PRAVLJIČNA DNEVA

Triindvajsetega julija sem se prebudila v lep sončen dan. Ne mučijo me nepotrebne skrbi, a je moja notranjost nemirna. Z Markom in vnukom Borutom bom obiskala Posočje, osrčje lepot naše domovine. Tam so moje korenine in moja nostalgija, moja hrepenenja.

Pot nas vodi vzdolž slikovite pokrajine, kjer se ob njej vije, premetava, poskakuje in nudi svežino meni najbolj znana in vsakokrat nekoliko drugačna reka Idrijca. Navdihuje vsakogar, umetnikom je dano ovekovečiti jo. Aldo Kumar je napisal izjemno dobro skladbo. Moram priti do nje.

V Dolenji Trebuši imam prijateljico Dragico Gruden. Iskrenost je redka vrednota pri ljudeh. Zdi se mi, da je je iz dneva v dan manj. Kar izpuhteva. Med nama obstaja. Moja intuicija se ne moti. Pred leti je izgubila moža. Človeka, vrednega nje. Ena izmed številnih stvari, ki sta ju povezovale, je bila umetnost, ustvarjalnost. Dragica je odlična slikarka. Franc, tako se je imenoval mož, je bil mojster risbe in natančno, v merilu 1: 12 izdelanih maket kozolca, številnih kmečkih orodij, elektrarne in še še česa, kar vzbuja v človeku čudenje.

Peljemo se ob Idrijci navzdol. Moja notranjost je vse bolj nemirna.

Nekaj tega posredujem vnuku. Ne preveč. Premlad je še, nočem ga dolgočasiti. Ko prispemo do Slapa ob Idrijci, mu pokažem rojstno hišo pisatelja Franceta Kosmača. Na nasprotnem bregu Idrijce je. Med bujnim zelenjem komaj vidna. „Samo Idrijca šumi in sneg naletava skozi veje,“ me spremljajo pisateljeve besede. Borutu omenim Tantadruja, pa nekaj drugih del, po katerih so posneti dobri slovenski filmi. Jaz ostanem s pisateljevimi besedami še vse do Bače ob Idrijci. Morda ni napisal toliko knjig, a so do konca izpiljene, jezik tako zelo dober, da si zdaj prikličem nekaj njegovih misli, povedi, takih, ki sem si jih nekoč izpisovala, da bi jih posrkala vase za vedno.

Pred Mostom na Soči šele spregovorim. Idrijca se umiri, malo postane. Končuje se njena samostojna pot. Prav kmalu se bo izlila v Sočo. Še pred tem se ponovno pokaže v najlepši podobi. Njena smaragdna barva, bleščeče bel prod je izlizala v tem delu, sta osupljiva. Ustvarila je prijeten kotiček za kopališče. Do Most na Soči je kar nekaj hoda, toda v času moje mladosti sem jo z veseljem prehodila. Borutu povem o tem, zamolčim pa prepojenost svojih misli na prebujanje ženske v meni prav tu. Na tem kopališču sem se zalotila, da opazujem fante. Tu sem spoznala nekoga, ki mi je bil všeč. Njegovi pogledi, se mi je zdelo, me požirajo. Črne oči so me proučevale, njegova roka se je dotaknila moje. Bil je nekaj let starejši od mene. Dlje kot do bežnega poljuba na lice nisva prišla. Da pa me je na dolgo pot do kopališča gnalo upanje, da bo tam, ni nobenega dvoma.

