ODLOMEK IZ ŽIVLJENJEPISA

Zgodnje obdobje mojega življenja je bilo brez posebnosti. Po prvem letu sem imela kup težav. Tako kot večina otrok, le da je ena sledila drugi in sem bila večen bolnik. Govoriti sem začela nadpovprečno zgodaj. Shodila nisem. Moji vrstniki so že veselo tekali naokoli, jaz sem naredila v najboljšem primeru dva opotekajoča koraka. Bilo je očitno, da nekaj ni dobro. Zdravnik je postavil diagnozo rahitis in me temu primerno zadavil. Brez uspeha. Babica je posumila na izpah kolkov. Menda je bil zdravnik silno razburjen in jezen. Da ne bo napisal napotnice za Ortopedsko kliniko, je izjavil. Mama je vztrajala. Čisto vse stroške bo povrnila, če bodo ugotovili, da so kolki zdravi. Dobila je napotnico. Ortopedi so videli, da je izpah kolkov velik. Spraševali so mamo, kje je tako dolgo hodila. Kolke so ponavadi nameščali v pravilno lego z nekimi „šincami“. Pri meni je bilo prepozno. Dali mi jih bodo, ko bo mogoče, so sklenili. Zdaj bodo začeli z mavčnimi oblogami. Vsake dva meseca bom prišla na pregled. Stare bodo nadomestili z novimi. Seveda na novo oblikovanimi, kolikor je položaj glavice in ponvice boljši. Nemara je bilo boleče takrat in nekaj časa doma. Mavec sem imela oblikovan v napol sedeč položaj. Seveda ponoči in podnevi. Starši so dali lesarju narediti poseben stolček. Prilagojen moji bolezni. Spredaj je imel mizico, ki se je še spominjam. Mavec je segal od glave do pet. Prosti so bili samo glava, roke in prsti na nogah. Delček ob ritki, da sem lahko odvajala. Zeblo me je. Prsti so bili vedno modri. K štedilniku so me dajali. Kadar je bil kdo z menoj, mi je odpel pasek, ki je bil zaradi varnosti pripet od stolčka do mojega trebuha. Oviral me je že sam po sebi, kako šele, kadar se nisem mogla nagibati, da bi pobrala kaj s tal. Nekega dne je name pazil ata. Nenadoma je njegov uslužbenec treščil v dnevno sobo in ga poklical, ker se je mudilo. Ata je poskočil in me pustil neprivezano pri štedilniku. Izkoristila sem priložnost in se nagibala v vse smeri, da bi se česa dotaknila. Tedaj se je zgodilo. Z obrazom sem se prilepila na štedilnik. Moje kričanje je bilo zgovorno. Nekaj hudega se je zgodilo, so vedeli ata in uslužbenci v pisarni spodaj. Pritekli so k meni in me potegnili stran. Menda je bil pogled grozljiv. Koža, natrgana in razcefrana na obrazu in na ploščici štedilnika. Zdravnik mi je pomagal po svojih najboljših močeh. Ob odhodu je obljubil, da se bo vrnil kmalu. Celjenje bo trajalo dolgo. Po sedmih dnevih se bo začelo iz opekline cediti. Voda bi pomenila, da moram na operacijo. Gnojni izcedek, da se bo opeklina pozdravila sama. In tako smo čakali. Mama je jokala in me objemala. Jaz sem jo tolažila. „Saj ne bo nič hudega,“ sem ponavljala. Bolj odrasla kakor ona sem se zdela. Izcedek po sedmih dneh je bil gnojen. Tolažba in upanje za odrasle. Jaz seveda nisem razumela. Koža se je celila, vse manj zastrašujoča podoba sem bila. Nekaj predelov je ostalo z videzom nekdanje opekline. Imam jih na čelu, ob desni obrvi in na desnem licu. Bolj vidni so, kadar se me malce preveč dotaknejo sončni žarki. Bolj izdajalsko je lice. Posebno, kadar mi je nerodno, postane koža rdeča. Saj vem in sem vedno vedela. Pa me je pošteno zabolelo, ko mi je kolegica po nekem sestanku povedala, da je moja nekdanja opeklina močno vidna, kadar sem v zadregi.