Dragica Čuk-Novak: Njeni plesi

Nedelja popoldne je. Starki sedita na klopi pred hišo in se grejeta na soncu. Otroci se lovijo po travi. Danes jih je nekaj več, na obisku pri sosedih je dekletce iz mesta.

»Gremo, ringa raja.«
»Mi se znamo skrivanje, pa lovimo se, kaj je to?«
»Pokazala vam bom, primimo se za roke, pojte za menoj.«
Dekletca se primejo za roke, sklenejo krog, Zlata zapoje:
»Ringa, ringa raja,« počasi se prestopi v krogu, ostale za njo.
»Z menoj morate peti, ringa, ringa raja, hitreje, ringa, ringa raja.«
Posnemajo jo, drobne nogice poskakujejo, se zapletajo in zadihani otroški glasovi pojejo:
»Ringa, ringa raja.«



Marica je pospravila sklede in pribor z mize, Polde je prinesel še en štefan vina in natočil kozarce. Žernadniki so si brisali seneni drobir in pot, grabljice popravljale rute, ura na zidu je odbila devet.

»Za letos smo ga spravili v lepem,« se je oglasil gospodar, v glasu je bilo čutiti olajšanje.
»Za likof bomo pa kaj zaplesali,« se je oglasila Tajnikarca, »Drejc, si prinesel harmoniko, me srbijo podplati.«
»Prec bom,« potegnil je meh s klopi ob peči, ga raztegnil in zaigral nekaj tonov, » sem vedel, da boš tudi ti tukaj.«
»Letos bom še plesala, jih je osemdeset, a plesat še grem, za to nisem prestara.«

Drejc zaigra na harmoniko, Tajnikarca pocuka Pepeta za rokav.
»Plesat greva.«
»Plesat znam,« se starejša pohvali pred mlajšo, »te naučim?«
»Daj, kaj pa?«
»Rašpo, daj mi roke na rame, peti bova morali. Saj znaš, tisto, Jaz pa ti, pa židana marela.«
»Ne bova smeli biti preglasni,« s strahom reče mlajša, »da ne bova kregani.«
»Vrata zapri, pa naju ne bodo slišali,« in hiti premikati mizo in stole k zidu.

Mlajša pokuka čez okno, starejši sedijo na klopi pod lipo in se glasno pogovarjajo.
»Začniva že,« se ujezi obiskovalka, »hočeš znat plesat?«
»Pa dajva,ne smeva biti preglasni,« jo proseče pogleda domači otrok.

Starejša začne peti in v ritmu poskakovati, mlajša jo posnema:

»Jaz, pa ti, pa židana marela, tara, tata, tara, tata, tara, tata.«

Ritem in petje jo poneseta, vedno glasnejši sta, skačeta vse višje, zardeli in zadihani.

»Tara, tata, tara, tata …«

»Fantje v prvo vrsto, dekleta v drugo!«
Tišino v telovadnici motijo prerivanje in drsajoči koraki.
»Danes se bomo učili osnovnih plesnih korakov.«

Pridušeno mrmranje in komaj slišen hehet, zadrega.

»Začnimo, osnovni korak, fantje, leva naprej, desna, ponavljamo, en, dva, tri, dva, dva, tri, obrat.

Sedaj pa dekleta, leva nazaj, desna …, ponavljamo, en, dva, tri, ena, dva, tri, obrat.«

Sliši se glas učitelja, drsanje copat po parketu, nekateri gledajo pod noge, štejejo korake.

»Sedaj bomo zaplesali v parih, gremo, en, dva, tri, dva, dva, tri, obrat.«

Klopi in stoli v razredu so potisnjeni k zidu, na katedru prižgan šolski radio z gramofonom, krožniki, polni keksov, lonec čaja, skodelice iz šolske kuhinje, nekaj vej smrečja, zataknjenih za slike na zidovih, na šolski tabli napis s kredo SREČNO 1960. Zunaj se že mrači, dekleta in fantje postavajo v ločenih gručah. V prostor stopi razrednik s kupom gramofonskih plošč v rokah, dvigne pokrov na radiu, izbere ovitek, nastavi iglo in pritisne tipke. Vsi utihnejo in prisluhnejo melodiji.

»Sedaj pa plesat, gremo fantje, povabite sošolke na ples.«

Zadrega, sklonjene glave, molk.

»Bom kar jaz določil, Zoran, Ana, gremo!«

Ostali si oddahnejo, nerodno jim je, skušajo biti nevidni, nekateri se privoščljivo nasmihajo.

