čaka tu." Komaj vidno je pomignila proti plačancu, da je dala vedeti o katerem Medvedu govori. "In če ti ne bo odveč boš nosil mojo prtljago." Ponudila mu je nahrbtnik, ki ga je imela v roki. Gal je opazil uporabo tikanja, česar ni bil deležen že odkar je bil otrok. Kljub temu je stegnil roko proti ponujeni malhi. "Previdno." Mu je zabičala. Nato se je obrnila k svojemu stražarju. "Veš kaj moraš storiti. Potem si prost do večera." Hrust je pokimal in se s počasnim korakom odpravil navzdol po pomolu.
"Greva. Najprej bi rada videla kako zlatarno." Je spregovorila, brez da bi ga pogledala.
Gal jo je popeljal po glavni ulici skoraj do očesa, kakor so domačini imenovali majhen trg, in se ustavil pred Zlatim Zrnom. Zlatarno, ki je slovela po svoji gostoljubnosti. Dekle je vstopilo, nekaj časa porabilo za pogovor s starim zlatarjem, ki je čemel v trgovini in čez čas prišlo ven.
"Drugo zlatarno prosim. Kako z boljšimi izdelki. Zanimajo me predvsem prstani." To Galu ni pomagalo toliko, kot bi dekle pričakovalo. Nikoli se ni zanimal za zlatnino, sploh ne v tem mestu, kjer je počasi porabljal poslednji denar, ki ga je kdaj zaslužil. A popeljal jo je naprej, saj je bilo na tej ulici še nekaj zlatarn, kjer bi morebiti lahko imeli prstane, ki si jih je dekle želelo. Ko sta se oddaljevala od desete zlatarne je dekle nenadoma spregovorilo.
"Kako vam je ime, mladenič?" Ko ni bilo več Plačanca je postala nekoliko prijaznejša.
"Gal, gospa." Je po kratkem razmisleku za vsako besedo odgovoril. Še ko je bil navigator, ki je bil eden najbolj spoštovanih poklicev, ga je ogovarjalo le malo uglajenih ljudi.
"Vaše obleke so nenavadne. Umazane, a dobro narejene in skrbno obarvane, vsekakor boljše izdelave kakor bi pričakoval od berača."
Ni bilo vprašanje, a vseeno se je počutil, da mora odgovoriti. Njena opazka, da je berač ga je zapekla: "Še pred kratkim sem imel delo, a življenje se ne izide tako kot človek pričakuje."
"Težko je, če se nenadoma spremeni naš svet."
"Človek obrača, bog obrne, gospa."
"Tudi sama sem imela nekoč podobno izkušnjo." Gal je molčal, a si je v glavi pridržal pravico, da se ne strinja s komerkoli.
"Vstaviva se tukaj. Ogledala bi si tole" Pograbila je nahrbtnik, ki ga je nosil in že je izginila v notranjost majhne trgovinice, nad katero je pisalo Marjetin Tobak. Čez čas se je vrnila. Nahrbtnik je bil nekoliko težji, a ne zelo. Najverjetneje je kupila kaj za očeta ali katerega sorodnika.
Potem sta nekaj časa hodila v tišini, se ustavila v naslednji zlatarni, ki tudi ni zadovoljila dekletovih pričakovanj.
"Si imel trgovino?" Tikanje se je vrnilo, a tokrat se ni zdelo, da v slabšalnem smislu. Bolj je bilo čutiti, da je dekle pozabilo, da govori s tujcem.
"Prosim?"
"Rekli ste, da ste imel delo. Ste imel trgovino?"
"Raje ne bi govoril o moji preteklosti." Vsekakor se ni mislil pritoževati dekletu, ki mu je plačevalo da ga vodi po mestu. Toliko samospoštovanja je še imel v žepu.
"Razumem, a vseeno se mi zdi čudno, da ne bi mogli najti drugega dela. Niste še toliko stari. Lahko bi se oprijeli nečesa. Koliko let imate?"
"Dvaindvajset."
"Res? Več bi vam prisodila, a naj bo kakorkoli, niste še tako stari, da bi morali umreti na ulici."
"Dve levi roki imam."
Zasmejala se je. "Mnogo ljudi poznam, ki imajo dve levi roki. Navadno zase mislijo, da imajo dve desni."
"Tudi sam sem spadal mednje."
"Seveda si! Ne bi dvomila v to." Spet je prešla v tikanje, kakor, da se ne more odločiti. Morebiti je bila iz ugledne družine, ki je naletela na hude čase. Ali pa ravno obratno. Vsekakor ni bila v otroštvu povsem poučena o obnašanju visoke družbe.
"To je najuglednejša zlatarna v mestu." Gal je pokazal na bogato okrašeno trgovino, s steklenimi okni. "Vsi najuglednejši ljudje od blizu in daleč kupujejo tu."
"Najprej bi me moral pripeljati sem!"
"Se opravičujem, gospa."
