Scenosled predstavitve Andrine 4.pesniške zbirke VOJTEK NA PLATNU na Aljaževini

ANDRI

Glasba

Po svoje pozdravi goste iz Nove Gorice, predstavnika prosi za njihova imena in priimke. Sprejme goste v upanju, da bomo sodelovali tudi v bodoče. Naše društvo zastopamo: Irena, Matej, Jurij in jaz – Roman. Glasbo, po Jeričinem izboru, bo predvajal Borut.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Naj uvodoma povem, da je bila Andrejka (za prijatelje) Andra, članica literarne sekcije našega KUD JaReM. Čeprav je Idrija, kjer je živela, precej daleč, je bila vedno z nami. Še vedno ne morem sprejeti njenega odhoda, zato dovolite, da pripovedujem, kot bi govorila z njo.

JESENSKA ROŽA si bila. Jeseni si se rodila, jeseni umrla. Grob je urejen. Poleg cvetja in sveč sem na njem videla CIKLAME. Drobne jesenske cvetke so se stiskale k spominski plošči. Kako TENKOČUTNE in SIMBOLIČNE. Kot bi jih sama izbirala. SKROMNE, DROBNE in LEPE. Kar nisem mogla odtrgati oči od njih.

Odhajala sem. Ko sem se obrnila, me je spreletelo. Imela sem občutek, da steguješ roke za menoj in mi praviš: RADA BI ŠE ŽIVELA.

RADA SI ŽIVELA.

Delali sva v istem kolektivu.

Vse je že kazalo, da se bodo po najini upokojitvi pretrgale vezi.

Čez mesec, mogoče čez dva, je zazvonil telefon. Prijetno presenečena je mami prepoznala njen glas.

„ Oj, Irena. Kako si? Vabim te na LITERARNI VEČER.“„ Mar pišeš?“ je malce začudena vprašala mami.

Pritrdila je in na kratko povedala, da pesmi.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Spontano sem zinila, da pišem prozo. Zase, nikomur, razen svojim najbližjim, ne ponudim v branje.

Povedala si mi, da si predsednica literarnega društva v Idriji. Povabila si me v svoje vrste.

Delo v društvu me je veselilo. S teboj sem kovala nove ideje.

Bogatilo naju je. Ponovno sem zaživela. Tvoja podpora me je opogumila. Tvoja zavzetost in veselje sta me vzpodbudili. Brala sem svoje sestavke v društvu, pa tudi na javnih nastopih. Sodelovala na natečajih. Dobila kakšno priznanje. Napisala knjigi za vnuka.

Brez tebe, Andra, ne bi bilo ničesar od tega.

Prvi zbornik Literarnega društva RIS iz Idrije.

Uredila si ga sama. ZARIS V ČAS je naslov, ki ga je predlagal dr. Jože Felc.

Moj sin Matej se je priključil društvu. Dober pisec je. Pomagala sva ti. Midva z Matejem sva prevzela zbornik. Matej se spominja tega obdobja z nostalgijo.

Izšla je njena prva pesniška zbirka. PRESLEDEK V ČASU jo je naslovila. Imeli smo prireditev na Kendovem dvorcu. Po

njej je iz torbice potegnila še svežo, po tisku dišečo pesniško zbirko. Podala jo je mami s srcem, ona jo je s srcem sprejela.

(Nekaj sekund glasnejše glasbe)

Vse pesmi so čutne.

Ob svojem prazniku sem od tebe prejela najlepše darilo. Lepo, v modri mapi si mi izročila pesem TI, KI MINEŠ. Na pamet jo znam.

vse moje norčije so v tebi

razveseljuješ me

smejim se ti

kar tako iz navade

čisto sama

bi šla k tebi

in te skrila

med zvezke

kamor se zatečejo sanje

nikdar v dokončnost

na tvojih ustnicah

bi mrmrala jezik

svoje mladosti

Bila so to leta uspehov. Leta, ko je z vso močjo privrela na dan Andrina ustvarjalnost in veselje.

Objave pesmi so bile v zbornikih in revijah. Najbolj dostopne na Pesem.si.

