Irena Cigale: Spomini ob dnevu spominov

Predgovor

Tokrat objavljam novelo SPOMINI OB DNEVU SPOMINOV.

Kdo bi vedel zakaj se mi zadnje čase neprestano motajo po glavi spomini na otroštvo. Niti tega ne vem, ali je bilo v vasici na Tolminskem, v Tolminskem Lomu, tako lepo. Zdi se mi, da sem bila več tam, pri starih starših, kot doma. Res? Kdo bi vedel. Prav nikogar nimam več, ki bi mi lahko odgovoril. V mojih zapisih se Tolminska, ne le Tolminski Lom, neprestano ponavlja. Pred nekaj leti sem del teh zapisov poslala na literarni natečaj Mladika. Očitno je komisijo prepričal. Čez čas sem dobila elektronsko sporočilo, da sem dobila drugo nagrado za prozo. Bilo mi je v veliko veselje. Sin je brskal po mojem računalniku in naenkrat zavpil, češ naj to pa le poslušamo. Glasno je prebral. Na podelitev nagrade so me povabili v Trst. Kaj tako lepega je treba samo doživeti. Izbran kulturni program. Slovesno vzdušje. Kar šteje največ, je bilo branje odlomkov iz prispevkov zmagovalcev. Slišati, kako umetnik prebere tvoje misli, je nepozabno. Človeku se zdi, da je napisal zares nekaj neponovljivega. Brali so gledališki igralci in študenti Igralske akademije. Nekaj besed sem, v poševnem tisku, napisala v narečju. Zdi se mi, da jih ne bi znal nihče tako dobro izgovoriti kot tista študentka. Seveda, zamejski Slovenci v Trstu najbolje poznajo primorska narečja. Veliko mojega so prebrali. Tri obsežne odlomke trije igralci.

Naj omenim, da brez članov literarnega društva ne bi nikoli poslala. Mladika se mi je zdela prevelik zalogaj. Pogovarjali smo se o natečajih, tudi o tem. Ena izmed članic me je izzvala. Naj pošljem kaj, me je prepričevala. Odgovorila sem, da tja ne pošiljajo amaterji kot sem jaz. Že uveljavljeni pisci spadajo so tekmovalci. Druga je menila, da se mi lahko posreči, da bom napisala nekaj res iz srca. Pa tudi. Kaj lahko izgubim? Nihče niti vedel ne bo, da sem poslala, če ne bo nagrajeno.

Doma sem razmišljala. Trst. Moja najljubša teta. Tetina družina, ki je živela tam. Praznik, velik praznik je bil zame, ko smo se dobili. Pa sinje modro morje, lepe razgledne točke, neskončno število trgovin, ki so me kar posrkale. Poleg tega so bila oblačila, ta so me najbolj zanimala, cenejša od naših. Da ne omenjam živahnih barv. In Trst je na Primorskem, blizu moje vasice, kjer sem doživela toliko nepozabnega. Po vsem tem sem začela resno pisati, pozneje urejati in končno sem si predrznila poslati.

Spomini ob dnevu spominov

Tolminski Lom, rojstni kraj mojih staršev. Koliko lepih dni sem preživela tam. Brezskrbnih predšolskih in počitniških. Do tja sem morala najprej po poti vzdolž reke Idrijce, ki me je vedno znova navduševala. Kraji pa spominjajo na obmorske. Veliko me veže nanje. Spomini na prijatelje, sorodnike, spletale so se prve ljubezni, ovite v neskončno domišljijo. Žal zdaj pridem redko. Navadno le pred dnevom mrtvih.

Nerada vozim. Tista cesta se mi zdi zoprna. Mož mi rad ustreže. Toda kako bi mogel razumeti, da so mi tisti kraji, zanj nič posebnega, tako dragi? Večkrat mu res omenim željo, ker pa ni navdušen, odneham. In ob koncu tedna smo skoraj vedno zdoma, če pa ne, imamo obiske. Ali pa se vreme pokvari. Po delu je prepozno. Preprosto ne najdemo časa.

Ko sva izbirala prostor za brunarico na zemlji njegovih staršev, me je večkrat zamikalo, da bi jo raje postavila na Tolminsko. 

