Irena Cigale: Življenje? Življenja? Reinkarnacija? (3.del)

Skoraj obupana naletim na nov planet. Tokrat postaja hitrost nenavadno majhna. Pod seboj vidim nemirno modrino. Moj balon nežno pristane. Rahel veter ga pozibava. Prijetno mi je. V bližini zagledam ladjo. Videla sem jih na slikah. Vem, da je potniška. Na njej se drenjajo ljudje. Vznemirjeni mahajo, njihovo vpitje doseže moja ušesa. Spet me je strah. Vse se zdi bolj sovražno. K sreči se ladja obrne stran. Moje prevažanje z balonom po morski gladini, zdaj vem, da je modrina morje, se nadaljuje. V daljavi opazim kopno. Tam bom pristala. Naprej mi bodo pomagali ljudje. Obveščeni so o mojem prihodu. Ti so bili nekoč prebivalci prvotnega planeta. Toda joj! Ponovno se mi približuje prej opažena ladja. Tokrat jo spremljajo druge. Najmanj deset jih je. Čutim, da ljudje na njih opazujejo balon in najbrž sem opazna tudi jaz. Kdo ve, kaj nameravajo! Tako neznatna sem v primerjavi z njimi. Po nebu se podi vse več oblačkov. Postajajo oblaki. Vse temnejši. Temno je. Samo bliski osvetljujejo morje. Močno grmi. Strele nastajajo. Nevarne, hudo nevarne se zdijo. Morje je razburkano. Premetava me. Približno tako se počutim, kot sem se kmalu po izstrelitvi. Valovi postajajo vse višji. Med bliskanjem in grmenjem vidim, da se ladje umikajo. Čeprav me premetava vse močneje, se počutim bolje. Je slabenje in vrtoglavico povzročil strah? Nekaj o tem so mi ob pripravah na polet govorili. Neurje se počasi umirja. Moj balon spet mirno plava po morju. Prijazni valovi in vetrovi ga približujejo obali. Zagledam kopno. Lepo mi je. Počutim se varno. Zanese me med rastline ob obali. Verjetno je morje naraslo in so le zdaj delno v njem. Zagozdim se med drevesna debla in veje. Čudim se, da je balon še vedno cel, čeprav se je zdel kot milni mehurček. Rada bi stopila na kopno. Obenem se zavedam, da me bodo moji bodoči prijatelji prej opazili, če bom ostala v njem.

Vajena sem čakanja. Ne vznemirja me. Vem, da bodo kmalu prišli. Balon oddaja signale, ki jih lahko prestrežejo le oni. Kratkočasim se s knjigama, slikami in igralnimi napravami. Spomnim se na majhno okence, ki ga lahko odprem. Prevzame me šumenje vode, šelestenje listja dreves, zvoki manjših kamnov in peska, ki jih prinašajo valovi. Povsem me očara petje ptic. Veliko ptic mora biti. Moja ušesa boža njihov napev. Različno prepevajo. Torej jih je več vrst. Nikoli nisem slišala tako prijetne glasbe. Navdušena in prevzeta sem. Niti knjige dolgo ne odprem, da bi si ogledala nekaj teh čarnih bitij. Komaj čakam, da me bodo našli in bom videla jasneje. Zdaj so vidni le obrisi posameznih, različno velikih, čarnih pevk.

Ni mi treba čakati dolgo. Prihajajo v bele obleke oblečeni ljudje. Prijazno mi mahajo. Pomagali mi bodo. Na mestu, kjer sem si prej odprla okence, je na zunanji strani ventil. Neznatno ga odprejo. Iz balona odhaja zrak. Čez čas se izmenja. Počasno mešanje zraka me osveži.