Tam, na Pesem.si, so jo prepoznali. Podčrtanki je sledila podčrtanka. Zavod za razvijanje ustvarjalnosti je izdal njeno drugo pesniško zbirko NA ŠAHOVNICI.

Dovolite, da preberem pesem ANDANTE

Pridi,

naučil me boš,

kako pojejo trave,

kako se pluje

po toku navzgor

in kako lebdi na vodi.

Pokazal mi boš,

kako se kroti ogenj.

Sledila ti bom.

Pila bova zrak.

Ugriznila oblak.

Tišino nagovorila.

Pridi.

Skupaj bova zrahljala rezilo.

Sledila ti bom,

čeprav se mi pot

dozdeva poznana.

Podarila si mi jo, mi napisala posvetilo:

Ireni

vsa naša potovanja

so iskanje

bližine

Andra

Presenetila si me. Nisem še pričakovala nove pesniške zbirke, čeprav sva se o tem pogovarjali. Dala si mi tvoje pesmi Z ROBA DISONANC.

V mojih rokah se je nasmihala knjižica, povsem drugače oblikovana od prejšnjih dveh. Živo rdeče platnice so napovedovale nekaj drznega.

In bile so drzne, bile so sodobne in obenem zahtevne za bralca.

Posvetilo se glasi:

Ireni

s hvaležnostjo za vsa

leta sopotovanja in prijateljevanja

Andra

Spremno besedilo je napisal Jože Janež. Med drugim pravi:

„Knjiga je z namenom razdeljena v tri cikle, kar ob skrbni izbiri jezika, besed in besednih zvez kaže na odločen namen avtorice po urejanju sicer kaotičnih življenjskih drobcev v smiselno celoto.“

In še: “Pesmi so jasne, neposredne v jeziku, a zapletene v pomenu, težke v razumevanju, potrebne večkratnega branja. Ker gre za zaključeno celoto o modernem človeku v prostoru in času med sabo, živo okolico in transcendenco, bodo zanimive za marsikaterega raziskovalno ustrojenega bralca, knjiga pa bo jasno razpoznavna samostojna celota v drevoredu idrijskega in slovenskega pesništva.“

Andra. Imela je srečo in bila je dovolj trmasta, da se je izpopolnjevala na področjih, ki so ji bila ljuba. Dano ji je bilo

ustvarjati v našem jeziku. In ne le v našem. Bila je skoraj

pravi poliglot. Na Filozofski fakulteti je doštudirala

angleški in ruski jezik. Zaradi potreb na šoli se je sama učila nemščine. Svoje pesmi je prevajala v francoski in italijanski jezik. Prevajali so jih drugi v jezike naše nekdanje skupne države, v nemščino, pa seveda v francoščino, angleščino in italijanščino.

Prepričala me je pesem NIKOGARŠNJA

Nekdo je pljusknil ob narobe

obrnjeno skodelico za kavo

diskretno poslikana s srebrno obrobo.

Ostanek usedline na dnu

priča o posrkani vsebini.

V vitrino položena,

v čas brez arome,

nikogaršnja kava sem,

brez sledi sladokusja.

(Nekaj sekund glasnejše glasbe)

Vsako najino srečanje je bilo bogato doživetje. Kadar sva utegnili, sva se poklicali po telefonu in se zmenili za klepet.

Za praznike sva si podarjali drobne pozornosti. Bila si domiselna.

Nekoč si mi podarila lectovo srce. Napis je bil naslednji:

KO LJUBIMO

IMA LETO DVE POMLADI.

R. Kerševan

In pesem, ki mi veliko pomeni.

IRENI

srečali sva se nekje v vsemirju

kjer se dih z globino meri

izmenjali tišino

jo v kri pognali

z besedo jo zaznamovali

tiho zdaj se čas poseda

na najina zrela leta

Resnično, globoko spoznanje.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Vedrina v tebi je poteptala moj pesimizem. V tvoji družbi sem postala igriva in mlada.