V mislih sem imela čudovit travnik, kamor sem kot otrok nosila koscem in grabljicam malico. Zraven je bila velika njiva. Na njenem precejšnjem delu posejana ajda. Videti nekaj tako lepega, kot je cvetoča ajda, ni dano vsakomur. Kdor pa jo vidi, čeprav otrok, se mu vtisne za vedno v spomin. Za ta pogled je bogatejši od mnogih drugih celo življenje.
Svoje želje, da bi imela tam brunarico, nisem izrekla. Pa ne zato, ker me mož ne bi hotel poslušati. Bilo je neuresničljivo. Zemljo je mama prepustila bratu, misleč, da bo tam ustvaril lepo kmetijo. A je vse, kar se je le dalo, prodal. In šel drugam. Tudi atu ni ostala niti mala parcela. Vse je dobil Tonče. In bilo je edino prav. Samo on je bil blizu, pomagal je mami več kot ostali, pa še tako malo je bilo vsega skupaj, da res ni bilo kaj razdeliti. Sem pa vendarle, še zdaj, malo prizadeta. Izmed vseh sestričen in bratrancev sem bila v Tolminskem Lomu največ jaz. Toda priznam. Postavljanje brunarice v krajih mojega otroštva ni bila realna želja. Tudi velika razdalja do stalnega bivališča je. In če vse to odmislim, težko bi naredili kaj prijetnejšega kot imamo na Idrijskem.

Oktobrski dnevi so ponavadi, tu v brunarici, prelepi. Vsak dan mi postreže s spremembami v naravi, vsak je po svoje čudovit. A letošnji oktober se je bolj cmeravo ponujal mojim, pisanih barv željnim, očem. Še javor pod oknom je bil dolgočasen, listi so se upogibali pod kapljami dežja. Barve kar pomešane med seboj. Ponavadi so spodaj zelene, sledijo rumeno-zelene, rumene, nato različni odtenki rjave, potem rjavo rdeče barve, dokler čisto na vrhu ne zažarijo ognjeno rdeči listi. Zbala sem se, da je drevo zbolelo. In res ga bo treba požagati, kot je hotel mož, ker dela preveč sence. Postavila sem se zanj, zdaj se ne bom več mogla.

Čakala sem na primeren konec tedna za obisk grobov na Tolminskem. Konec oktobra je vendarle posijalo sonce, jesen se je zdela spet prijazna in lepa. 

Izbrali smo enega izmed najradodarnejših dni v letu, kar jih lahko ponudi narava. Zajemala sem z veliko žlico. Hotela sem posrkati vse, za kar sem bila to jesen prikrajšana. In zgodilo se je, da sem opazila stvari, ki jih prej še nikoli nisem. Tu in tam so se svetila drevesa povsem svetlo rumene barve. Ponekod, spet lepo enakomerno potresena, so žarela rdeča. Seveda so prevladovali različni odtenki rjave barve. Zeleni iglavci pa, moram priznati, so me kar malo motili. Vsem tem barvam je pridahnilo sonce čarni lesk. Ponekod so si prameni sončnih žarkov utirali pot med listjem. Bil je veličasten, pravljični pogled. Dan je bil namenjen spominu na umrle, a me je napolnjeval z veseljem, z novo energijo, s pripravljenostjo na dojemanje dobrega. Ni moglo biti torej drugače, kot da sem se spominjala le lepih trenutkov, ki sem jih preživela s pokojnimi. Približevali smo se Bači.

Zalivček, prava plaža, je bila tam v moji mladosti. Veliko kopalcev se je zbralo. Do tja sem z »Masta« pešačila. Bilo je daleč, vendar se je splačalo. Čofotali smo v osvežujoči Idrijci, raziskovali okolico, metali kamenje v vodo in bili nasploh razposajeni. Odrasli so nas opozorili na vrtinec, ki neveščega plavalca lahko pogoltne. Res smo bili previdni v njegovi bližini. Opazila sem nekaj kač. Ponavadi so zame strah vzbujajoči plazilci. Na te so me pripravili in mi dopovedali, da niso nevarne. Nekega dne nas je stric peljal v svojo pisarno. Tam blizu je bila, ob železniški progi. Iz omar je potegnil kup čudovitih stvari. Bili so svinčniki, radirke, držala za peresa, beležke… Pojasnil je, da mu to šaro, kot se je izrazil, prinesejo potniki. Enakomerno je predmete razdelil sestrični in meni. Za otroške oči je bila »šara« velik zaklad. Kadar sem bila kak teden na počitnicah na Mostu na Soči, sem dneve izkoristila tudi zgolj za potepanje. Lep, še danes ljub kraj mi je.