Zdrznila sem se, ko sem kar naenkrat prispela na Most na Soči. Moja notranjost je bila prepojena s preteklostjo. Po meni se je pretakala mlada primorska kri. Tokrat sem zlezla še globlje vase, prav v prva leta življenja. Pokazala sem vnuku hišo, kjer je stanoval stric Tonček, preden se je preselil v Tolmin. Njegova hčerka, Milojka, je bila mojih let. Igrali sva se na terasi, česar se v zvezi s tem stanovanjem najbolj spominjam. Pokazala sem stopnice, ki vodijo od ceste v to stanovanje. Pa ne samo tja. Cesta pelje do pokopališča čisto zgoraj, do pokopališča, od koder je najlepši pogled na jezero. Že takrat sem občudovala in se čudila nad neštetimi odtenki smaragdne barve. Od kristalne do mlečne, ene lepše od druge. Otroci smo se zbrali na stopnišču, nato pa hajd po cesti navzgor. Sadeži ob poti niso bili varni pred nami. Na tem pokopališču je pokopana mama Tončka, moja stara mama. Najprijaznejša starka na svetu je bila. V Tolminskem Lomu je živela. K njej sem hodila na klepet. Edina je z menoj govorila kot z odraslo osebo in ne kot z nevednim otrokom. Prva mi je ponudila močno sladkano črno kavo. Seznanjala me je z uporabnostjo zdravilnih rastlin. Bila je revna v materialnem smislu, v duhovnem bogata. Prižgala bi svečo na njenem grobu, a so ga prekopali. Vseeno. Če bi mrtvi vedeli, kje so pokopani, bi hotela biti tam. Tako pa, popolnoma nobene želje nimam. Še travnik mojih tekanj in raziskovanj pri Modreju sem predstavila vnuku. Tam sem se spotaknila ob bodečo žico. Borut ve, na katerem mestu mojega kolena se poznajo sledovi.

Vse do Tolmina je vladala tišina. Nemara je vsak izmed nas premleval svoje misli. Morda sta tudi Marko in Borut obujala spomine. Jaz sem se popolnoma preselila v preteklost.

V Tolminu smo šli najprej v muzej. Ravno zdaj so v njem razstavljene risbe in makete Franca Grudna. Skoraj vse sem že videla, toda tako urejeno v dveh razstavnih prostorih ima dodatno vrednost. Vem, Dragica je srečna. Njegov duh jo spremlja na vsakem koraku. In ona je v mislih z njim.

Še nekaj časa nam je ostalo do zbirališča nas, pravljičarjev, do zborne točke na Sotočju.

„Obvozimo Tolmin,“ sem predlagala. Čisto sem padla v preteklost. Hotela sem videti, kakšne spremembe je doživel v času od moje mladosti. Nekaj že. Najbolj me je zanimala hiša, kamor se je preselil stric Tonček. Kar nekajkrat sem bila tudi tam po nekaj dni. Ni bilo veliko sprememb. Verjetno je bila notranjost precej drugačna. Vrta ni bilo. Prav razočarana sem zrla v živo mejo, ki je bila tam namesto bogatega vrta. Park in cerkvica zraven sta ostala nespremenjena, urejena. Rada sem bila tam.

Še vedno nam je ostalo nekaj časa. Želela sem v Žabče, kjer ima hišo moja sestrična Milojka. Z malo sreče jo bom videla. In sem imela srečo. Z Milojko in njenim možem nismo mogli v hišo, na kratko smo poklepetali zunaj. Kakorkoli. Po dolgih letih sem jo videla in bilo mi je lepo.

Moja notranjost je bila napolnjena z energijo. Verjamete v energije okrog nas in v nas? Morajo biti!

Bila sem pripravljena sprejemati, sprejemati samo pozitivno. In tako je doživljala moja bit vse dogodke.

Peljali smo se do Sotočja. Lepa narava, čudovito kopališče. Raj na Zemlji. Udeleženci, pisci pravljic, smo se zbrali. Nekatere sem poznala, druge ne, vendar so bili zame vsi stari znanci. Z veseljem smo si ogledovali knjižice Pravce pod Krna, poiskali svoje in se v mislih pripravljali na pripovedovanja ali branja. Tokrat na prav poseben način. Na prostem, sredi prelepe narave. Med nami je bila ponovno Silva, ki je program povezovala.

Prihajali so otroci iz bližnjih krajev, ki so bili vključeni v kolonijo. Otroci iz MALE HIŠE. Vsak je imel s seboj odejo, ki jo je položil pred nas in se udobno namestil. Potem so se pričakujoče oči zazrle v nas. Njihova sproščenost je dodala svoje naši, zato smo pripovedovali neobremenjeno in po potrebi kaj spremenili, prilagodili njihovi starosti. Šteli so od 6 do 10 let. Z njimi smo vzpostavili dialoge, sploh smo bili povezana družba. Nas je povezala narava?