Dekle se je kmalu vrnilo. "Njihovo delo je dobro, a to jim je zlezlo v glavo.  Dovolj sem imela gledanja zlatnine. Bi me peljal do templjev, da opravim daritev!"
"Seveda gospa." Popeljal jo je navzdol proti pristanišču in nato v Tempeljski park, kjer si je bogato meščanstvo postavilo templje, da jim ne bi bilo treba opravljati molitev v družbi z revnejšimi. Stražarja, ki sta varovala vhod sta sicer nekoliko nejevoljno gledala Gala, a sta ga spustila naprej, saj je bilo očitno, da je tu z uglajeno gospo. Lahko bi potegnila krajši konec, če bi se postavila na napačno stran. Tako je Gal prvič po dolgem času vstopil v najlepši predel mesta. Ušesa mu je napolnilo glasno petje ptičev. Velik del površine je bil prekrit z zeleno travo in rožami. Stezice, ki so vodile od templja do templja so bile iz belega gramoza. Vedel je, kateri tempelj je Tefalov, saj je nameraval zvečer mlaskati ostanke pri zadnjih vratih, in vedno je bil presenečen, koliko bogastva se nakopiči v teh hramih. Vrata v tempelj so bila okovana z zlatom, prav tako rogovi številnih bikov, ki so krasili njegove stene. Spoznal je tudi ostale templje. Otogi, bog prevare, laži in ukan je imel tempelj okrašen z črnim kamnom, in mnogimi izklesanimi demoni, ki so služili temu božanstvu. Ta tempelj je imel mnogo denarja. Ta je prihajal od onih ki so se želeli zaščititi pred božanskim vplivom kakor od onih, ki so potrebovali Otogijevo pomoč, da so izpeljali svoje načrte. Nedaleč stran je imel prostor tempelj Baterije, boginje pravice, resnice in dobrih odločitev. V teh templjih so se vršila nekakšna sodišča, kjer so duhovnice v imenu bogov, kralja in ljudstva odločale o najrazličnejših razprtijah. Podoben tempelj v revnejšem predelu mesta je skrbel za obsojanje tatov in podobnih nezaželenih prebivalcev mesta, ki so neredko končali kot "prostovoljci" v mornarici.
Gal se je obrnil k svoji bogati varovanki. "Katero božanstvo bi želeli obiskati? Tamle je tempelj Tefala, za katerega sem slišal, da je gotovo eden najimenitnejših na vseh morjih."
"Morja, imajo svoje templje. A veter piha v svojo smer. Tisto, če se ne motim, je Varhirjev tempelj. Najprej se moram pokloniti njemu, ki previdno vodi mojo ladjo v pristan."
V Galovi glavi je začelo nekaj nenavadno glasno tiktakati. Bogate dame, če tudi so bile hčere trgovcev niso veliko dale na Varhirja, vodnika ladji. To je bil bog mornarjev, ribičev, pomorskih trgovcev in ostalih ljudi, ki so se preživljali z jadranjem po širni modrini. In seveda predvsem navigatorjev, za katere so govorili, da so potomci njegovih otrok. Res je, včasih so se nanj spomnili tudi drugi. Največkrat ko so se je na ladjah prevažal njihov ljubljeni ali če so čakali kako nadvse pomembno pošiljko. Drugače so raje posedali pred Tefalovimi mogočnimi vrati ali pred vrati usmiljene Vanje, ki je delila ljubezen v svojih številnih vrčih.
Varhirjev tempelj je bil najrevnejši v Tempeljskem Parku, čeprav je imel nemalo majhnih postojank po vsem mestu. In treba je poudariti, da je bil Yogurt odvisen od morja. Če bi vetrovi nehali pihati bi vsi pomrli od lakote. Tako zelo se je mesto zanašalo na Varhirjeve vetrove. In tako malo je dalo na boga, ki jih je vodil s svojimi tisočerimi rokami.  
Gal je spoštoval vse bogove. Večina Navigatorjev je verjela, da so nekako povezani z Varhirjem, saj so bili tudi oni odgovorni za uspešno potovanje ladji. Gal je imel Varhirja rad. Kot otroku so mu bile všeč upodobitve čudovitih morskih deklic, ki so bile njegove pomočnice. In med dolgotrajnim šolanjem se ga je naučil spoštovati. Spoznal je njegovo silno moč, ki je lahko kljub trudu mornarjev ladjo ugonobila. Tu na kopnem je bilo lahko pozabiti na silno moč, ki jo premore ta bog. A čemu bi to dekle želelo nakloniti darove prav njemu?
Kolesca v Galovi glavi so mlela številne odgovore, ki so se skrivali v najrazličnejših kotih, ko je sledil dekletu proti belim plapolajočim jadrom, ki so krasila tempelj božanstva, ki ga je želela obiskati. A vsi so počasi padli v vodo, ko je pomignila za nahrbtnik in iz njega potegnila majhno vrečko darov, ki jih je položila v oltar. Zelo veliko je moralo viseti na Varhirju, da je položila tolikšno daritev.