»Tudi vi boste prišli na vrsto, smo komaj začeli.«

Nerodno se prestopata, skušata ujeti takt in korake, štejeta en, dva, tri, obrat, en, dva, tri …

Pred vhodom v dvorano si vsi hitijo pripenjat rdeče nageljne, še zadnji popravki, poravnavanje kravat, ovratnikov na bluzah, črt na nogavicah. Še pet minut do začetka maturantskega plesa.
Ana se nasmehne sošolcu ob sebi, v zadregi je:
»Nisem najboljša plesalka, oprosti, če te bom kdaj pohodila, bom pazila. Veš, to je moj prvi ples.«
S konca stopnišča jo kliče sošolka.
»Ana, nekdo te išče, pri dol.
Prerine se med čakajočimi po stopnicah navzdol, pri vhodu zagleda očeta.
»Še nismo začeli, čez pet minut bomo odplesali,« hiti pojasnjevati.
»Z menoj greš, takoj, mama je ukazala, takoj domov.«
»Samo prvi ples bi rada odplesala, samo en ples, potem grem.«
»Takoj greva, mama je ukazala,« je bil neizprosen.
Obrnila se je, šla po stopnicah do garderobe, odpela nagelj, potegnila iz ovratnika bucike, vzela plašč in torbico, presenečeni sošolki porinila v roke šopek.
V očeh so se ji nabirale solze, cmok v grlu ji je dušil glas.
»Pome so prišli, iti moram, ne vem zakaj, iti moram. Se vidimo v ponedeljek v razredu.«



Prvi vikend je ostala v Ljubljani.
»To soboto greš z nami plesat, v menzi je ples,« so vztrajale cimre.
O plesih v naselju je veliko slišala od sostanovalk, o njih je tekla beseda še vso nedeljo zvečer, ko se je vrnila od doma.

Na odru slabo osvetljene dvorane so igrali Decameroni, polmrak so osvetljevali snopi svetlobe iz žarometov. Na decibele, ki so odmevali iz zvočnikov, ni bila pripravljena. Cimre so se porazgubile v gneči, prerinila se je do zidu, bilo je še nekaj praznih stolov, prisedla sem k dekletoma, ki ju je po videzu poznala iz bloka. Pokimale so si.

Skupina na odru zaigra prve tone nove skladbe. Iz polmraka stopi prednjo urejen plesalec, v obleki, beli srajci, kravati, izstopa v množici kavbojk in majic. Iz zvočnikov doni: Sava šumi, počasi odplešeta valček. Pogovor je skoraj nemogoč, da sta študenta prvega letnika, on je na strojništvu, ona na farmaciji, čisto na koncu, ob zadnjih tonih mu še uspe povedati, da je Iračan. Pospremi jo do stola in odide. Ko se zaslišijo prvi takti naslednje skladbe, jo zopet povabi na ples. Odkloni, opraviči se, da jo boli glava. Obrne se, prinese ji plivadol in kozarec vode. V mraku ga vidi, kako stoji nekaj korakov proč, odvije tableto in jo popije s požirkom vode. Še nekaj časa posedi, nato odide s plesa.

Dunajski filharmoniki, novoletni koncert, prenosa nikdar ne zamudita, čakata na dodatek.

»Bova malo zaplesala, novo leto je.«
»Ne da se mi.«
»Vsaj ta valček, tukaj po kuhinji.«
»No, naj bo.«
Z ekrana zadonijo takti, Na lepi modri Donavi, zavrtita se med štedilnikom in mizo.
»Vidiš, saj gre, da vsaj kdaj zapleševa.«
»Včasih sem veliko plesal, nobenega plesnega večera nisem zamudil, s sestro sva bila prvaka!«
»Jaz te pa moram prositi, da se vsaj enkrat na leto malo zavrtiš z menoj.«
»Saj pleševa.«

Vrtita se, med mizo in štedilnikom, skozi odprta vrata v vežo, nazaj do mize, ko se tretjič znajdeta v veži, zadonijo zadnji takti. Zadihana se ustavita.

»To ti pa moram povedat, ne znam plesat.«
V zadregi se ozira okrog, ne ve, kaj bi še rekel.
»Prijatelj me je prosil, naj jo grem iskat, z menoj da bo šla, pa sem šel. Ves večer je plesala, z drugimi, ne z menoj. Ko je bilo plesa konec, je hotela, da jo jaz pospremim domov. Takrat se je začelo. Najine otroke je naučila, jaz pa še vedno ne plešem. Ne gre. Avgusta je bilo pet let, ko sem sam. Pet let je ni več.«
V rokah vrti prazen kozarec, jo pogleda in se nasmehne.
»Saj tudi jaz ne plešem, ne znam. Tako malo sem se učila, da ne vem, ali sploh znam plesat. Strašno malo sem plesala. Tudi z možem ne, kdaj malo po kuhinji, ni se mu dalo. Že štiri leta ga ni več.«
»Kako je uspelo tem najinim znancem na to praznovanje povabiti dva neplesalca, se sprašujem. Da jaz ne plešem so vedeli, zate pa verjetno ne.«
»Mogoče so tudi zame, res ne vem, sva se pa naklepetala.«




Dragica Čuk Novak