Opazovala sem te simpatične mlade in z energijo napolnjene otroke. Zdi se mi, da mi bo njihov polkrog okoli nas ostal za vedno v spominu. Eno izmed punčk, zagorelo, ali pa temnejše polti, sta krasili dolgi, črni, lepo spleteni kiti. Njene velike, zvedave oči so se svetile kot dva bisera. Včasih je ustnice rahlo odprla, posvetili so se beli zobki. Spet druga črnolaska, s krajšimi, nakodranimi, spuščenimi lasmi, je do nedavno stanovala v Medvodah. Kratek pogovor je razkril, da bi bili, če bi ostala v Medvodah, skoraj sosedi. Na drugem koncu je sedel svetlolas deček. Nemiren, kar se le da. Predvidevam, da je težko vodljiv in v razredu zato moteč. Njegove pripombe so bile dobre, v njem se skriva bister deček. Otroci so povečini želeli, da jim pripovedujemo ali beremo še več. Drugi so se naveličali in bi se šli radi kopat. Svetlolasec je bil odločno, glasno in jasno med slednjimi.

Kar dolgo smo se družili, povsem dovolj. Čas je bil, da se poslovimo. Ob slovesu so nam podarili drobne, za nas dragocene spominčke. Izdelali so jih v delavnici, ko so se pripravljali na srečanje. Potem so zdrveli proti z belim prodom posuti plaži in se verjetno prav kmalu osvežili v smaragdni reki Soči, ki je kazala svojo najlepšo podobo.

Pisci smo se razšli, vendar samo za kratek čas. Čakalo nas je druženje in pica v Tolminu. Kako lepo se je pogovarjati s tamkajšnjimi ljudmi! Če že ne prej, sem takrat dokončno spoznala in začutila, da spadam v tamkajšnje kraje. Stari znanci smo se razšli in si obljubili čez leto obsorej.

Meni, nabiti z energijo in pripravljeni na novo, ni bilo dovolj. Gnalo me je v Tolminski Lom, v center mojih mladostnih doživetij.

In smo šli. Najprej spet na Most na Soči, nato po serpentinasti cesti, ki sem jo tolikokrat prepešačila, še večkrat sta me z vozom s konjsko vprego peljala očka (stari ata) ali stric, v vasico in iz nje. Najprej smo si jo bežno ogledali.

Vnuk ni pripominjal, čeprav on najbrž ni videl tam nič posebnega. Niti Marko ne. Peljali smo se naprej, kar precej je bila spremenjena vasica v zaključnem delu, v Kanalski Lom. Pred njim je spomenik padlih borcev obeh krajev. Med številnimi imeni je zapisano ime atovega brata. Štrukelj, se je pisal, moj dekliški priimek je bil torej Štrukelj. Borut je ugotovil, da dve tretjini tam izpisanih padlih nosi priimek Štrukelj. Prižgali smo svečko in se odpeljali do Kanalskega Loma. Spomini in zopet spomini so se prepletali v moji glavi. V Kanalski Lom vodita dve poti. Mi smo šli najprej po zgornji in v krogu nazaj po spodnji. Hiša pokojnih tet Anice in Tilice je bila zaprta. Ker je bila okolica urejena, sklepam, da jo Tiličin sin še obiskuje. Sledilo je pokopališče. Na njunem grobu sem prižgala svečko. Zaman sem se poskusila spomniti, kje je bil pokopan očka. Zdaj je njegovo ime na pokopališču v Idriji. Koliko znanih priimkov! Koliko ljudi, ki jih ni več med nami! Poslovili smo se od vasice, kje so živeli nekateri sorodniki in kamor sem hodila v trgovino.