"Ne častiš Varhirja?"
"Prav nasprotno gospa. Če vprašate mene je Varhir najvišji med bogovi. Velikokrat sem bil prepuščen njegovim muham in za zdaj vedno prišel nazaj, zahvaljujoč njegovi modrosti."
Ni mu odgovorila. Le zamišljeno je pokimala, ter se počasi odpravila proti Otogijevemu templju. Tokrat je opravila manjšo daritev, a je spregovorila z zakritim menihom, ki je vedno poslušal želje vernikov.

"Pridi." Je spregovorila. "Zdaj morava počakati." Previdno je sedla na eno izmed klopi, ki so se naslanjala na drevesa v parku. "Niste mi povedali, ali ste poročeni."
"Brez službe sem gospa in brez upanja nanjo. Kje naj bi dobil ženo."
"A vendar ste imeli poklic, ki vam je menda dobro služil in ne izgledate ravno slabo, če dovolite, da tako rečem. Če bi le nekdo obril ta obraz. Poleg tega lepo govorite. To je pomembno. In akoravno ste še skorajda otrok bi se vendarle že lahko našli dekle, ki bi v vas zapolnilo določeno praznino." Spet se je ustavila, kakor da potrebuje čas za razmislek. "Razveza potrebuje čas. Prav lahko bi še bili poročeni."
"Kakor pravite gospa. Na to nisem pomislil."
Nekaj trenutkov je čakala. "Me ne boste vprašali?"
"Kaj gospa?"
"Če sem poročena vendar."
"Če sem povsem odkrit, se mi ne zdi povsem primerno, da se vtikam v vaše življenje. Te stvari so zasebne."
"Moški! Zdaj vem, zakaj nisi poročen. Niti sanja se ti ne, kaj ženska pričakuje od tebe."
"Tu se popolnoma strinjam. Ne vem, kaj ženske pričakujejo. Nisem imel veliko stika z njimi."
"Hm, kje neki si tičal vse svoje življenje. Prav prijetno skrivnosten si. Kak obrtnik, ki je bil vse svoje otroštvo bolan? Pisar, ki je pozabil kako se drži pero? Mornar, ki je izgubil stik z morjem. Komaj čakam, da bom ugotovila." A v njenem skrivnostnem nasmehu je bilo čutiti namig, da se ji je že zdavnaj posvetilo.
"Nobeno od naštetega gospa, čeprav ste mi ravnokar dali idejo, kaj bi lahko počel v življenju."
"Pisar? Ne, to ni zate. Ti potrebuješ svetlobo, svežega zraka sonca, da se znebiš te bledice, ki ti ubija lica. Prav škoda bi te bilo za čemenje ob sveči in natančno prepisovanje. In ne verjamem, da bi zdržal kot pisar. Tvoja duša želi potovati."
"Motite se gospa. Moja duša je povsem zadovoljna tam, kjer si lahko privošči toplo posteljo in prijeten obrok."
"Lažeš, a naj ti bo. Vsi lažemo. Zakaj ne bi tudi ti." Pogledala je proti Otogijevem Templju. "Nisem poročena, če te morebiti vendarle zanima."
"Zelo dobro gospa."
"Lahko me kličeš Teja."
V tem se je na vratih pojavila temna figura in se jima začela približevati. Stopila je do dekleta, ki ga nihče, tako nizko na družbeni lestvici kot je bil Gal, ne bi smel klicati Teja, in ji podala majhen zavitek.
»Postorjeno je bilo tako kot je bilo dogovorjeno.« je spregovoril hrapav ženski glas.  »Previdno, stvar je zelo,« kratek predih, v katerem je zajela razkav vdih »močna. A vendar. So stvari, ki lahko izkrivijo Otogijevo moč. Otogi usmerja, a vsaka stvar ima svojo ceno. Izberi primeren trenutek. In imejte v bližini nekoga, ki bo namesto vas prevzel božji gnev, če bo to potrebno.« Svečenica se je ozrla proti Galu. "Pojdi zdaj otrok. Otogi plete svoje meglice v tvojo smer."
Dekle se je priklonilo, kakor je bilo v navadi pri onih, ki so prišli k Otogiju po pomoč in se nato urno odpravilo stran. Gal ji je brez obotavljanja sledil. Nikdar ni pretirano ljubil Otogija, njegove svečenice pa so v njem vzbudile srh. Razumel je njegovo potrebo, njegov namen v družbi, a ni razumel, zakaj bi nekdo zapravljal denar, da bi ga spremljal bog laži in prevar. Nobenega zagotovila ni bilo, da bo stvar delovala tako kot Otogi obljublja, saj ta ni bil znan po tem, da bi držal svojo besedo.
"Pridi, mudi se nama. Po najhitrejši poti me pelji do Črne brade."
"Vsekakor gospa."