Na Mostu na Soči, kjer se Idrijca izliva v smaragdno reko, smo najprej zavili v Tolmin. Toda kar mimo Soškega jezera nismo mogli. Ustavili smo se ob poti, ki zavije proti Modreju. Od tam je lep pogled na jezero, zdaj obdano z jesenskimi barvami, še lepši. Spodaj je speljana sprehajalna pot, ki je v mojem otroštvu še ni bilo. Barva jezera je pravi čudež. Zdi se mi, da je ob vsakem pogledu drugačna.

Jessmine @CC

Travnik pred Modrejem ima v mojih spominih prav posebno mesto. Lovila sem kresničke. Nežno sem vsako držala v priprtih dlaneh, občudovala njeno lučko, jo izpustila in spet ujela drugo. Ne vem, čemu je rabila bodeča zarjavela žica. Morda je bila tam zato, da sem se, nerodna kot sem bila, spotaknila vanjo. Kri mi je kar lila iz rane. Še zdaj se mi pozna brazgotina.
Morali smo naprej proti Tolminu. Na tamkajšnjem pokopališču je pokopan stric Anton, ki smo ga klicali Tonče. Atov brat.

Vesel človek je bil. V prijetno pojočem tolminskem narečju je govoril. Družaben, pravi čudež v sorodstvu. Navdušen planinec je ne le občudoval gore, ampak tudi spoznaval tamkajšnje ljudi, nosil v dolino zanimive anekdote, jih še sam malo začinil in nas nasmejal. Pri planinskih pastirjih je kupoval tolminsko skuto, ki je posebno slastna. Tudi prostovoljec gasilec je bil. Član pevskega zbora. Očitno uspešnega, neprestano so gostovali tostran in onstran slovenske meje. Nemalokrat je začel ob srečanjih z našo družino peti. Ata, nekoč zelo dober zborovski pevec, se mu je pridružil. Njuna glasova sta se takoj ujela. Za to, da bi poprijeli ostali, ni bilo pogojev. Premočna sta bila za nas. Skrbno je urejal vrt. Vedno, kadar je bila zelenjavna sezona, nam je je nabral polne vreče. Dodal je še šop rož. Pomlad pride na Tolminsko prej kot v naše kraje. In z njo regrat. Za nas ga je nabral in oddal kar sprevodniku, atu pa telefoniral, da ga je prišel iskat na avtobusno postajo. Kadar je prišel k nam na obisk, smo bili seveda največ zunaj. V okoliških hribih. Ata je bil ljubitelj narave, toda molčeč človek, ki je le tu in tam opozoril na kakšno posebnost. Tonče se je čudil na glas, pokazal vsako stvar in mi tako rekoč odpiral oči za lepote narave. Še nekaj je bilo privlačnega na njem. Bil je podoben atu.
S pokopališča v Tolminu smo zavili nazaj proti kraju ob jezeru. Do tamkajšnjega poslednjega doma moje stare mame Tončke, atove mame. Če bi mrtvi lahko videli okolico svojega groba, bi želela biti pokopana tam. Pred pokopališkim obzidjem so klopi, odkoder je prekrasen pogled na Soško jezero. Tudi tokrat smo nekoliko posedeli. Razmišljala sem, da smo se otroci pogosto pripodili sem gor. Zdaj vem, kaj nas je gnalo.