V Tolminskem Lomu sem se hotela ponovno ustaviti. Upala sem, da bom koga srečala, čeprav je rahlo rosilo. Ni moglo biti drugače na ta čisto moj pravljični dan, kot da sem srečala na dvorišču sosedov, ki smo jih vedno obiskali, dve ženski. Bili sta premladi, da bi kaj vedeli o mojih. Pa je ena poklicala svojo taščo Doro Štrukelj. Kakšno naključje! Moja mama je bila Dora Štrukelj. Dore sem se spomnila, čeprav se nisva družili, ker je bila starejša. Dora je poznala vse, ki sem jih jaz. O vsakem je vedela kaj povedati. In končno sem zvedela, kje je bila hiša moje mame Tončke, atove mame. Kar tam bi še bila, vendar sem bržkone že vse prisotne malo utrujala s svojimi vprašanji. Odšli smo. Dvomim, da bom še kdaj videla Doro in prisotni mladi gospe. Tokrat sem si ogledala preurejeno hišo mame Tončke. V slabem stanju je, potrebna nove obnove. Zapuščena čaka na rušenje ali pa na obnovo. Nemara so jo kupili neki Italijani. Hiše druge stare mame že dolga leta ni več. V preteklih, kje so že tista leta, ko smo prihajali tja z atom in mamo, ki ju ni več med nami, smo naleteli najprej rušenje notranjosti, v zgornje nadstropje ni bilo varno. Potem nas je čakalo odpadanje kamenja, nato resno sesedanje hiše, rušenje in ostanke ruševin, in nazadnje na vse izravnano z zemljo. Vsakokrat je pogled pustil v nas globljo bolečino. Mama je mrzlično brskala po ruševinah v upanju, da bo dobila vsaj kakšen, njej dragocen predmet. Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da so uporabne predmete pobrali vaščani. Zdaj je tam otroško igrišče. Boleče, vedno znova bolj, vsakokrat se je porušil delček lepih spominov na otroštvo, na omamne vonjave maminega doma tudi v meni.

Po poti navzdol zopet tišina, ki mi je pomagala urediti misli. Mimo Mosta na Soči v Tolmin in od tu na tamkajšnje pokopališče obiskat grob strica Tončka, ki je našo družino zalagal z regratom in spomladansko zelenjavo, ker se tam narava prej prebudi kot v Idriji.

Za ta dan je bilo vsem dovolj. Namestili smo se v hotelu, ko je bila ura že 22. Pa zame še ni bilo dovolj. Po odlični večerji sem želela še malo po Kobaridu. Da bi obnovila nočne sprehode s sestrično Slavico. Očitno sta oživela z menoj, ali pa sem jima dala energijo jaz, Marko in Borut. Še nekaj misli ob spomeniku Simonu Gregorčiču in odhod v zares dobro urejen hotel.

DRUGI PRAVLJIČNI DAN V POSOČJU

Omeniti moram, da se je začel, samo za kratek čas, sredi noči. Padla sem s postelje. Od presenečenja se nisem niti premaknila. Oči si nisem upala odpreti. Marko in Borut sta ugibala ali spim, sem se onesvestila, morda celo kar umrla? Prišla sem k sebi. Hitro smo se pobrali spet spat. Borut je pripomnil samo še to, da je naredilo TUMPPP.

„Včeraj je bil predvsem moj pravljični dan. Upam, da malo tudi vajin,“ sem glasno razmišljala. „Danes hočem, da bo bolj vajin in delno moj, čeprav je načrt za oglede moj.“

Dobre volje smo bili vsi trije. Mene ni tlačil jutranji nemir in tesnoba, ki zadnje čase spremljata moja jutra. Depresija?

V hotelski restavraciji nas je pričakal samopostrežni zajtrk, ki je vseboval prav vse, kar si za zajtrk lahko zamisliš. Jedli smo mirno, nikamor se ni mudilo. Dnevi so v tem času dolgi.

Pred odhodom sem vprašala prijazno receptorko, če je domačinka. Ker je bila, me je zanimalo, ali pozna mojega bratranca Vojka. Poznala ga je. Natančno nam je opisala in narisala pot do njegove hiše. Vse od rušilnega potresa, ki je porušil tudi njihovo hišo, ga nisem videla. Odobrena jim je bila montažna hiša. Dobili so jo in uredili, to sem zvedela, pa tudi znano mi je bilo, da stanuje tam Vojko, brat in sestre pridejo občasno.

