Preživljanje počitnic na podeželju

Kakšno olajšanje je zame to podeželje, to harmonično življenje v vasi. Ni čudno, da vedno komaj čakam na prihod. Bilo bi nerazumljivo, če ne bi čutila topline ljudi, čiste svežine narave. Popolne sproščenosti in veselja, pa tudi zdravja, ki v takem okolju kar hitelo vame in spreminja bledolično punčko brez prave energije, pogosto bolno, v razposajeno rdečelično deklico, pravzaprav »čečo«, tak je tu izraz za punčko. Grozdje ima v meni še drugačen pomen. Vas je namreč, ob pogledu od daleč, podobna grozdu. Posamezne hiše so razporejene kot grozdne jagode. Druga ob drugi se skoraj dotikajo med seboj in oblikujejo nekakšno grozdno obliko. Ljudje so bržkone želeli izkoristiti prav vsako ped obdelovalne zemlje. Zato so okrog tega grozda njive, sadovnjaki, pašniki in nekaj gozda. Vas spominja na istrske in kraške. Tudi tu so kamnite ograje, kamor so pridne roke polagale odvečno kamenje, da bi pridobile več zemlje. In zrak, še posebej takrat, ko piha veter, spominja na Istro. Prav tako že prej omenjene rastline. Istrski kraji, zlasti obala, pa mi predstavljajo obljubljeno deželo. Nekaj, kar lahko okusim le enkrat letno in še takrat le za deset dni. Da ne pozabim neutrudnega petja čričkov, ki so tu skoraj tako glasni kot v bližini obale. Ta grozd hišic diha na prav poseben način. Zdi se, da usklajeno s prijaznimi prebivalci.

Otroci smo s svojimi igrami in drobnimi opravili trdno povezani med seboj. Sprejemajo me medse brez pomislekov, sem eden med njimi. Mogoče so k temu pripomogli starši in stari starši, ki so poskrbeli za primerna oblačila. Tako kot drugi, pomagam odraslim. V vasi še ni vodovoda, vsi vaščani hodijo ponjo k studencu. Med njimi jaz na posebnem kolesu, kjer je narejena kovinska košara za vedra. Vedno koga srečam in poklepetam. Pomaga mi naliti vodo. Največkrat prijatelji. Takrat me dolgo ni nazaj. Ob studencu se podimo, čofotamo po vodi in se pošteno zmočimo. Sodelujem. Pomagajo mi sesti ob rob vodnjaka. Tudi jaz sem mokra kot miš. Pa kaj. Toplo je in navadno sonce lahka oblačilca med potjo posuši. Vodo nosimo v okroglih aluminijastih vedrih, ročaji so kar upognjene, malo debelejše, žice. Otroška vedra so neprimerno manjša od tistih za odrasle. Ima vsak dve, za vsako roko eno, da je ravnotežje boljše in vode več. Za dve je poskrbljeno tudi na mojem kolesu. Druga opravila opravljam skoraj vsa po vrsti. Za vsa je poskrbljeno, da se lahko pridružim. Malo k enakosti med nami poskrbim sama. Družabna sem. Ne trajalo dolgo, in se pridružim igri in delu. Včasih sem pri tem zabavna in se čudijo, kako domiselno se lotim novega.

Opazujem. Odrasli moški vedo za radosti in težave drug drugega. Ne obiskujejo se med seboj. Ne, toliko časa ni. Ko pa se, hiteč od enega k drugemu opravilu srečajo, si ne rečejo le brezbrižnega doberdana, pač pa se malce ustavijo in pogovorijo. Izmenjajo domače novice, tudi nekaj takih iz širšega sveta, kajti radia še nimamo, za branje časopisov ni prave priložnosti. Ve se, da so veseli drug drugega.

In prav tako naredijo gospodinje. Bolj o gospodinjstvu in domačih opravilih teče beseda. O novih receptih, solati, ki najbolje uspeva, rožah z najhvaležnejšimi cvetovi, o šiviljskih krojih, o dobrem pralnem milu, o čaju, ki premaguje take in drugačne težave. Glasne so, mahajo z rokami na vse strani. Prav ženejo se in kdaj pa kdaj komaj utegnejo zajeti sapo. Od daleč bi neznanec menil, da se prepirajo.

Na vsak način vsak o vsakomur ve dovolj. Znajo si svetovati in si po potrebi pomagati. Kakšna zamera in nevoščljivost se že pojavi kdaj pa kdaj. To že. Saj so vaščani vendarle ljudje in ne bogovi. Vendar nesporazumi skopnijo hitreje kot sneg, ki ga je v teh krajih bore malo.