Moja stara mama, ki je tam pokopana, je bila najbolj svetla starka v mojem življenju. Najskromnejši dom svojega zemeljskega bivanja je nadomestilo najlepše pokopališče. Revna in vendar bogata je bila. Kar mi je dala, je v njenih drobnih rokah postalo zlato. Sedeli sva na peči in se pogovarjali. Z menoj je govorila lepo, upoštevajoč me kot zaupanja vredno osebo in ne kot nevednega otroka. »A skuham kafe?« se mi je namuznila. Vneto sem nerodno prikimala. Nihče drug mi ni privoščil kave. Saj sem jo poskusila izprositi pri mamini mami, pa se je naščepirila: »Atrak, pa kafe!« Atova mama pa mi je prinesla na peč dišečo, močno sladkano črno kavo v prelepi porcelanasti skodelici. Skodelice je uporabljala le ob posebnih priložnostih. Običajno je pila kavo iz aluminijastega lončka. Kava, skuhana s srcem, ima poseben vonj in okus. Še zdaj ga čutim, če se potrudim. V Italiji je kupovala topljen sirček v tistih srebrnih ovitkih, ki so se mi na moč dopadli. Mmmm, kako dober je bil šele sir! Nemara pri nas takih še niso prodajali. Limonado je pripravljala iz limonovega soka. Za tega nisem marala. Privlačile pa so me plastične limonice, v kakršnih je bil limonin sok kupljen. Hranila jih je zame, ker so mi bile ljube igrače. Radi sva posedali na klopi v vrtičku. Včasih nama je delal družbo jež. Imela ga je namesto muca, ker je lovil miši. Stanoval je v pepelu črne kuhinje. Ja, črne kuhinje. Zanimivost, ki je bila že v mojem otroštvu velika redkost. Cela hiša je bila prepojena s sajami. Kako poseben vonj! Pepel pa je bilo treba pogosto pometati. Pri tem sem pomagala. Raznašal ga je bodičar. Včasih so mi dovolili, da sem pri mami Tončki prespala. Samo včasih. Ljubše bi mi bilo, če bi se zgodilo večkrat. Sredi noči me je nekoč prebudil ropot. Comp-comp, comp-comp…Poslušala sem in od strahu komaj dihala. Ko se ga je, strahu namreč, le preveč nabralo, sem prebudila staro mamo in ji zašepetala, da nekdo hodi po kuhinji. Pobožala me je in me smejoč pomirila. Da je njen jež ta razgrajač in lopov in potepuh, zna biti celo medved v moji domišljiji, mi je povedala. 

Mama Tončka je imela lepe, globoke, prodorne oči. Prebrale so tudi moje skrite želje. Še s fotografije, se mi zdi, me lahko ocenjujoče gledajo. Njeni sivi lasje so bili močno nakodrani. Spenjala jih je. Nosila je ruto. Kot da bi hotela skriti ta dar narave. Majhna in suha je capljala naokrog v posebnih črnih copatih, pa neprestano nekaj brkljala. Nosila je temna oblačila, ki so poudarjala neznatnost, neznatnost zaradi prevelike skromnosti. Le »birtah«, nekakšen predpasnik, je bil posut s pisanimi pikicami. Tudi poleti je nosila debele temne nogavice. Nemara jo je, koščeno kot je bila, neprestano zeblo v noge. Kdo bi v njej slutil neizmerno bogastvo srca, veliko ljubezen, ki jo je podeljevala, ne da bi pričakovala karkoli v zameno. Iz nje je govorila modrost življenja, saj za učenje iz knjig ni bilo nikoli časa, čeprav je bila nedvomno nadarjena.

Usoda ji ni prizanašala. Pomanjkanje v otroštvu. Prvi mož, ki ga je resnično ljubila, je zgodaj umrl. Drugi je bil surov in zapravljiv. Moral je biti prava pošast, saj moj ata ni hotel nikoli spregovoriti o njem. Kar sem zvedela, mi je povedala sestrična, stric Tonče je bil pač bolj odprt človek. Mislim pa, da je ata vendarle preganjal ta oče celo življenje. Odtod izvira njegov velik odpor do nasilnežev, prevarantov, nezvestobe, pijančevanja… Odtod pretirana skrb zame, da v dobi odraščanja ne bi zašla na kriva pota, da si ne bi izbrala ustreznega življenjskega partnerja. Moram priznati, da sta me njegova sumničevost in nezaupanje hudo motili. In tu so korenine za veliko naklonjenost, ki jo je izkazoval mojemu možu, ko je ugotovil, da je zaupanja vreden. Tako ga je hvalil, celo moje delo pripisoval njemu, da sem bila včasih kar malo užaljena. Moj stari oče je verjetno zgodaj umrl. Najbrž takoj potem, ko je uspel skoraj vse zapraviti in zapustiti za seboj revščino. Otroci so šli hitro od doma. V Celje, Stari trg, Trst, Milano. Le Tonče je bil blizu in je mami Tončki lahko več pomagal. Druge je videla redko, nekatere le enkrat letno. V tistih časih so bile razdalje težje premagljive. Vse to pa jo je v ljubezni le utrjevalo. Bolj kot večina ljudi, se je zavedala, kako potrebna nam je.
Odtrgati sem se morala od spominov na staro mamo. Čakala nas je pot proti Tolminskemu in Kanalskemu Lomu.