Povedo mi, da bodo moj balon izpraznili do največje možnosti. Ne bo udobno, vedeti pa moram, da bo trajalo kratek čas in je nujno, če me hočejo pripeljati na določeno mesto. Spravljeno v skoraj izpraznjen balon me nesejo do zračnega plovila. Nizko nad morjem letimo. Zanimiv je razgled. Ne morem se načuditi sinjini morja. Vem, da je njegova barva postala meni najljubša. Izjemno je tik ob obali. Valovi plivkajo in prenašajo pesek sem in tja. Rahlo se peni. Občasno zagledam ob obali ljudi. Čutim, kako jim je prijetno, ko ležijo na pesku in v gozdičku tam zraven. Stopajo proti vodi in namakajo noge, korakajo globlje in plavajo. Šla bi mednje, se osvežila v vodi in plavala, plavala. Vprašam, če mi bo tak užitek kdaj dan. Spremljevalci so prepričani, da bom lahko plavala. Ni nujno v morju. Prav tako je lepo v jezerih in v rekah. Poučijo me, v čem je razlika. Nenadoma je naše letenje še nižje in strašno počasno. Plovilo spreminja smer. Vem, da bomo pristali na morski gladini. In kmalu ugotovim, kje. Nekje sredi morja je vrtinec. Nravnost tja se usmerimo. Pristanek je nežen, skoraj ne čutim ga. Nato nas morje vsrkava. Počasi, previdno. Ne čuti se upora, nobenega trenja, sunkov. Potapljamo se dolgo in varno. Naletimo na kopno na dnu morja. Veliko se zdi. Zelo veliko. Obdano je s prozorno kupolo. Za trenutek se odprejo steklena vrata in že smo notri. Pristanemo na prilagoditvenem delu. Tako mu pravijo. Na delu, kjer se razmere v vesolju postopoma spreminjajo v razmere na kopnem. Razlika je, nenaden prehod bi na moje telo vplival pogubno. Spravijo me iz utesnjenega balona. Omotična sem. Tavam po kopnem. Še zdaleč ni tako enostavno, kot je bilo na mojem prvem planetu. Nagiba me sem in tja, lovim ravnotežje. Vseeno je lepo. Nisem sama. Ob meni so ljudje. Vzpodbujajo me. Niso brezbrižni, čutimo, da spadamo skupaj. Razložijo mi, da so prišli od tam kot jaz. Večina izmed njih je zaživela na Zemlji, oni so izbrali kopno pod morjem. Hočejo pomagati novincem. Na Zemljo gredo samo včasih. Počitnice preživljajo tam. Lahko bi ostali in zapustili kopno pod morjem, a jim je ljubše. Predvsem odnosi med ljudmi jim niso pogodu. Ponekod se med seboj prepirajo, sovražijo, si strežejo po življenju. Tudi jaz bom izbirala. Večina se jih odloči, da bodo živeli na Zemlji. Čutijo, da bom med njimi. Opazili so, kako me je navduševalo morje, obala, gozdiček, sončenje in plavanje ljudi. Kakorkoli. Prej se moram marsičesa, kar je ljudem dano ob rojstvu, naučiti. Učenje se bo začelo že v prehodnem delu kopnine. Razložijo mi še, da je bil ta del nekoč nad morjem. Otok na Zemlji. Ko je postal njihovo pristajališče, so se dolgo trudili, da bi ga skrili pred ljudmi. Dokler ti niso imeli podmornic in letal, je šlo. Potem je postalo iz dneva v dan bolj nevarno. Ljudje so otok opazili in ga želeli doseči. Imenovali so ga Atlantida. Bilo je veliko truda, preden so nezemljani poglobili morsko dno in počasi potisnili Atlantido tako globoko, da ni bila več opazna. Seveda so morali pred tem izdelati kupolo, napeljati v njo zemeljski zrak, sladko vodo, napolniti reke in jezera. Naleteli so na mnoge probleme. Skupaj z bitji prvotnega planeta so jih reševali tisočletja, preden je nastalo to, kar vidim. Znajdem se pred nenavadnim bivališčem. Tu naj bi ostala nekaj let. Na razpolago bom imela posnetke različnih delov Zemlje. Spoznavala način življenja v posameznih. Ugotovila, kakšna pokrajina bi mi bila najbolj všeč. Ravnina, hribovje, bližina gozdov, morja, sladkovodnih rek in jezer, toplo, vroče, hladno podnebje. Zmedena sem. Ne vem, kaj pomeni. Pojasnijo mi, da bom imela vedno ob sebi ljudi, ki mi bodo sproti pojasnjevali. V bivališču sem se čudila neštetim predmetom. Pohištvu, predvsem udobni postelji, gospodinjskim pripravam, blagom za različne namene, jedilnemu priboru, različnim materialom. Od vseh mi je najbližji les. In kako nenavadna so mi vrata, okna, okolica. Vidim rastline, živali. Čutim veter, sončne žarke in njihovo toploto. Sploh je zame presenetljivo spreminjanje temperature svetlobe. Saj so mi o tem govorili. Toda slišati je povsem nekaj drugega kot občutiti. Okusi hrane so zame nekaj nerazumljivega. In kako se razlikujeta okus morske od sladke vode!