Kmalu sta bila pred Krčmo. Gal je uporabil nekoliko svoje lastne presoje in dekleta ni popeljal po najbližji poti, temveč je naredil manjši ovinek, da se je izognil nekaterim predelom mesta, ki vsekakor niso bili primerni, da si jih ogleduje dama.
Medved ju je že čakal pred Črno brado. Sedel je na majhni klopci pred krčmo, zamišljen, a vendar povsem trezna glave. Ko ju je zapazil je pomignil dekletu. V rokah je imel majhno belo pismo, ki ga je hitro predal dekletu.
"Vzela si si svoj čas. Če bi lahko bi že zdavnaj prebral." To vsekakor ni bilo običajno, če si govoril z nekom, ki je imel dovolj denarja, da te vzame v službo, a nič ni bilo povsem naravno prit temu paru.
Vzela je pismo in pretrgalo pečat. Nekaj trenutkov je zrla v pismo. Ustnice so se ji komaj vidno premikale ob črkah, ki jih je prebirala. To ni bilo nenavadno. Le malo ljudi je znalo brati dobro, čeprav so bili bogati.
Gal bi bil najverjetneje eden izmed njih, če ga ne bi v rosnih letih sprejeli v šolo za navigatorje. Tam so se vsi učili branja in pisanja, saj sta bili to pomembni sposobnosti vsakega, ki se je ukvarjal s tem poklicem. Obstajali so zemljevidi, a najpomembnejše orodje mladega navigatorja je bila še vedno knjižica, ki je vsebovala vse otoke in njihove kratke opise, ter njihovo lego glede na druge otoke. Branje je tudi pomagalo, da si se naučil slediti potovanju v svoji notranjosti, kar je bilo zelo pomembno, saj bi v nasprotnem primeru lahko izgubil nadzor ravno takrat, ko je ta najbolj potreben. In seveda še pomembneje, od navigatorjev se je pričakovalo, da so nekaj več kakor ostali ljudje.
Galu se je zdelo, da je še najboljša lastnost branja ta, da je preganjalo dolgčas, ko je bilo treba sedeti na straži in skrbeti, da je ladja držala pravo smer.
"Sestati se želi na Malem trgu, ob osmih. Pripravljen se je pogajati."
"To je zelo dobro. Takrat bo še svetlo. Nobene nevarnosti ne bo."
"Vseeno bi se počutila bolje, če bi si kraj prej ogledala. Ni mi v užitek, da sem na območju, ki ga ne poznam."
"Morebiti bi morala imeti s seboj nekoga, ki kraj pozna, ve, kje so izhodi?"
Njune oči so odtavale proti Galu, ki je previdno vlekel na ušesa.
"Poznaš Mali trg?" Je spregovorilo dekle.
"Bil sem že tam."
"Dobro. Tvoje delo bo končano, ko opravimo tam. Se nam že mudi?" je nadaljevala.
"Mali trg je blizu očesa. Nekako pol ure. Ne mudi se nam, časa pa tudi nimam na pretek."
"Dobro, čim prej naju spravi tja."
"Prav rad Gospa." Je veselo odgovoril, čeprav ga ni prav nič mikalo, da bi se napotil tja. Mali trg je bil domovanje nenavadnega sloja prebivalcev. Šlo je predvsem za žene in otroke mož, ki so kruh služili kot pomočniki v tej ali oni trgovini v bogatejšem delu mesta, a niso bili dovolj dobri, da bi prebivali tam. Težava teh ljudi je bila, da so bili za pravi denar pripravljeni storiti marsikaj, še posebej, če je ta denar prihajal od ljudi, ki so živeli v bogatem predelu. 
Seveda je bila večina prebivalstva pripravljena storiti marsikaj za denar, a prebivalci Malega trga so bili znani po tem, da so bili pripravljeni prodati svojo mater za prgišče zlata, ki je prišlo iz bogate roke, a pri tem prav grdo gledati druge prebivalce mesta. Bili so prav tako, če ne še bolj, vzvišeni kakor najbogatejši meščani. Mali trg je imel svojo lastno stražo, ki je skrbela, da na trg niso zakorakali ljudje, ki tam niso bili zaželeni. In med njimi se je nedavno tega znašel tudi Gal, kar mu je šlo zelo v nos, saj se je še spominjal, kako veseli so ga bili pred meseci, ko je kot navigator dvoril nekemu dekletu, katerega imena se ni več spomnil.
A srebrnik je bil srebrnik in vložil je preveč truda vanj, da bi se mu sedaj odpovedal, ker sta želela, da ju odpelje še nekam.
Pot je trajala manj, kot je pričakoval. Dekle je hodilo hitreje kot prej, ko sta se sprehajala po mesu. Ko so se znašli v ozki ulici, ki je vodila do trga so prvič srečali pripadnike straže, ki so stali s svojimi cenenimi sulicami in merili mimoidoče. Gal jim ni bil všeč, a k sreči je priskočilo na pomoč dekle s svojim ostrim jezikom in stražarji so se raje umaknili, kakor da bi se zamerili nekomu, ki je bil več kot očitno pomemben in je imel dober razlog, da vstopa na trg.
