Irena Cigale: Mesto, ki ukrade svojim prebivalcem del duše in srca

Stisnjeno med gorami tiči mestece Idrija. Njena zgodovina je bogata in zanimiva. Malim nedobudnežem se ob pripovedih napno ušesa in čudeži jim odpirajo usta. Še bolj so radovedni ob poslušanju bajk, pripovedk in pravljic o svojem kraju. Obisk muzejskega dela rudnika in ogled filma, sta pika na i. Starejši radi prisluhnejo anekdotam. O Idriji in o njenih prebivalcih, največ o nekdanjih „knapih“, jih je nešteto.


Tudi jaz sem se čudila in obiskovala kotičke, kjer so se dogajala čudesa. V vsakem letnem času je bilo lepo. Pomlad je vabila v naravo. Ob koncu tedna smo hodili s starši na Hleviše, na Smukov grič, na Kovačev Rovt, v Belo in še in še. Med tednom smo jo mahnili sami. Nekoč sva s prijateljico želeli nabrati veliko telohov. Izgubili sva se. Do Idrije sva prišli šele zvečer. Drugič je na nekem deblu visel plakat z napisom: Pozor, pozor! V bližini je hud medved. Tri smo bile. Brez pomišljanja smo drvele proti mestu. Tam je ena rekla, da je bil spodaj pripis z majhnimi črkami: Pojdite kar brez skrbi naprej. Ja, videla sem nekaj pripisanega, sem osramočena priznala. Lovljenje in skrivanje po ulicah med starimi idrijskimi hišami je bilo zabavno. Sredi mesta je bil krasen park z vodometom. Tja smo radi zahajali. Zgornji del je bil posejan z grmički. Zatočišče zaljubljencev, mi smo jih zalezovali, jih motili in jezili. Poleti smo se hodili kopat. V tako imenovane „žoumfe“. Najlepše je bilo v Beli. Piknike smo imeli. Najprej s starši, pozneje smo mladi navezovali stike in se bahali, kadar smo prišli z morja zagoreli, da ne govorim o tem, kako smo opazovali privlačna, mladostna telesa. Pozneje, ko smo imeli že družine, so bili pikniki spet najprivlačnejši. Kar tri generacije smo bile pogosto skupaj.


Mesto je počasi spreminjalo svojo podobo. Stare idrijske hiše so podrli. Nadomestili so jih stanovanjski bloki. Toliko ljudi skupaj se ni niti poznalo med seboj. Odpadli so klepeti, medsebojna pomoč, za sosednjo steno se je lahko dogajalo nasilje, pa smo bili brezbrižni in gluhi.


Ko smo odraščali, nam spremembe niso bile všeč. Toda skoraj nihče se ne bi preselil drugam. Tudi po končanem študiju so se želeli zaposliti v Idriji. Jaz ne. Verjetno zato, ker se nisem počutila pravo Idrijčanko. Starša sta bila rojena in sta odraščala na Tolminskem. Velikokrat sem bila za dlje časa na njihovih domovih. Tudi po mesec dni skupaj. Zdelo se mi je, da bolj sodim tja.


Z vstopom v osnovno šolo sem šele postala Idrijčanka. Prevzela sem narečje, navade, dobila prijatelje in prijazne učitelje. Po končanem študiju bi raje ostala v Ljubljani. Težko sem se sprijaznila s tem, da se moram vrniti. Mož bi moral vračati visoko štipendijo, v Idriji so mu ponudili stanovanje takoj. Upirala sem se, iskanje nove službe me ni prav nič mikalo.


Vseeno sem se sprijaznila in se zavedala prednosti. V Idriji sem živela lepo. Rodila sta se nama dva biserčka. Spremembe v mestu me niso več motile. Prinašale so tudi prednosti. Vendar sem bila vse redkeje v središču mesta. Bolelo me je srce, ko so podrli eno izmed zadnjih starih hiš. Po pouku sva tam s sošolko ure in ure klepetali. Na mostu med staro hišo in Nikovo. „Idrijčanka“ (stara hiša), je bila moj največji navdih za risanje in slikanje. Z vseh strani sem jo upodabljala. Nekoč smo šli risat v park prav to. Učiteljica je vedno znova prihajala opazovat mojo ustvarjalnost in se kar ni mogla načuditi. Seveda jo je predstavila sošolcem in opozorila na nekatere elemente, ki jo še posebej označujejo. V mestu je bil lep drevored. Hudo mi je bilo, ko so ga uničili. Še huje sem občutila izgubo, ko so posekali drevesa tik pred našo hišo. Kar tako, mimogrede, ga ni bilo več, ko sem se peljala iz službe mimo. Tako lep je bil. Sprehajalcem, posebno upokojencem, je nudil prijetno senco ob poletni vročini. Tam mimo je namreč vodila pot do pokopališča. Nazadnje se mi je zdelo čisto nezaslišano. Prej omenjeni lep park so v celoti prekopali. Postavili so betonsko ploščo. „Trg nebeškega miru“, so mestni duhoviteži poimenovali „umetniški“ vrhunec Idrije. Bil mi je všeč prostor za prireditve, pa tudi majhen bife s pijačo, palačinkami. To pa, da ni bilo nikjer zelenja in rož, sem močno pogrešala. Letos, po dolgih letih, so se moje oči razveselile. Našli so koščke zemlje in vanje vsadili bujno zelenje. Le kako jim je to uspelo v tistem okolju? Prav zdaj, ko sem se že potolažila in arhitekta opravičevala z mislijo, da je pač okolica okrog in okrog porasla z gozdovi. Morda je hotel s tem zeleno okolico poudariti?