Ni blizu. A v mojem otroštvu smo otroci premagovali še daljše razdalje peš. Avtobus v zakotne kraje ni vozil, avtomobili so bili redkost.

Moram pa priznati, da mi ni bilo sile. Očka me je, če se je le dalo, peljal s konjsko vprego. Očka je bil moj stari ata, mamin ata. Zelo sem ga imela rada. Vedno je bil nasmejan, pripravljen na šale in igro z menoj. V vse mogoče vonjave je bil ovit. Vonj po hlevu, konjih, vinu, zemlji, znoju, mleku… Meni je na njem vse to dišalo. Bilo je zaradi številnih opravil. Kmetoval je, vodil gostilno, vozil mleko kmetov svoje in sosednjih vasi na Most na Soči. Pa je vseeno našel čas zame. Pogosto mi je kaj prinesel. Najbolj se spominjam pisanih bonbončkov v obliki jajčk. Pred kratkim sem take še videla v trgovini. Posebno dragocena je bila njegova gromozanska platnena vreča, v kateri so bili lešniki in orehi. Le kdaj jih je utegnil nabrati? Vsak dan mi je prinesel veliko pest teh slastnih sadežev. S kamnom sem jih trla na »tnalu«. To je bil prizidek ob hiši. Obliko klopi je imel. V lepem vremenu so obiskovalci gostilne posedeli kar zunaj na njem.

Moj očka je spominjal na Martina Krpana. Velik in močan je bil, toda niti za spoznanje predebel. Navadno je imel oblečeno svetlo srajco in temno jopico ali pa »pruštof« (suknjič). Hlače so bile debele, malce preširoke in prekratke. Obuval je visoke težke čevlje. Za povsod so bili pripravni, le za hišo ne. Stara mama se je jezila, ker jih ni sezuval, še otresel ne, da ne bi nanosil v notranjost kup zemlje in peska in blata in celo gnoja. Očka ni porajtal na negodovanje. Nasmehnil se je, zamahnil z roko in molče nadaljeval svojo pot. Ne smem pozabiti na klobuk. Nikoli ni prestopil hišnega praga brez njega. Odkorakal je s prešernimi koraki, kot je bilo prešerno njegovo srce. V slovo je požvižgal ali zapel. Premeten, pameten, pa hudomušen, je bil povsod zaželen.

Kadar smo se odpravljali s počitnic domov, nas je na železniško postajo seveda peljal on. Zadnjikrat, ko mi je bilo pet let. Ob slovesu sem se oklenila njegovega vratu in jokala. Nisem ga hotela izpustiti. Kot bi vedela, da ga vidim poslednjič. Komaj so me odtrgali od očka, in še potem sem bila neutolažljiva in sem mu mahala, dokler se je dalo.

Pot od Mosta na Soči proti Tolminskemu Lomu je bila zanj nekega večera usodna. Preblizu roba je zapeljal, voz se je nagnil, očka je padel v prepad. Našli so ga sicer živega, vendar je hudim poškodbam v bolnišnici, po nekaj dneh, podlegel. Pozneje sem se z vozom s konjsko vprego vozila s stricem. Kako sem pogrešala očka in njegove hudomušne dovtipe! Končno smo kupili prvi avto. Fička.

Približevali smo se Lomu. Ob poti sem se spominjala številnih pogovorov, prepoznala mnoge kotičke, kjer se je kaj dogodilo, se spominjala zgodb prebivalcev, ki so imeli hiše ob cesti ali v bližini nje. Povečini so ta prebivališča zdaj zapuščena. Na najvišji točki je Sleme. Tam so pašniki.