Uživala si v planinarjenju, potovala v tuje dežele, da bi okusila

slanost in prostranost morja, kadar je bilo tu prehladno. Morje je bilo tvoje hrepenenje. Tako kot meni, so se tvoje oči odpočile ob pogledu nanj.

Imela si že skoraj dodelano novo zbirko pesmi. Tvoj neomajen, uporniški duh, optimizem in delovna vnema so zmagali. Izdala si četrto pesniško zbirko VOTEK NA PLATNU.

Jože Janež med drugim pravi:

„Kakorkoli, Andrejka Jereb je z vsem srcem, s telesom, mislijo in dušo pesnica ženske poezije. … Zbirka jasno kaže, da se avtorica razvija v smeri večje lahkotnosti izražanja, točnosti in natančnosti zapisa miselnih impresij, obvladovanja tehnike. Gre za pesnico, ki dela kontinuirano in iz knjige v knjigo raste pesniško, jezikovno, tematsko in človeško.

jeseni se odpiram na drugem kraju

njegovi oboki darežljivo ovijajo stare ulice

ki se raztezajo do glasnih izložb

in se vzpenjajo s hitrimi poskoki

prihod ni nikoli enak odhodu

tih je in izgublja ostrino

noč nabrušena za vztrajanje

krvavi kakor javor

pred padcem v jesen

iz tvojega telesa izstopam

moja kri zlita v novo dvojino

spremenjena v vino bo snov

za motrenje usedline ki se bo občasno

izpisala iz rahlo obrušenih

manj pogosto brezhibno pomitih čaš

nobenega pobega skozi šivankino uho ne bo

le votek na platnu

in tolažba da mi je dobro

(Nekaj sekund glasnejše glasbe.)

Te dobro razumem? Samo prilagajam svoja razglabljanja tvojim? Si to ti? Sem jaz?

V mislih te vidim pred seboj. Razbiram misli iz tvojega

obraza. Prav te razumem, praviš, a lahko se še bolj poglobim. „Zmoreš!“ me nagovarjaš.

Drugi cikel pesmi, BRITANSKA POLETJA, me je preselil v tvojo, pa tudi mojo mladost. Bila si dobra, natančna in prizadevna študentka. Svoje znanje si dopolnjevala v Angliji,

za tamkajšnje bivanje si sama služila.

Prisluhnimo mislim pisca spremne besede Jožeta Janeža.

„ V Britanskih poletjih dve – pa tako mladi – sklepam, da gospodični, najbrž študentki angleške literature, potujeta čez Britanijo (mladost, ki se nikoli ne sidra, sicer pluje na jug) a celo tam delata (potem so se zazibali oblaki in pult za katerim sem stregla), tam, kjer je tako preprosto primerjati Prešerna s Shakespearom, in se urita v sprejemanju novega, kajti šele ko

bosta učeni se bo svet približal njunim krilom.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Tretji cikel pesmi, naslovila si ga JESENSKI PEJSAŽI, je natančno urejen. Čisto v tvojem stilu.

Vsak izmed treh ciklov se začne s prevodom prve pesmi v italijanščino.

OBTOŽNICA

gneča je posuta po peronu

smetar se umika

ne razume tujega jezika

nanj se usipljejo obtožbe

obdolžijo ga kraje

za tolmača pokličejo Nado

pravi da nima dovolj

strokovnega znanja

na tankem ledu sta

ona in Bosanec

razprava ne mine brez zijal

led se raztaplja

besede postajajo trdne

obtožbe se majajo

še preden se moški zave

uspe prijateljici prepričati sodnika

o njegovi nedolžnosti

Simbolični se zdijo ti prevodi. Poznavalka številnih jezikov je bila. Morda se je zamisel porodila tudi zato, ker je bila članica

literarnega društva iz Nove Gorice GOVORICA. Prepletanje slovenskega in italijanskega jezika je v obeh Goricah vsakodnevna navada. Pa ponosna je bila na to. Ni šlo za samovšečnost, šlo je za nekaj, kar je bilo del nje in jo je v življenju zaznamovalo.

Pesmi so ponovno malo bolj zapletene. Ni marala, da bi z lahkoto izluščili sredico.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Pesniška zbirka je, kajpak zame, dosegla svoj vrhunec v sedmi pesmi.