Zapustili smo hotel in naložili prtljago v avto. Potem smo še malo pohajkovali po Kobaridu, ki je bil seveda v dnevni svetlobi drugačen. Ob Gregorčičevem spomeniku se nisem mogla zadržati in sem navrgla nekaj njegovih verzov. Povedala sem za njegovo ljubezen in za premestitev v Gorico, kjer ni mogel najti sreče. Omenila sem, da je bil eden izmed redkih literarnih ustvarjalcev, ki so bili priznani in priljubljeni med ljudmi še v času življenja. Morala sem se na silo zaustaviti. Gregorčič je bil v letih odraščanja moj najljubši pesnik.

Po mojem načrtu je bil na vrsti Gregorčičev rojstni kraj v Vrsnem pri Kobaridu in kajpak ogled muzejske rojstne hiše. Požirala sem pokrajino in vasico, ki je zelo spominjala na Tolminski Lom. Notranjost hiše ni dostopna za invalide, moja fanta sta vse fotografirala in mi fotografije pokazala in razložila. Črna kuhinja je bila na žalost pokrita. Moram priznati, da mi je bilo vse tako natančno povedano in pokazano, da se mi je zdelo, kot bi bila tam.

Nadaljevati smo morali s ponovnim prihodom v Kobarid. Tisti moj predlog, da bo ta dan možev in vnukov, se ni čisto izšel. Nisem si mogla kaj, kot da bi poiskala hišo svojih sorodnikov. Z malo sreče, sem si mislila, bom govorila z Vojkom. Posrečilo se je. Vojko me je bil vesel. Pripovedovala sva o sebi in o svojih sorodnikih. Zvedela sem, da je njegov brat Jože v Slovenj Gradcu, kjer ima podjetje. Na žalost je imel tudi on, tako kot pred mnogimi leti stric, gangreno. Brez ene noge je. Slavica iz Čedada je ovdovela, v Kobarid pride večkrat. Tudi Anica, ki živi v Milanu, je večkrat tam. Ona je dokončno uredila montažno hišo. Dve sestri, Danica in Milojka, sta v Avstraliji. Veliko je povedal o sebi. Kar pred hišo smo klepetali, do njegovega stanovanja je vodilo meni nedostopno stopnišče. Bežno sva se spominjala drug drugega in nekaterih dogodkov iz oddaljene preteklosti. Vsaj meni je bilo v veliko veselje. Mislim, da sem čisto napolnila svoje baterije, posrkala toliko energije, kot je je moja bit sposobna sprejeti. Bratranec se je, kako ne, saj sem se tudi jaz, zelo spremenil. Samo kanček nekdanjega Vojka sem videla v njem. Precej podoben je svojemu očetu, mojemu stricu.

Morali smo dalje. Bovec je bil naš prvi cilj. Tam smo se ustavili. Prilegla se je kavica, Borutu sladoled. Mlečne izdelke iz planin smo kupili. Hotela sem predvsem skuto. Stric Tonček, vnet pohodnik, jo je kupoval v planinah. Neskončno okusna se mi je zdela. Z veseljem sem ugotavljala, da se v Bovcu trudijo pri novogradnjah in pri obnavljanju starih hiš, ohranjati pridih planinskega kraja.

Pot je vodila v osrčje planin. Vse bolj sem občudovala vrhove, vse bolj Sočo, ki je bila na nekaterih delih tako lepa.

Vse bolj sem čutila, kako prav so imeli naravovarstveniki, ki so v tem kotičku naše domovine skrbeli za ohranjanje nekdanje gradnje planinskih hiš in prepovedali gradnjo nekih sodobnih bivališč. Pogled na kamnite pastirske koče, ki jim strehe pokrivajo lesene deske, je enkraten. Vse naokoli čisto, ob kočah komaj kak predmet in nekaj drobnih cvetov. Koče so redke, kjer so, jih je malo ali pa so sploh osamljene. V tako imenovanim Kekčevem kraju jih je nemara še največ. Ustavimo se in nekaj časa uživamo v naravi. Poslušamo njeno simfonijo spokojnosti. Precej strma pot do Vršiča je povsod enaka, vendar nas ne dolgočasi. Pogled na okolico in bližina vršacev je izjemen. Niti en košček okolice ni podoben drugemu.