Že v otroštvu mojega ata so bili. Ata je bil pastir. Bos je pasel. Le pozimi je imel obute lesene cokle. Zeblo ga je. Kako dobrodošli so bili iztrebki krav, da si je v njih pogrel prezeble noge. Neverjetno se mi je zdelo, ko mi je o tem pripovedoval. Še malo, pa smo bili »Pr korit«. Pri njem so se napajale krave iz cele vasi. V glavnem so gnali živino napajat otroci. Kdaj pa kdaj sem se jim pridružila. Ne velikokrat, ker sem se krav bala in so se zato z menoj norčevali.
Bili smo sredi vasi. Zmedla sem se ob pogledu na hiše nad cesto, kjer je bila bajtica stare mame Tončke. Že zdavnaj je bila obnovljena. Tokrat nisem vedela, katera je. In nikogar ni bilo, ki bi mi lahko povedal. Bila sem razočarana nad seboj. Kadarkoli sem prišla v Tolminski Lom, sem hotela videti tudi nekdanji mamin dom. Še potem, ko je bila hiša zapuščena, ko je začela razpadati, ko so pozneje ostale le ruševine, nazadnje pa so vse skupaj pospravili in izravnali z zemljo in je začela tam rasti trava. Danes ni bil primeren dan za srečanje z žalostno zapuščino. In še, ob že tako ozki poti, ki je vodila do tja, so bili parkirani avtomobili. Opazila pa sem nekaj novogradenj. Morda se življenje v ta kraj vrača?

Prav rada se spominjam maminega nekdanjega doma. Koliko najrazličnejših vonjav se je tam prepletalo. Domača hrana, vonj po sveže pečenem domačem kruhu, po salami, klobasah, pršutu in siru. Tako dobrih domačih mesnin nisem jedla nikoli pozneje v življenju. Razumljivo je, zakaj jih nikoli več ne bom. Vse doma, doma z ljubeznijo narejeno! Kiselkast vonj po vinu mi ni bil prijeten, zato pa toliko bolj vonj po kokti, sokovih, čajih, kavah in kuhanem vinu.

Poseben čar so imele zgornje kamre s tisočerimi starimi predmeti, oblekami, posteljnino, čevlji…

Ob hiši je bil prizidan kokošnjak. Kokoši sem smela nahraniti, še lepše mi je bilo pobirati jajca. Zraven je bil svinjak, tega sem obšla. Bilo mi je všeč pokukat v naslednje poslopje. V hlev. Najprivlačnejši je bil, se razume, senik. Kadar so bili na obisku prijatelji, smo se razposajeno prekopicevali po senu, čeprav so nas opozarjali na jasli in na vile. Nikoli se ni zgodilo nič hudega. Naj omenim še velik kup gnoja. Nagnusno bi pomislili, toda jaz sem s tega kupa pobirala zamaške steklenic. Ogromno se mi jih je nabralo. Pa še stranišče na štrbunk je bilo nekaj posebnega. Tja pa res nisem hotela.

Dvorišče je bilo veliko. Otroci smo se igrali najrazličnejše igre. Najbolj mi je ugajal badminton. Kako sem se gnala za tisto »žogico«. Nikoli ser nisem naveličala. Če se je dalo, sem igro zavlekla tja do večera, dokler se je »perjenka« vsaj malo videla.

Gromozanski oreh je kraljeval pred hišo. Bogato je obrodil. Klatili smo sadeže, se najprej lotili ovoja, pri čemer so postale naše roke povsem rjave, potem smo strli lupino in jedrce, čeprav še ne povsem zrelo, pojedli.

Kadar nam je bilo domače dvorišče premajhno, smo se spravili na sosedovo posest. Prva je bila na vrsti marelica. Povsem dozoreli so samo sadeži na vrhu. Ostale smo izmaknili, še zelene pojedli, pečke pa stolkli in pohrustali jedrca. Stari gospodar je neprestano sedel na klopi ob oknu. Kadar nas je videl, je okno odprl in kričal na nas ter mahal s palico. Kaj več ni mogel, kajti bil je hrom v nogah, zato se nismo zmenili zanj. Mladi gospodar se je le smejal našemu početju. Dovolil nam je v sadovnjak. Lahko smo se do sitega najedli jabolk, hrušk, sliv, ribeza. Toda gorje, če smo hoteli utrgati veliko hruško medenko. 