Dolgotrajnega klepetanja in opravljanja ne poznajo. Čas je dragocen in treba ga je koristno izrabiti. Dogovorijo se za srečanje pri enem ali drugem sosedu. Takrat, ko je slabo vreme in niso tako utrujeni od kmečkih opravil. Ob večerih nazdravijo s kozarčkom vina, si pripovedujejo šale, vržejo kakšno briškolo in prepevajo domače ljudske in partizanske pesmi, da odmeva od navdiha in veselja, da se tresejo šipe. Ni redko zraven godec s harmoniko ali z orglicami. Tudi moj ata igra na oboje, le da mu gre z orglicami dosti bolje, harmonike se dotakne le bolj za šalo. Oba, ata in mama, rada prepevata. Lepo. Vajena sta zborovskega in solo petja. Atov glas je kristalno čist in močan. Izstopa in težko bi ga kdo preglasil. Mamino petje je nežnejše, ker pa ima lepo barvo glasu in zelo dober posluh, jo pogosto pregovorijo za solo petje. Najraje pojejo, in to zelo glasno, tisti brez posluha. »Nehi, ka fušaš,« jih dražijo ostali. Zamere pa ni. Kadar je srečanje pri nas, sem zraven. Pojem, radi me poslušajo. Sodelujem pri zborovskem petju v našem kraju.

To so gotovo prijetna srečanja, zakaj mama in ata se jih veselita in pogosto obnovita kak dogodek, tako tudi moja ušesa prestrežejo zanimivosti.

Poletja so dolga in topla. Dolgotrajne padavine velika redkost. Nevihte pa, vsaj meni se je tako zdi, pogostejše in močnejše kot drugod v Sloveniji. Bojim se jih. Še posebej zato, ker v vasi ni strelovoda. Ni redkost, da udari strela v drevo, kozolec, hlev ali v hišo. Nekoč se je to zgodilo v naši. Pred mojim rojstvom. Pokazali so mi razpoko na steni. Prav po sredini, kjer je bila moja postelja, je tekla. Rekli so, da mora biti postelja vedno malo oddaljena od stene, sicer je za ljudi nevarno.

Nekega večera so šli vsi od doma. V hiši sem ostala sama. Mama in ata sta bila zmenjena za eno izmed prijetnih vaških srečanj, stara mama in očka sta šla k sosedu.

Ta večer se je naredila strašna nevihta. Bliskalo se je in grmelo, dež je lil kot iz škafa. Tu in tam je udarila strela. Strah me je bilo, in strah je dobival vse večjo moč. Nisem več vzdržala v postelji. Stopila sem k oknu, da bi čim prej zagledala staro mamo in očka, ki sta obljubila, da bosta samo za hipec skočila k sosedovim. Od tam je ravno toliko svetilo, da se je videla pot. Toda ni ju bilo kmalu. K sreči sem po dolgem iskanju našla svečo in vžigalice. Nekaj časa sem bila pomirjena. Nevihta, ki se je že oddaljevala, je ponovno pokazala svoje strašne zobe. Tresem se ob grmenju, kadar udaril strela, od strahu odrevenim. Potem mi srce močno udarja vse do novega poka. Nato še močneje. Strah nadomesti prava groza. Spet stopim k oknu, vsak premik me navda z novim upanjem, da stara starša vendarle prihajata, a ju ni. Jokam. Začnem klicati, a kaj, ko neurje preglasi moje glasove. Vse glasnejše je moje vpitje, boli me grlo, in ko se končno vračata, me stara mama celo krega spodaj pod hišo. Ne more slutiti, kaj prestajam. Pride v sobo in ob pogledu name zmehča jezne obrazne poteze. Moj obraz je zaripel, izdaja grozo, ki sem jo pretrpela. Posledice tega večera so ostale. Celo življenje se bojim neviht, groza me je treskanja in bliskanja in grmenja.

Življenje v tej grozdu podobni vasi je kljub pomanjkanju sodobnih naprav, čeprav ni še napeljane elektrike in vodovoda, in kljub temu, da o strelovodu niti razmišljajo ne, lepo. Potoki potu tečejo od ljudi ob težaškem delu, imajo skrbi čez glavo, pa vseeno prisluhnejo drug drugemu. Drug drugemu svetujejo in po potrebi priskočijo na pomoč.

Nikjer na svetu ni grozdnata vasica, kjer ljudje dihajo drug z drugim. Nikjer topel pozdrav ne vpliva tako na dušo. Ljudje ne hodijo iz hiše v hišo. Ne, tega ne počno. Komajda vedo, kako je urejeno pri sosedu. Zavedajo se, da človek potrebuje zasebnost in niso nadležni. Čutijo, da pretirana domačnost ni dobra. Jaz že ne bi bila navdušena, če bi se sosedje kar pojavili v moji hiši.