Ko so stopili na trg jih je pričakal spokojen prizor. Pred majhno pivnico so se v poslednjih sončnih žarkih sedeli starci, pili vino in metali karte. Nedaleč stran so možje, ki so že končali z delom s kroglo privezano na nosilec zbijali keglje. Niso igrali za denar, kakor je bilo navada v ostalih predelih mesta, saj je bilo kockanje, po prepričanju prebivalcev Malega trga, Otogijeva skušnjava.
Sredi trga so se sedaj se, sedaj že v senci, igrali otroci. Neredke ženske so se naslanjale na okna in klepetale ali pa pobirale perilo, ki so ga oprale. Mož menda še ni bilo doma, saj je bilo še dovolj svetlobe, da se je lahko še marsikaj postorilo.
"Vidiš kje Barona?"
"Mislim, da ne. Kako zgleda." Ji je odvrnil Medved.
Gal se je zbudil iz razmišljanja. Nekaj ni bilo tako kot bi moralo biti: "Baron Blakendberd je tisti sredi trga, oblečen v oklep."
"V oklepu? Mislil sem, da je stražar."
"Blakenberdi so stražarji, varuhi pristanišča. Že generacije je zaščita pristanišča v njihovih rokah. Še vedno je stara trdnjava pod njegovim nadzorom. In ponosni so na to. Vedno hodijo v svojih oklepih. Tista dva možaka, ki stojita nekaj korakov stran, in se delata kakor da ne spadata zraven, sta najverjetneje hišna stražarja."
"Pojdimo ga pozdravit. Sem ne bi prišel samo z dvema stražarjema, če bi
 mislil početi neumnosti." Je odločila Teja in pogumno stopila proti možu, ki jih je čakal skoraj na sredi trga s temnim izrazom na obrazu.
Gal ji je sledil, čeprav mu je nekaj kar brnelo. Nekaj je videl, nekaj kar ni bilo prav, nekaj je bilo narobe.
"Baron Blakendberd." je spregovorila. "Pozdravljeni…"
"Kje je moja hčerka!" je skorajda zarjovel možakar. "Kje jo imate zaprti, v prekleti tatovi." Gal se je ustavil. Slutil je, da pismo, ki ga je dostavil baronu, ni bilo povsem nedolžne narave, a niti pomislil ni, da bi se lahko dekle pečalo z ugrabitvami. Majhen glasek v njegovi glavi je zamrmral nekaj o tem, da bi, če bi vedel, kaj se dogaja, zahteval vsaj zlatnik.
"Le počasi gospod. Vaša hčerka je na varnem. Za zdaj. Če ste seveda pripravljeni plačati zahtevano zlato."
Baronu je v očeh zažarela jeza. In Galu je vžgalo! Nihče se ni zmenil zanj. Vsi so nadaljevali s svojimi opravki, kakor da se ni nič zgodilo, pa čeprav je na trg prikorakal razcapan berač. To ni bila navada ljudi, ki so živeli na trgu. Če ne bi pričakovali tujcev bi se v trenutku našel nekdo, ki bi zahteval naj pove, čemu je tukaj. Gal je tiho zaklel. Lahko bi se spomnil prej!
"Past je!" je zaklical in s kotičkom očesa že opazil, kako so iz trga izginili otroci, kako se je večina polken zaprla in kako je iz preostalih sijal nezmotljiv sij puščic.
Baron se je nasmehnil enega tistih nasmehov, ki ga imajo ljudje, ko skočijo v bitko, iz katere ne bodo nič pridobili. V rokah mu je poblisnilo rezilo. Nož. Baron je imel dobro predstavo o tem, kakšno orožje mu bo prišlo prav, če bo moral hitro nekomu skrajšati življenje.
Gal je v tem že bežal proti ozki ulici, kjer sta se naslanjala dva stražarja, ki nista pričakovala odpora. Dekle je bilo za njim, Medved pa je z ostrim mečem delal zmedo pred baronom, pred katerim sta že stala dva stražarja. Ni ga zanimalo. Čim hitreje je moral priti preko trga, preden se stražarja dobro zavesta, kaj se dogaja in mogoče mu bo uspelo pobegniti. Če bo imel srečo se ga nihče ne bo spomnil dovolj dobro, da bi ga lahko obtožil.