In že smo pri izviru Soče. Jaz ne morem tja. Marko bi šel, ampak ni mu pogodu, da bom osamljena čakala. Borut je v pravi formi. Hoče tja, če je že tako blizu. In gresta. Jaz si najprej ogledam gostišče, opazujem ljudi, ocenjujem spominke. Potem se odpeljem do delčka, kjer sem najbolj blizu reki, zdaj bolj rečici, Soči. Samo z njo ostanem. Reka mi je zelo, zelo blizu. Njen tok je elegantno poskočen, šumenje boža moja ušesa. Tu in tam se oglasi ptica. Strmim in vsrkavam tu prav posebno simfonijo narave. Pogovarjam se z njo, saj čutim, da je del mene. Tako povezana z naravo sem redko. Imam občutek, da sta se moja fanta prehitro vrnila.

Pot proti Vršiču je spet ponujala prelepe poglede na mogočno naravo. Postanek na Vršiču spada nujno zraven. Nikoli v življenju ga še nismo izpustili. Od tam je najlepši pogled na vršace. Človek ob njih začuti svojo majhnost, od besede v pravem in prenesenem pomenu. Vse mogoče oblike razgibajo v njem domišljijo. Podobe vsega, kar si izmisliš, najdeš v neskončni razgibanosti vrhov, skalovja, prepadov, vršacev. Kaj vse oblikuje narava!

Čeprav je Vršič visoko nad morsko gladino, je bilo na njem vroče. Po poti navzdol smo se ohladili. Klima, pa zbiranje oblakov na nebu, še najbolj z drevjem, predvsem z iglavci pokrita okolica, so naredili svoje.

Zadovoljni smo se spuščali navzdol in se približevali nižinskim krajem. Še obisk ruske kapelice, ta človeka preseli v čisto drugačen svet. Zadiši po Rusiji, opomni človeka na krute zgodovinske dogodke.

V Kranjski Gori je postalo temneje, pripravljalo se je k dežju. Vseeno smo si z veseljem ogledali kraj. Tamkajšnja gradnja je enotna, s pridihom planinskih gradenj, na vsakem koraku turistična ponudba. Bil je skrajni čas za pošten obrok. Z veseljem smo se zakadili v restavracijo in zadovoljni občudovali ogromne obroke. Lačne oči so se napasle, želodci še hitreje. Samo Marko je naročil nekaj, kar je zmogel pojesti, nama z Borutom je ostalo. Borutova pica je bila tako velika, da so mu je morali pol zaviti za domov. Ugotovila sem, da so porcije namenjene pravim hribolazcem. Ti med raziskovanjem gora porabijo veliko energije. Treba jo je nadomestiti.

Od mojega načrta ogledov, ki so, vsaj mislim tako, prebudili pravljičnost v Marku in Borutu, je ostal samo Bled. Vendar je začelo deževati, zato smo sklenili, da ne bomo hodili na kremne rezine v restavracijo. Marko jih bo kupil za domov. To ni bilo tako lahko. Povsod jih je zmanjkalo. Vsaj pravih, blejskih. Pred nekaj meseci se nama je z Markom to že zgodilo. Kupila sva običajne. Tokrat naj bodo blejske ali raje nič. V neki pekarni so Marku svetovali, naj jih gre iskat v hotel. Pred njim so bila zasedena vsa parkirišča. Tako, ne ravno prav, je parkiral in v hotelu dobil želene kremne rezine. Doma smo se naslednji dan prepričali, da so neprimerno okusnejše od običajnih. Sorodniki so jih bili kajpak deležni. Ogled Bleda je odpadel. Nismo bili razočarani. Blizu je, tu in tam nas zanese k jezeru in seveda v kraj ob njem.

Naša pravljična dneva sta se iztekla. Čez čas bomo gotovo, verjetno malo drugače, izlet ponovili. Vedno človek odkrije kaj novega, taki dnevi so resnično lepi kot v pravljicah.