Zadnji del poti je bil pred nami. Kanalski Lom.

Tod sem res velikokrat pešačila. V otroštvo in pozneje v dobi odraščanja. Približno uro hoda v eno smer. Trgovina je bila namreč le v Kanalskem Lomu. V gospodinjstvu vedno kaj manjka. Še posebej, če je treba oskrbovati gostilno. Dvakrat na teden, taka je bila domena mamine mame, sem nakupovala. »Pupe« v vasi smo se domenile, da bomo hodile skupaj. Bilo je zabavno. Pogovarjale smo se, pele, tekle, se prerivale, nabirale jagode… Nazaj grede smo v glavnem sukale jezičke, kaj več težke nakupovalne torbe in košare niso dopuščale. Še tako sem kdaj pa kdaj razbila kakšno steklenico ali pa steklen kozarec. Stara mama pa s »pohvalami« ni bila ravno prizanesljiva. In kako se je šele nasršila, kadar sem se upirala vmesnim nakupovanjem. Mogoče bi še šlo, če ji ne bi odgovarjala in ji navrgla, da nisem jaz kriva, da kar naprej kaj pozablja in naj svojo pozabljivost plačuje sama. Niti pod razno ni bila vajena ugovarjanja. Starejše je treba vendar brezpogojno ubogati in spoštovati. Pogosto ji je zmanjkalo »fece«. Kvasu so tako rekli. Kruh je namreč pekla vsak dan. Za domače in za gostinske goste. V zahtevi je vztrajala in zmagala. Velikokrat mi je uspelo prepričati kakšno prijateljico, da me je spremljala. Bila sem plašljivka, tako da me je bilo nemalokrat strah raznih čudnih zvokov, kolesarjev, ki so vozili mimo, in kakšen avtomobil se je tudi prikadil. Pa tisto mukanje krav. Kaj, če katera vendarle skoči na cesto, me je skrbelo. Kolikokrat so se odrasli pogovarjali o tatovih, hudodelcih in pijancih. Na lastne oči sem videla nekaj prav čudnih in skrajno neurejenih vaščanov. Da ne govorimo o morilcu, ki so ga nemara pred kratkim izpustili iz zapora. Nazaj je bilo lažje. Smela sem kupiti bonbone. Glasno sem cmokala in jih grizla. Vse zlovešče zvoke sem preglasila.

V Kanalskem Lomu smo šli, razumljivo, najprej na pokopališče. Mama je obiskala kar nekaj grobov. Jaz samo enega. Grob mamine sestrične Anice.

Teta Anica mi je veliko pomenila. Skoraj celo življenje je živela v Gorici s sestro Tilico in njenim sinom. Tam sta lažje izhajali, kot bi v domačem kraju. Tilica je delala v bolnici, Anica pa ni imela stalne zaposlitve. Služila je pri različnih gospodarjih. Anica je bila dobra kot kruh, bi lahko rekla. Vedno je kaj izbrskala zame. Velikokrat tudi rabljene stvari, ki bogatim delodajalcem niso bile več všeč. Bila sem že mama, ko je prinesla, kar tako, ne da bi vedela, če je kaj vredno, lego kocke. Škatla je pokrila celo jedilno mizo, napolnjena z lego kockami je v meni vzbudila veliko veselje. Z možem sva sinu, ki se je s temi igračami najraje igral, vsakokrat prinesla iz Gorice majhen zavoj kock. Pri nas jih še niso imeli na tržišču. Anica je presenečena povedala, da jih je nameravala že vreči v smeti. Z njimi se je igrala neka stara gospa. Zdaj se ji ni več ljubilo. Teto Anico sem imela rada tudi zato, ker je bila zabavna, hudomušna, iznajdljiva. V njeni družbi se je bilo moč do solz nasmejati. Poročila se ni, čeprav je imela nemara kar nekaj snubcev. Zaznamovale so jo črne koze, ki jih je prebolela v otroštvu. Najbolj so se poznale brazgotine na obrazu in po levi roki. Bila je prepričana, da bi se vsakomur, prej ali slej, zagnusila, kot je rekla. Priznala je tudi, da se tega občutka še ni rešila. Spreleti jo ob naših poljubih ob srečanjih. Pomisli, da to počnemo le iz vljudnosti in najbrž z odporom. Svoje drugačnosti torej vse do smrti ni sprejela. Sprašujem se, odkod je jemala toliko svetlobe, dobrote in dobre volje.
Ob prihodu na pokopališče, in nazaj grede, sem s pogledom ošinila nekdanji očkov grob. Rada bi ga uredila, pa so njegovo ime prepisali na grob v mestu, na spomenik, kjer je pokopana njegova žena, mamina mama Suzana. Ni se mi zdelo prav. Moram priznati, da mi je še vedno tuje. Ob obisku tistega groba nikoli ne pomislim na očka.

