Dragica Čuk Novak: Hruška

Zgodba o hruški je tudi zgodba o mojem vrtu. Drugo leto sva bila z možem lastnika hiše. Tople pomladne dni v začetku marca sva izkoristila nekaj dni dopusta, da urediva vrt. Očka nama je prišel pomagat. Požagal je stara drevesa, skupaj smo izkopali štore in korenine. Ko sem prvič prekopala trdo ledino, je zabijal kole, napenjal mrežo, postavil vrata in počistil ostanke vejic.

»Kakšno drevo moraš posaditi, sedaj je še čas,« mi je rekel, naslonjen na grablje, »bom soseda vprašal, kje bi se dobilo kakšno sadiko, kaj majhnega, kakšno hruško, prav tu, v ta vogal, ti bom jaz posadil.«

Mimo nastajajočega vrta je prišla soseda s polno košaro nabranega radiča, se za hip ustavila, pogledala, kaj z očetom počneva in pohvalila.

»Sedaj bo pa lepo.« Postavila je breme na tla.

»Pomoč rabim,« ji rečem in jo zmotim pri početju, »mogoče veš, kje bi lahko kupila kakšno sadiko hruške, tudi nekaj sadik vrtnic bi rabila?«

»O, prav, da si vprašala, sedaj grem po vrtnice v Lože, na grad. Tam eden cepi in prodaja, tudi sadje ima, lahko greš z menoj.«

»Bo šel kar očka s teboj, naj on izbere, zame pa vzemi dve vrtnici, ti bom dala denar, da boš plačala.«

Soseda in očka sta se hitro vrnila. Mudilo se mu je; v kotu, ki ga je že sam prej določil, je izkopal jamo, posadil majhno drevesce, poleg zabil kol in ga privezal.

»Hruška je, ko bo rodila, jih boš prinesla, da bom videl, kakšne bodo,« je še dodal.

Tretje leto je drevesce prvič zacvetelo, plodovi so dozoreli v začetku julija, skrbno sem jih potrgala in naložila v košaro s prvimi paradižniki in kumaricami, dodala še nekaj marelic, ki sem jih dobila pri sosedu, in odnesla mami in očetu. Mama se je razveselila paradižnika in takoj segla po marelicah, očka pa je vzel iz košare hruško, zagrizel vanjo in se nasmehnil:

»So to od tiste, ki sem jo jaz posadil?«

»Tiste, letos je prvič rodila.«

»Dobre so.«

Vsako leto je majhno drevesce v kotu vrta polno plodov. Vedno jih je za najmanj dve košari, celo tri. Kdaj pohiti in so plodovi zreli že v začetku julija, drugič zamuja, da prve utrgam šele v začetku avgusta ali tudi kasneje. Velikost in okus se spreminjata iz leta v leto. Prva leta sem skoraj vse odnesla očetu in mami, le nekaj sadežev sva poizkusila midva z možem.

Vedno, ko sem stopila skozi vrata s poln košaro hrušk, je vprašal:

»So od tiste, ki sem jo jaz posadil?«

Vsako pomlad, ko so dnevi dovolj dolgi in topli, hruška v kotu vrta zacveti, da se od beline ne vidijo drobne vejice. Čmrlji in čebele se prerivajo med rumenimi prašniki, med cvetovi brenči kot v panju. Ob hruški vidim očeta, kako se ponosno smehlja ob pogledu na drevo:

»To hruško sem jaz posadil.«