Po nekaj letih me začno preseljevati. Pogosto. V vsakem bivališču je nekoliko drugače, le da spremembe niso tako občutne kot so bile prvič. Hitro napredujem. Naznanijo mi, da se nahajam v bivališču, ki se v ničemer ne razlikuje od zemeljskega. Moja naloga bo, da se prepričam in dokončno odločim, ali bom živela na Zemlji. Da dokončno izberem zase najsprejemljivejše okolje in deželo. Ko mi bo to povsem jasno, moram vedeti, da povratka ne bo. Sledila bo izbira staršev in življenje, ki si ga bom izbrala. Neprestano ponavljajo, naj bom previdna, naj se odločam počasi, korak za korakom. Saj se zavedam, si mislim. Le kako so lahko tako nezaupljivi. Mar mislijo, da nimam svoje glave?

Vem. Ne bi marala živeti nekje, kjer je samo eno izmed naštetega. Vsaj morje, zelenje, gozdove, reke, jezera bi rada kolikor mogoče blizu. Ogromno časa prebijem ob ogledovanju dežel. Večkrat pregledujem knjige, slike, filme. Življenje ljudi me najbolj zanima. Tako različna so. Ukvarjajo se s stvarmi, o katerih nisem še slišala. Več mi povedo izrazi obrazov. Razberem zadovoljne, nesrečne, utrujene, srečne, vesele, jezne. Povsod so vseh vrst. Iščem prevladujoče zadovoljne. Zaman. Tik ob njih so nesrečni. Tik ob njih se dogajajo neprijetne stvari. Omejim se na predele, kjer so razlike vsaj manjše. Kjer je manj gorja. Neka majhna dežela v Evropi ima tako rekoč vse na kupu. Morje, planine, ravnine, travnike, gozdove, reke, jezera. Ljudje delajo največ na prostem. Zdi se dobro. Ne opazim velikih razlik v blaginji med njimi. Zdi se, da se kar razumejo med seboj in so si enakovredni. Seveda se ne zaletim. Gledam naprej, vendar me znova in znova vleče pogled prav v to deželo. Vse bolj postaja jasno, da mi je prirasla k srcu. Brez pomena bi bilo iskati naprej. Prepričana sem, da hočem tja. Dovolijo mi raziskovanje samo tega delčka Zemlje. Kar delajo, mi je všeč. Skoraj vse. Odločitev je dokončna.