Vsaka hiša ima svojo svežino. Svežino vasi, ovite in spojene z opojnim vonjem narave,

in kajpak svežino in navadami njenih stanovalcev. Povečini so hiše kmečke. Morda se bo kdo namrdnil in pripomnil, da prevladuje vonj po hlevu, svinjaku, kokošnjaku. Motil se bo.

Ne čutim tega vonja. Prevladujejo prijetni.

Stara mama kuha slastne jedi. Njihov vonj, ne lakota, me privablja k mizi. Teh vonjav ni mogoče nikoli pozabiti. Prilepile so se mojih nosnic, z lahkoto jih prikličem, kadar hočem, čeprav sem drugje. Zjutraj najprej zadiši po pravi kavi, pozneje po beli in po zavretem mleku, po čaju, ocvrtih jajcih. Kosilo mora biti okusno in obilno. Jedi so povečini tipične primorske. Meni so najbolj všeč »fanclji«. Ker so okusno dišeči, jih pomagam delati. Nekaj podobno dobrega je riban krompir.

Dobro in visoko kalorično hrano fizični delavci potrebujejo. In po kosilu ponovno zadiši kava. Popoldne se ob toplih dnevih ne kuri. Toda v malce ohlajeno pečico da stara mama sušit krhlje jabolk in hrušk, slive, včasih šipek, bezeg, nekaj, kar odišavlja kuhinjo. Sveže pečen kruh diši, diši. Neredki pohodniki so prav zaradi njega večkrat pri nas. Tudi večerja ni kar nekaj tako, mimogrede nametanega. In sveže pomolzeno mleko spet zavre.

V posebnem delu kleti so spravljene domače mesnine. Že samo pri odpiranju kletnih vrat se pocedijo sline. Del shrambe je prepoln skute, sira in masla. Svežega in topljenega. Majhna kamrica je napolnjena z različnimi jesenskimi plodovi. Orehov in lešnikov za kup potic in za moje potrebe. Rada jih trem pred hišo na »tnalu«, tako pravijo tistemu nizkemu prizidku, kjer je lepo posedeti pod senco mogočnega oreha.

Kot sem že omenila, so v vasi le mali vrtovi z jušno zelenjavo in solato za sproti, pa s številnimi dišavnicami, ki zasedejo le malo prostora. Vse ostalo, in tega ni malo, je izven vasi. Najpogosteje na več koncih. Nekaj je gozda. Prevladuje bukev, meni so najbolj všeč macesni.

Imamo čudovite travnike. Med drugim Zamejo. Verjetno je ta del tudi drugim močno pri srcu. Če se kje kaj lepega dogaja, se na Zameji. Kresovanje na primer. Na Zameji sem skoraj vsak dan. Vsaj enkrat. S staro mamo se peljeva. Neseva delavcem malico. »Kopčk« ji pravijo. Pot do tja je kamnita, voz se trese, zato jo raje ubereva po obrobju. In nisva edini. V košari držim pijačo in jedačo, prtičke, kozarce in skodelice. Stara mama mi priveže ruto. Ne branim se je. Vse ženske jo nosijo, da jih varuje pred sončno pripeko, meni je potrebna še zato, da ne bi med hrano zašel kak las. Pot teče najprej navzdol, sledi ravnina, pred ciljem se dvigne. Čudovit je potem pogled na travnik in okolico. Še nepokošena trava valovi, pokošeno krasijo natančne redi. Tam, kjer je trava malce posušena, jo obračajo. Tista Zameja je pravi raj. Lep, raven in dišeč travnik obdajajo prava čudesa. Oblika travnika je nepravilen kvadrat. Na levi strani me najprej pozdravi mogočna češnja. Sledi dolga vrsta leskovih grmičkov, njihove veje se šibijo pod težo lešnikov. Pogled naravnost ponuja sadno drevje. Jabolka in hruške. Spodaj, že na sosedovem, kostanji. Lahko jih jeseni poberemo. Sosedovi ne marajo zanje. Na desni strani so lepo v vrsti posajene češnje. Sladki so njihovi sadeži, senca, ki jo češnje nudijo, na moč blagodejna.



Tik za njimi je velika njiva. Glavnata solata, ogromno zelje, nepregledne vrste krompirja, pa svetlega korenja za prašiče in rdečega za ljudi, me prevzamejo vedno znova. Dosti je kolerabe in pese, redkvic. Še nekoliko dalje je ajdova njiva. Kako me vabijo njeni cvetovi! Ne smem med te bilke, kadar pa je z mano le očka, me dvigne in zapleševa med cvetovi. Božam jih in z rokami povečam čudovito valovanje. Prešerno pleševa in prepevava. Nihče ne ve za to najino igro. Očitno tudi prevelike škode ne narediva.