Tekel je prepočasi. Eden izmed stražarjev je že vlekel meč iz nožnice, medtem ko je drugi, ki je bil nekoliko počasnejši še polne roke dela s tem, da ugotovi, kaj se dogaja, a ne bo trajalo dolgo preden bo vedel kaj ga je doletelo. In če bo z oboroženim zapravil le trenutek bo po njem. Nenadoma je mimo njega švignilo nekaj srebrnega, možak se je izmaknil nožu, ki je letel proti njemu, a to je bilo dovolj, da sta se lahko on in Teja zlahka izmuznila mimo njega. V naslednjem trenutku se je Gal z nerodnim gibom izmaknil puščici in se zaletel v steno. Večji stražar je že izvlekel meč in z visoko dvignjenim orožjem stopal proti neoboroženemu sovražniku. Gal je skorajda padel, a imel je srečo. Po vseh štirih se je zagnal proti stražarju, ki ga je v nezavarovano podpazduho zadel drugi nožek, ki ga je zanj namenila bežeča Teja. Izmuznil se je mimo in šele sedaj je opazil, da je prvi stražar klecnil. V njegovem stegnu je čepel še en nož. Kako je lahko tako spretno in hitro trosila te zadeve mu je bila uganka, s katero pa ni imel namena izgubljati časa. Raje je tekel kar so ga nesle noge. In nato skočil desno. Teja je nekoliko upočasnila tempo da je tekla poleg njega.
"Na zahod, na plažo zahodno od ladjedelnic. Hitro, gospodič navigator!"
Ni spraševal. Ni mu bilo treba. Čim hitreje si je želel priti stran. Vesel je bil, da je nekdo odločil, kam mora bežati. Ostro je zavil v desno. Za seboj je že slišal zasledovalce, ki so si opomogli od presenečenja in Medvedovega napada. Izgubiti jih bo moral. In hitro.
Takoj ko je pretekel do prvega križišča je zopet zavil desno.
"Nazaj greva!"
"Vem."
Tekel je naravnost proti Malemu trgu in prav kmalu je videl odprt prostor. Spet je smuknil desno, proti jugu. Ulice tik ob robu so se skorajda držale oblike trga. Kmalu sta bila na drugi strani in sedaj je zavil v odprta vrata hiše, stekel po stopnicah. Teja mu je bila za petami. Nato je odprl vrata in stekel skozi majhno sobo, ki ju je vodila preko ulice, mimo presenečenega lastnika in nato skozi majhno okno zopet na ulico. Zdaj se je obrnil proti zahodu. Hitro je menjal ulice, da bi se izognil pogledom morebitnih zasledovalcev.
Nenadoma ga je dekle pograbilo za ramo. "Dovolj bo. Mislim, da sva jih za zdaj izgubila. Najbolje, kar sedaj lahko storiva je, da se čim bolj neopazno izmuzneva iz mesta. Vodi, a počasi. Nikamor se nama ne mudi!"
Bil je skrajni čas. Gal ni imel več veliko zraka v pljučih. Bil je vesel upočasnjenega tempa. Previdno jo je vodil naprej. Še vedno je menjal ulice, a zdaj mnogo redkeje. Večkrat je poizkušal pogledati nazaj, da bi videl, če jim kdo sledi, a vedno ga je Teja ustavila. Nazadnje mu je na vrat zelo previdno nastavila nož. To ga je ustavilo. Ni več poizkušal. Raje je vodil naprej, proti ladjedelnicam, kjer so hiše postajale vse revnejše in manjše. Na cesti je bilo vse več revežev, ki niso imeli kje spati. In revnejše kot so bile hiše, bogatejša je bila, dokler ni bila kakor svečka v temi. Če so najprej ljudje odvračali poglede od bogate gospe, ki je prišla mednje, je sedaj skorajda vsakdo gledal nanjo kakor na velikega purana, ki lahko ponudi še kaj prijetnejšega kakor svojo mošnjo. Tudi ona je začutila to. Nenadoma je smuknila v ulico, kjer je ni nihče videl in si urno slekla svojo obleko. Pod njo je skrivala preprosto platneno obleko, bolj primerno za moškega kakor za žensko. Na zapestjih je imela ščitnike iz debelega usnja. Čevlje je zavrgla in bila bosa. To ni bila redkost med revnejšim prebivalstvom, sploh zdaj poleti, ko so bile ulice dovolj tople. Gala je vseeno misel na to, da bi hodil bos motila, a držal je jezik. Ta njena oprava je vzbujala manj pozornosti, kar je bilo zelo dobro. Nadaljeval je pot. Edina slabost je bila, da njena preobrazba ni popolnoma prekinila pogledov. Prav kmalu se je stisnila k njemu. Čeprav ni bil ravno nekdo, ki bi jo lahko zaščitil, četudi bi to potrebovala sta bila manj opazna, če je bilo slutiti, da sodita skupaj, kakor če je bila sama. In seveda je tako poskrbela, da ji ne bi ušel. Moral se je nasmehniti, bila je precej pretkana.
"Navigator." Je nenadoma spregovorila, z blagim nasmeškom na obrazu. "Navigator si, mar ne. Eden izmed tistih, ki ne potrebujejo geometra in sekstanta, da se znajdejo na morju."
"Morda."
"Morda? Ne delaj se, kot da se te to nič ne tiče. Lahko bi vsaj priznal, da sem te odkrila!"
"Prav. Odkrila si me. In?"