VII.

razkleneva nočne strahove prijemljeva se

previdno kakor se tipa star inventar

pretvarjava se da še nisva za odpis

si ponudiva obnemogel objem in se preizkušava

v hoji na petdeset metrov do mestne klopce

kjer utripa resničnost v materialni podobi

pojma nimava koliko metrov sva pustila

za seboj – figuri iz tisočletne zgodbe

o ljubimcih – še znava ljubiti

X.

pridejo ure ko se v dojemanju življenja

vse najboljše zgodi prav pesnikom v jeseni

dotaknejo se ostrin robov in jih skušajo uglasiti

na ubranost z moreno naplavin

prepričujejo se da se je vredno zatakniti

novim ljubimcem v dlani in prisluhniti vetru

ki na konico jutra prilepi nosnice mladih žensk

kakšen prizor ko se bodo dvignjenih glav

zagledale na posnetku

Malo glasnejše glasbe.

Danes razumem tvoje pesmi tako. Verjetno jih bom jutri

drugače. V tem je njihov prav poseben čar. Nove izkušnje in preizkušnje dodajo verzom pomen, ga spreminjajo. Vsakomur

posebej so pisane na kožo. Mar ni to nadpovprečno, vrhunsko?

JOŽE JANEŽ in njegovo razmišljanje o JESENSKIH PEJSAŽIH:

Jesenski pejsaži so, za konec, podobno kot pesmi v Odpiranjih v vmesnost, od I Do X oštevilčene devet vrstične impresije, tokrat imenovane PEJSAŽI, slikarsko barvanje torej pomirjenega odnosa dveh starejših oseb, ko je posedanje vedno pogostejši obred, ko odtenki stare krvi nikogar ne

zanimajo.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Tvoje poti so se omejevale na kratke izlete z avtom v naravo.

Tam si lovila sončne žarke, ki si jih bila tako željna.

Literarno društvo iz Nove Gorice GOVORICA je prišlo gostovat v Idrijo. Bila si njihova članica. Želeli so se ti oddolžiti za številne prihode v njihovo bližino. Najbolj oddaljena članica si bila, vendar si bila skoraj vedno, kadar so pripravljali prireditve, zraven. Tokrat si imela ti najkrajšo pot. In še nekaj je bilo. Znali so te ceniti, prepoznali so te kot veliko ustvarjalko.

Predsednica društva GOVORICA doda nekaj misli o društvu.

Tvoji smo bili zbrani tam.

Gostje iz Nove Gorice in mi poslušalci. Prišla sem iz Izole, kjer sem bila na rehabilitaciji in sem se morala že naslednje jutro vrniti nazaj. Ni mi bilo žal. Toplo mi je bilo pri srcu ob pogledu na zbrane, ki smo ti iskreno želeli ozdravitev.

Toda bolezen je bila močnejša. Borila si se in upala vse do zadnjega dne.

Samo kratki pogovori po telefonu so naju družili. Pri srcu me je stiskalo. Po zadnjem pogovoru sem, ne da bi se poslovila, po dolgi tišini odložila telefon. Bilo je nekaj podobnega tvoji pesmi o odhodih, ki so vedno tišji od prihodov. Odprla sem računalnik in kliknila na Pesem.si, kjer si objavila pesem.

Na čuden način

Moje telo štrajka

kakor bi se vsa moja teža zlepila v kepo in se zakotalila vzdolž tobogana brez vode, se na spustu spotikala ob vse

mogoče prepreke, zapore, žice ter se namesto hihitanja ob izgubi ravnotežja debelila v še gostejšo gmoto, ki ne bo nikoli po otroško cofnila v bazen.

Nekaj sekund glasnejše glasbe.

Ustvarjalnost ti je še vedno stala ob strani.

Andra. Nekje je delček tebe. Vsaj drobec vendarle obstaja. In če niti tega ni, si napolnila svojo čašo nesmrtnosti s pesmimi, z dobrimi mislimi in deli.

HVALA TI!

Malo glasnejše glasbe.