Za seboj sem zaprla pokopališka vrata. Z njimi pa tudi današnje razmišljanje o mrtvih. Pomislila sem, da dan mrtvih sploh ne bi smel biti tako žalosten dan. Konec koncev niti smrt ne pomeni vsem ljudstvom sveta enako. Navsezadnje smo v širši moževi družini na ta dan praznovali. Mama je imela rojstni dan, za ata in sestro je bil »god«.

Tam blizu pokopališča v Kanalskem Lomu stanuje Aničina sestra Tilica, v obnovljeni rojstni hiši. Z Anico sta se takoj po Tiličini upokojitvi preselili iz Gorice v svoj rojstni kraj. Stara je že, težko hodi. Pri njej smo se ustavili. Prijala nam je kavica, ki jo je skuhal kar moj mož. Sproščen klepet o vsakodnevnih stvareh je stekel gladko, kot da bi se vsak dan videvali. Prihod njenega sina je razpoloženje dvignil. Živi v Gorici in govori v tako simpatičnem narečju zamejskih Slovencev. Tu in tam kakšen alora, fešta, oštrigeta…..S tistimi nenavadnimi sičniki in šumniki. Hitrost govora je sto na uro. Mamo obišče najmanj dvakrat tedensko. Pravi, da se bolj spočije pri njej, kot da bi po službi posedal pred televizijo in prebiral časopise ter vdihaval onesnažen zrak. In še občutek, da je nekaj nared za mamo in za svoje zdravje, je dober. Najsrečnejši je v naravi.

Poslovili smo se. Hoteli smo ujeti še nekaj čarobnih pogledov na naravo ob naši poti. Na tiste pisane barve, na povsem rumena in rdeča drevesa, enakomerno razporejena po gozdu. Ob sončnem zahodu so imela malo drugačen lesk. Meni se je zdel še lepši kot dopoldne.

Bila sem polna vtisov. Zadovoljno sem sedela v avtu in molče, kot zmeraj med vožnjo, opazovala ta, čudes poln, svetel svet.



Mož je bil srečen, ko me je videl takšno. Ni mu bilo žal, da smo končno le prišli v te »moje kraje«. Tudi zanj je bil dan nepozaben.

Lepo se je bilo vrniti v našo brunarico. Današnja jesen je tudi »naš« konec domovine polepšala. Lepa hišica, lesena miza s klopmi pred njo, lesena gugalnica, gromozansko je naredil mož za vnuke, predvsem pa pasja hišica s psom Snegon, so nas pozdravili. Zaželeli smo si le še, da bi jesen dolgo trajala. Da bomo tu še veliko letošnjih dni. Pozimi brunarico zapustimo. Razumljivo. Tudi mestno življenje ima svoje prednosti. Pa kaj, če je treba poslušati ropot avtomobilov od zgodnjega jutra do poznega večera. Pa kaj, če v bližini ropota tovarna in oddaja neprijeten vonj, da o strupenih snoveh sploh ne govorim. Pa kaj, če je blizu železniška proga. Tega hrupa sem se navadila in mi je po svoje prijetno domač. Tako in tako bo zima hitro minila in brunarica bo zaživela s prebujajočo se naravo in s tisočerimi cveticami, ki bodo zacvetele v našem vrtu.

Tolminska, rojstni kraj mojih staršev, bo vedno v mojem srcu. Skupaj s spomini. Še veliko jih je. Teh me ne more nihče oropati. Vračala se bom, v te meni tako drage kraje. Čeprav z leti verjetno še redkeje kot sedaj.