"Ne vem. Pričakovala sem več." Nasmehnila se je: "Ne vem čemu dolg obraz. Tisti trik s puščico je bil vreden občudovanja. Pravim ljudem bi bil vreden lastne teže v zlatu. Če bi se nekoliko zredil."
"Sreča."
"Poznam ljudi, ki se ne bi strinjali s teboj. In ne zato, ker ne bi verjeli v srečo, a pustiva zdaj to. Zdiš se mi dober navigator. Ni ti bilo treba misliti, kaj boš naredil, vedel si. To je dobro. In iz tebe ni bilo čutiti niti trohice dvoma. Dober navigator to potrebuje. Bolje je, da se izgubiš in ti posadka verjame, kakor da vedno prideš na zaželeni cilj, a so vsi mornarji v dvomih o tem. Ljudje ne morajo delati dobro, če ne zaupajo, da potujejo v pravo smer."
"To je obdobje, ki je sedaj za menoj. Moral si bom poiskati drugačno delo."
"Svet še vedno potrebuje ljudi s tvojimi sposobnostmi. Na tem svetu so mesta, ki jih ni na nobenem zemljevidu, pa je vseeno dobro, da se jih najde, pa tudi mesta, kjer ti geometer ne pomaga kaj dosti. Da sploh ne omenjam drugih prednosti."
"In so tudi drugi starejši navigatorji. Z več izkušnjami, ki so pripravljeni delati skorajda zastonj. Svet se je spremenil. Jaz mu moram slediti."
"Prav. Sledi mu. A najprej mu sledi do ladjedelnic."
Kislo se ji je nasmehnil.

Bila je že trda noč, ko sta ubirala pot po ozki kamniti stezici, ki je vodila nad ladjedelnici. Luna je bila slabotna in poleg zvezd je edina svetloba prihajala iz velikih plavžev v ladjedelnici. Tudi sedaj, sredi noči delo ni prenehalo. Kovači so še veno vihteli svoja kladiva. In slišati je bilo tudi nekaj žag, ki so neutrudno preoblikovale les v ladje.
Godilo mu je, da mu je sledila brez vprašanj, čeprav je bila prav tako slepa kot on. A kljub svoji slepoti jo je varno vodil preko poti. Imel je dar. V to ni dvomil. In bil ji je hvaležen, da ga je zbezala iz luknje v katero se je zakopal. Življenje, ki ga je živel je bilo končano. Čim prej se je moral obrniti stran od preteklosti in nadaljevati v prihodnost. Morebiti bo prišlo še kaj dobrega.
Nato je njegova noga stopila na kamnito obalno tla.
"Tu nekje bi morala biti moja barka. Stran od ladjedelnic. Pristala sva daleč, da naju ne bi opazili." Pokimal je. Čutil je, kako previdno je stopala, a je vseeno zadela kako ostro skalo. Takrat je komaj občutno trznila. Končno je zapazil temnejšo obliko, ki je morala biti ladja. Ko jo je zatipala se ji je vidno oddahnilo.
"Pomagaj mi odriniti. In potem pojdeš z mano. Da te ne najdejo."
Vedel je, kaj jo v resnici teži. Če bi ga našli bi lahko iztisnili iz njega stvari, ki jih ni želela izdati jeznemu baronu. Dovolj časa sta preživela skupaj in rešila mu je življenje. Verjetno je sedaj že zaslutila, da je baron zelo vztrajen.
Odrinil je čolniček od obale. Bil je komajda dovolj velik, da bi se v njem namestila četverica, a je kljub temu imel jadro, ki ga je gnalo preko valov.
Bila je spretna mornarka. Najverjetneje rojena na ladji, saj se je komajda uspel namestiti, ko je že imela vesla v roki in ju spretno obrnila. Nekaj trenutkov je veslala ona, potem pa mu je predala orodji in se posvetila jadru. Razpela ga je preden se je dobro zavedel, kaj počne, nato pa se je namestila na krmi. Ujela je najmanjši vetrc, ki je vel na morju in ga zapregla, da ju je gnal proč od mesta.
Namestil se je v premcu. Tu na morju je bil doma. Ona tudi. Težko se bo poslovil od takega življenja, če se sploh kdaj bo.
Ko jo je tako gledal mu je bila všeč. Bila je sproščena, popolnoma doma v svojem okolju. Zanimalo ga je če je tudi on imel tako zadovoljen pogled na obrazu. Skoraj gotovo. Bil je zadovoljen, ko jo je vodil. Ne bi si mislil, da bi bil lahko še bolj zadovoljen, a sedaj, ko je sedel v čolnu se je zdelo, kakor da se je od njega odvalila težka skala, za katero sploh ni čutil, da jo nosi. Bil je srečen. Presrečen. Težko bo, ko bo moral spet stopiti na trda tla. A morebiti bo tudi naslednjič tako. Mogoče še opazil ne bo, kdaj se bo za njim prikradlo nezadovoljstvo.
Ali pa se bo spominjal tega trenutka in nikoli več ne bo mogel neobremenjeno stopiti na kopno. Kdo bi vedel.