V Idriji bi verjetno ostala vse do konca svojega življenja. Podedovana, napredujoča in neozdravljiva bolezen je ukazala drugače. Nisem več mogla iz stanovanja. Počutila sem se kot ptica v kletki. Priganjala sem k preselitvi v hišo, kjer mi ne bo treba po stopnicah. Stanovanje smo kupili v Medvodah. Tja smo želeli predvsem zaradi hčerke, da ji bomo lažje pomagali. Kadar otroci zbolijo, je težko poiskati varstvo. In njena fantka sta prisrčna. Zame najučinkovitejša zdravilca.


Del Idrije sem pripeljala s seboj. Idrijčan se nikoli povsem ne odpove svojim koreninam. Rada hodim na prireditve in v veselje mi je sodelovati v Literarni sekciji KUD JaReM. Sekcij je več. Po potrebi združimo svoje moči. To leto je bila postavljena razstava Idrijska čipka. Z veseljem sem sodelovala. Razstavljenih je bilo precej mojih čipk. Idejni vodja Roman je uredil izjemno lepo. Vsaka, še tako neznatna čipka, je dobila čaroben pridih.

Te dni se končujejo priprave na otvoritev razstave Hiša v kmečki hiši. Že ideja me je navdušila. Stare predmete od nekdaj občudujem. Ob tem projektu sem začutila srečo, ko spoznavaš, kako star je predmet, čemu so ga uporabljali, kje dobili in od kod kupili, pa koliko je star in vse, kar se je dalo napisati in zavarovati pred pozabo. Takoj sem začela. Priganjati druge seveda tudi. Sama ne zmorem. Najprej moža, ki je prinesel predmete, za katere sem vedela, da nekje tičijo in sem že večkrat prosila zanje. Na vrsti so bile prijateljice.


Nekoliko je Hiša v kmečki hiši že urejena. Naslednji teden bomo postorili kar bo še treba. Delala bom doma. Nekaj sem že restavrirala. Otvoritev bo 16.decembra. Vabilo je priloženo. Imenitna zgibanka tudi. Pridite. Ne bo vam žal. Predmeti so tudi iz okolice Idrije. Iz Dol, Žirov, Vojskega, Vipave in tako naprej.


Zdaj veste, zakaj trdim, da Idrijčani nosimo mesto v dušah in srcih. Pa ne samo to. Predstavljamo in vabimo v svoj nekdanji kraj. Širimo znanje klekljanja in še marsičesa. Niti svojega narečja ne zanemarimo, če ne govorimo ravno na javnih prireditvah. Kajti vedeti morate. Prebivalci nekoč tako pomembnega mesta ostajamo ponosni.


V KUD JaReM sem našla sebe in možnost, da predstavljam Idrijo. Za pomoč pri zbiranju sem prosila znanke in prijateljice iz svojega nekdanjega mesta. Odzvale so se Dragica Gruden iz Dolenje Trebuše, Dragica Čuk Novak iz Vipave, Pavla Bogataj iz Račeva pri Žireh, Andrejka Jereb iz Idrije, sploh pa mož Marko iz svoje rojstne hiše v Dolah. Občutek, ko zagledaš in se morda celo dotakneš nečesa, kar so uporabljali naši predniki, je enkraten. Prevzame te spoštovanje. Globoko, če veš, kakšna je njegova preteklost. Enostavne enkratne rešitve so iznašli naši predniki. Na osnovi njihovih modelov so nastajali vse popolnejši stroji. Čisto vse je bilo takrat izdelano ročno. Samo ročno in skrajno natančno so izdelani eksponati. Potrpežljivost, ki jo zmorejo redki. Prilagam vabilo in zgibanko.

Vaša srca se bodo raznežila, nekdanji predmeti iz naših krajev bodo zasijali v vsej vrednosti in lepoti.


Vesela bom, če se bomo srečali. Sem ambasador, ki ponosno razširja dosežke Idrijčanov. Nekdanji prebivalci nosimo v srcih in v dušah prav toliko nekdanjega rudarskega mesta kot tisti, ki v Idriji stanujejo. Upam si trditi, da se tega celo bolj zavedamo. Smo še polnejši spominov in čustev, ker prihajamo redko. Kar imaš stalno na dotiku rok, je samo po sebi umevno.