Irena Cigale: Življenje? Življenja? Reinkarnacija? (2.del)

Odločila sem se, da se bom poskusila naučiti reiki. Tečaj je potekal delno v manjših skupinah in delno s posamezniki. Bilo bi nesmiselno opisovati vse. Omenila bom krasen občutek, ki sem ga imela, ko so postale moje roke tople. Toploto sem pripisovala močni koncentraciji. Najprej sem poklicala „vodnike“. Nisem jih zagledala hitro, vsaj na začetku ne. Sledili so reikijevski znaki, ki sem jih miselno risala na dlani. Da je potrebna pri tem pozornost, je samo po sebi umevno. Koncentracija je vidno naraščala, roke so bile vse toplejše. Nazadnje sem poklicala še svoje energije iz vesolja. Sprva je treba pacienta pregledati. Ugotoviti, kje mu primanjkuje energije. Zanimivo je, da sem ponekod res začutila hlad. In tisti, ki sem na njem delala reiki, je trdil, da je bil prav tam poškodovan ali pa ga prav tam pogosto boli. Med skupinskimi terapijami mi je najbolj ostala v spominu ženska, ki naj bi živela v Avstraliji. Terapevtka je povedala le, da je bolna. Opravila sem vse kot navadno pred terapijo. Pogled me je peljal h kavču. Iskala sem jo na sredini. Ni šlo. Dolgo ne. Končno sem jo zagledala čisto ob robu. Bila je suha, velike postave, oblečena v črne hlače in svetel pulover. Noge je imela prekrižane. Z obema rokama se je držala za glavo. Kazalo je, da jo boli. Ob koncu je vsak povedal, kaj je videl. Najbolj sem se približala jaz. Gospa je Slovenka in živi v Avstraliji. Tumor v glavi ima. Bolečine so hude. Terapevtka me je vprašala, ali mislim, da bi jo z alternativno medicino pozdravila. „Morda bi ji olajšali bolečine, ozdravili ne,“ sem odločno odgovorila, ne da bi pomišljala. Opravila sem štiri tečaje. Toliko, da lahko reiki učim druge. Nikoli mi ni bilo v interesu, da bi to delala za denar. Naredim ga samo najbližjim. Tudi če bi hotela, ne bi zmogla veliko terapij. Dogaja se namreč, da prenesem bolečino, nemir in podobno nase. Terapevtka pravi, da je to delo zame malce škodljivo in naj ga ne prakticiram pogosto. Še nekaj drugih tehnik poznam. Ne bom rekla, da jih obvladam, moram pa priznati, da nemalokrat zadenem v črno. Kako se to zgodi, lahko samo predvidevam. Mislim, da delujejo podzavest, intuicija in znanje.

To je pojasnilo, zakaj sem se spopadla z vprašanjem življenja na drugem planetu, zakaj z več življenji na Zemlji, zakaj z reinkarnacijo? Jaz, ki sem skeptik in v nič ne verjamem. Izkušnje so mi prinesle pomisleke in dvome.

Terapevtka me je nagovarjala, da bi me popeljala v prejšnja življenja. Nisem hotela. Premalo sem verjela, da bi zato plačevala terapije. Pozneje sem ji pomagala pri urejanju knjige. Za kompenzacijo je spet ponujala terapije. Ne je ostal dokler me nekega dne ni kar nenadoma nekaj preblisknilo in sem se odločila. Konec koncev nimam kaj izgubiti. Priznam, da me je kljub nezaupanju stvar zanimala. Mogoče me je bilo malce strah.

Nezemeljsko bitje - prva terapija

Vse naokrog mene je gosta megla. Skoraj ničesar ne vidim. Tu so bitja, ki se premikajo na vse mogoče načine. Visoko poskakujejo, skačejo v daljino, se okrog nečesa ovijajo, zložijo v klobčič. Točno to zmorem zdaj tudi jaz. Večinoma delam s cevastimi rokami. Sem kot gumijasta cev. Enaka drugim. Ničesar ne čutim. Ni bolečin telesa, srca in duše. Niti to me ne moti, da o vsakem početju ukazujejo nadrejeni. Ne branim se. Popolnoma dobro se zdi. Če ni ukaza, lahko stojim nepremično kolikor dolgo je treba. Smo brez želja, čustev, potreb. Kdaj pa kdaj peljejo v poseben prostor. Nikoli se ne vrne.

To se nekega dne zgodi meni. Sledim brez odpora, brez vprašanj. Znajdem se v svetlejšem prostoru. Brezbrižno gledam. Nobenega vtisa ne naredi name. Zaslišim glasove. Razumem sporočila. Čudno, nikdar še nisem z nikomer govorila. Zvem, da me bodo poslali na nek drug, zelo oddaljen planet. Je v drugem osončju, čisto drugačen od tega. Pokažejo mi slike planeta, ki mu pravijo Zemlja. Razločno vidim neštete podobe, barve, prebivalce. Predme položijo fotografijo ženske. Preuredili me bodo po njeni podobi. Lahko jim povem če bi kaj želela drugače. Na Zemlji so najbolj razvita bitja ljudje. Ker so mnoga tukajšnja bitja že sprejela njihovo podobo, se vse pogosteje sliši, da ima vsak človek svojega dvojnika. Povedo mi, da me bodo preurejali dolgo. Medtem bom ločena od drugih. Moje edino delo bo spoznavanje Zemlje.