Nekaj je gotovo. Nikoli ne sme odnehati iskati dela, ki ga bo vodilo na morje. Morda se mu bo kdaj celo nasmehnila sreča in bo našel delo kot navigator na kaki ladji. To bi bilo vsekakor najboljši izid. Ali pa bi se moral izučiti za mornarja. To je bilo zelo težko delo, a če bi bil dober bi lahko mnogo zaslužil. Še zdaleč ne toliko, kot bi zaslužil kot dober navigator, a dovolj, da bi si lahko omislil na stara leta hišo v kakem manjšem mestu in tam preživel poslednje dni.
"Kje je Skuta?"
Brez razmišljanja je pokazal smer. Dekle je pokimalo in nekoliko popravilo smer.
"Si kaj razmišljal o prihodnosti?" Vprašanje ga je presenetilo. Mar je bilo njegov izraz kljub temi tako lahko razbrati? Molčal je.
"Morebiti bi mi nekdo kot si ti prišel prav. Ne kot navigator, tega imamo, a morda kot moj pomočnik. Vsaj dokler se stvari ne spremenijo." Je končala nekoliko nerodno.
Gal se je zamisli. Vedel je v kaj koraka. Gusarji, nihče drug ni imel toliko čiste brezbrižnosti, da bi ugrabljal in zahteval odkupnino. Gusarsko življenje ni bilo lahko. Velika verjetnost je bila, da boš mlad odkorakal v globine morja in prav tako verjetno, kot to, da te ujame mornarica je bilo, da se boš zameril svojim tovarišem. A bilo je delo, če si imel srečo zelo dobro plačano, za katerega nisi potreboval nikakršnih predhodnih izkušenj. Pa čeprav bi jih verjetno potreboval. Ker mu je bilo delo ponujeno se mu ne bo treba dokazovati in na morju bo. To je bilo vredno marsikake nevšečnosti. In vsekakor je bila njegova pričakovana življenjska doba daljša, če je na ladjo prišel kot novinec, kakor kot prtljaga, ki jo je dekle moralo zvleči s seboj, da ne bi povzročil nadaljnjih nevšečnosti. Poleg tega je bilo treba upoštevati še njegovo neprijetno situacijo, zaradi katere si ni želel stati v Yogurtu. V najslabšem primeru bo izkoristil prvo priložnost, ki se mu ponudi da jo pobriše iz ladje. Če ga bodo obravnavali kot zapornika to ne bi bilo lahko.
Dolgo je molčal in očitno je sklenila, da mora še nekoliko obrazložiti svoje besede, ki jih je izrekla, saj je spet začela govorit: "Navigator si, kako dober ne vem, a zdel si se mi boljši kot običajni mladci, ki iščejo delo. In poleg tega si tudi slednik, žal pa si to sposobnost nekoliko zanemaril. A tvoja nezavedne reakcije so dovolj dobre."
"Nisem slednik."
"Si kdaj kaj izgubil? Se spominjaš, da bi bila kdaj kaka stvar, ki je ne bi mogel najti?"
"Ne, a to ni noben dokaz. Samo vem kje pustim svoje stvari."
"Tudi če si jih kdo sposodi?"
To je nenadoma priklicalo spomin na skoraj pozabljen dogodek, ko so mu sošolci nekoč skrili dnevnik, on pa ga je v trenutku našel. Pretepen je bil, saj ni želel izdati kdo mu je povedal kje je dnevnik. S tem si je pridobil kar nekaj spoštovanja med starejšimi, saj je od tedaj veljal za nekoga, ki zna obdržati skrivnost. A resnica je bila, da mu nihče ni povedal kje naj išče dnevnik. Preprosto vedel je. In spomnil se je, da je bil kot otrok nepremagljiv v skrivalnicah. Nihče se mu ni mogel skriti. A to je bilo najverjetneje le naključje. A če je pripravljena verjeti v njegove sposobnosti ji za zdaj ne sme oporekati. Bližal se je vihar in ona je imela edini čoln.
"Koliko besede imaš pri tem, da se vam lahko pridružim."
"Dovolj. Dovolj, da boš lahko ostal na ladji brez vprašanj. Vsaj nekaj časa."
"Bolje kot nič."
"Bolje, kakor trajna zaposlitev žvižganja rakom."
Blago se je nasmehnil. Šele kasneje se je zavedel, da prav gotovo ne more videti njegovih potez. On njenih ni mogel razbrati. Pa če se je še tako trudil. Pomislil je, če bi kaj pridal, a je sklenil, da je dovolj. Povedal je vse, kar je bilo potrebno. Vse kar bi še dodal bi njegov položaj le poslabšalo. Obrnil se je na trebuh. Če me bo potrebovala me bo zbudila. Je sklenil in zaprl oči. Bil je utrujen. Zelo utrujen.


Matej Cigale: Odlomek iz romana Morje Matej Cigale: Odlomek iz romana Morje Reviewed by Loksorr on 12:22 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.