Čaka me izbira bodočih staršev. Razume se, da se oziram po tistih, ki delajo v naravi. Najprej se moram odločiti, ali želim imeti starše, ki imajo že enega ali več otrok ali take, ki pričakujejo prvega. Všeč bi mi bilo, če bi imela družbo. Skoraj se odločim za par s fantkom. Tedaj zagledam precej na samem par, ki nabira rastline. Žena jih zvečer pregleduje, čisti. Mož se rad pomudi na njivi, kjer goji zelenjavo in ogromno pisanih rož različnih oblik in velikosti. Ob slabem vremenu se oba ukvarjata z rastlinami. Poiščem jih v knjigi. Zdravilna zelišča so. Sušit jih dasta tako, kot zahtevajo pravila. Povečini v suh, primerno topel in temen prostor. Nekatere rabijo sonce. So tudi plodovi, ki jih najprej sušita na peči. V steklene posode spravljata nekatere. Potem jih prelijeta z oljem ali pa z alkoholom. Iz njih delata mazila. Najbolj mi je všeč izdelava mil. Majhna dišeča mila, oblikovana v srčke, rože, liste, sončke, so najlepša. Prodajata jih, še večkrat zamenjata za druge potrebščine. Obarvana so z dišečimi rastlinami. Rožami, žajbljem, rožmarinom, kamilicami. Za umivanje so narejena. In za pranje las. Poleg teh prodajata navadna mila v večjih kosih. To so pralna. Blago namilijo z njimi. Včasih ga kuhajo v milnici. Prav jim pride pri pomivanju posode. V ta namen ga moški in ženska naribata na drobne, prahu podobne, koščke. Mojo pozornost pritegne tudi njun medsebojni odnos. Rada se imata. Vesela sta drug ob drugem. Nikoli ne povzdigneta glasu. Kadar jima kaj ne ustreza, je dovolj namig. Stanujeta v majhni hiši. Vse je čisto, vsi predmeti lični. Izbrana je posteljnina, zavese in prt. Oblačila so preprosta, praktična in hkrati lepa. Ne moti me več, da ni otroške družbe. Niti ne, da je hiša na samem. Želim k njima. Ko ju izberem, niti malo ne pomišljam in gledam naprej. Ne zmenim se za nasvete učiteljev, ki sicer nimajo nič proti, hočejo mi le dopovedati, da je odločitev dokončna in da bo od nje odvisno moje nadaljnje življenje. Izbranca se zdita tudi njim dobra, ljubeča in nežna. Moti jih samo osamljenost. Ne zdi se jim vredno, da bi me posebno prepričevali, pravzaprav mi priznajo, da bi se najbrž tudi sami odločili tako.

Začno se priprave na ponovno, tokrat zadnje daljše potovanje. Moj balon skrbno pregledajo, ga le neznatno napolnijo z zrakom in me namestijo vanj. Zračno plovilo naju čaka, spremljevalci so nared. Tokrat obuti in oblečeni v mehka, bela oblačila, ki ne povzročajo hrupa. Imajo razpršilo, ki preprečuje stik z bakterijami. Z njim zaščitijo sebe, mene in balon. S težkim srcem se poslovim od prijateljev. Objamemo se in po licih nam zdrknejo solze. Nikoli več ne bomo skupaj. Še pomahamo si v slovo in plovilo zapusti Atlantido. Potovanje ni posebno dolgo. Spustimo se na kopno. Pred izbrano hišo. Temno je. Moja bodoča starša že spita. Preden se dodobra zavem, sem v mehki pisani posteljici. V njej je temno. Le obrise vidim. Težko bi razločila barve. Mislim, da prevladujejo rdeča, siva in bela. Vse utripa in me rahlo trese. Popolnoma novi občutki so vznemirljivi. Za kratek čas me popade strah. K sreči se kmalu mine. Postane mi prijetno toplo. Za enako ugodje kot na Atlantidi mi ni treba storiti nič. Zaziblje me v spanec. Sčasoma ugotovim, da pravzaprav večinoma spim. V tem prostoru bom devet mesecev. Veliko se mi je zdelo, ko so mi povedali. Zdaj sem prepričana, da ne bom tako težko pričakala prvi rojstni dan na Zemlji.