Razgrnejo načrte. Predstavljajo okostje, notranje organe, kožo, obraz in tako naprej. Začnejo z delom. Razen govorjenja, škripanja in drugih meni neznanih zvokov, ne čutim nič. Počasi nadomestijo spodnji del cevi s stopalom. Dolgo traja. Priznam, je nekaj novega, povsem drugačnega, kot sem bila vajena doslej. Toda ne prevzame me. Vsakokrat, ko me pokličejo v prostor za preobrazbo, dodajo nekaj okostja. In vsakokrat sledi dolgčas. Okostje je urejeno. Zdaj mi bodo namestili notranje organe. Postopek je podoben. Neboleč in tokrat skoraj neslišen. Po končanem delu spoznam, da sem čisto drugačna. Čutim bolečino, prijeten dotik, prevzamejo slike, zanimajo knjige. Vidim zanimivosti, pisane barve. Čedalje bolj mi je všeč. Komaj čakam, da bom odpotovala na Zemljo. Urediti morajo kožo, obraz, lasišče, nohte in še kaj. Poleg tega bodo morali delati še previdneje, kajti zdaj čutim in med prijetnimi občutki so tudi neprijetni. Seznanijo me, da se bom lahko po določenem času vrnila, če mi na Zemlji ne bo všeč. Vendar v obdobju dveh let. Pozneje ne bo več mogoče. Prepričana sem, da se ne bom. Ne bi marala ponovno podobe, kot sem jo imela. Še manj razmer, kjer sem delala na ukaze in nisem čutila niti potrebe po drugačnem. Ne bi živela v megli, v svetu brez narave, brez barv. Najbolj bi pogrešala čustva. Radost ob pogledu na lepote, veselje, pričakovanja, bitje srca, sposobnost mišljenja in razlikovanja. Ne, čeprav se zavedam, da ne bo vedno lahko. Poučili so me o sovraštvu, o vojnah. Vse to ne odtehta tega, da se bom zavedala sebe in delala po svoje, ali pa se upirala, kadar mi ne bo prav.

Vedeli so, da sem odločena in pripravljena. Pokazali so mi, kje bom potovala. Opisali občutke, ki se pojavljajo ob prehodih v posamezna osončja. Opozorili na občasna premetavanja, ki bodo huda kljub temu, da bom varno in udobno nameščena. V takih primerih si bom pripela varnostni pas. Ne sme me skrbeti. Natančno je vse predvideno. Pokazali so mi plovilo in opremo v njem. Nameščenih je bilo kar nekaj naprav, ki mi bodo krajšale čas in me zabavale. S fotografijami in knjigama, le dve so mi dali, kajti teža je morala biti čim manjša. Obnovila bom svoje znanje o Zemlji in ga nadgradila. Včasih bom s svojim balonom, spominjal je na velik milni mehurček, prišla v bližino nekaterih planetov. Spremenjeno bo ozračje, hitrost samodejno upočasnjena. Zelo verjetno bom opazila vsaj nekaj stvari, ki se tam nahajajo. Morda bodo nekateri pogledi malce grozljivi. Naj me nikar ne skrbi. Nikjer ni tehnologija tako dobro razvita, da bi lahko balonu škodovala.

Prišel je čas odhoda. Tokrat sem požrla grenko slino. Ni mi bilo lahko. Znancev ne bom več videla. Ni tako kot takrat, ko so me odpeljali od sodelavcev in ni bilo ne meni ne njim mar. Iz obrazov mojih oblikovalcev razberem, da tudi njim ni lahko pri srcu. Drug drugega tesno objamemo in si zaželimo srečo. Tudi oni so ljudje, le da so bili na Zemljo poslani samo za določen čas.

Drvim z večjo hitrostjo, kot sem pričakovala. Kljub pripravam sem presenečena. Sprva mi je slabo. Imam močno vrtoglavico. Ravno se malo navadim, že pridem v drugačno ozračje in hitrost se upočasni. Opazim planet, toda ne upam ga gledati. Imam občutek, da bom trčila obenj. Prestrašena sem. Kot šiba na vodi se tresem. Planet seveda z balonom obideva. Nobeno poznejše srečanje me ne prestraši. Postaja zabavno. Pozorno opazujem. Planeti so najrazličnejši. Od njih odsevajo barve. Zdi se mi, da niti na dveh planetih ne prevladuje enaka. Nekateri zgledajo nenaseljeni. Samo skalovje, samo led, samo zasnežena pokrajina. Drugi žarijo. Na nekaterih je opazno življenje. Prav nič ne spominja na moj stari planet ali na Zemljo. Zazdi se mi, da na nekaterih vse mrgoli, da so prenaseljeni. Opazim planet z ogromnimi bitji. Jaz bi bila, skupaj z balonom, majhen, premajhen zalogaj. Velikokrat strmim v nebo in opazujem osončja neštetih oblik. Minevajo meseci. Počutim se izgubljena.