Jesenski sprehod

Hodimo najprej po z listjem postlani poti. Pod nogami škripa, z Borutom z zanimanjem poslušava in ob vsakem koraku še malo podrgneva s čevlji po tleh. Zvok je zanimivejši. Še lepše je hoditi po stezi. Poleg listja so tam veje. Skoraj ob vsakem koraku se skloniva in pobereva kaj posebnega.Da tako ne bodo prišli nikoli do slapa, se jezijo, pa nič ne pomaga. Pa saj se ne mudi. Tako lepega gozda doslej še niso videli. Povsod so lepa drevesa pisanih barv. Največ rjavih, vendar so rjave barve tako zelo različne. Od temne, skoraj črne, do svetlo rjave, ki že spominja na rumeno. Z Borutom jih loviva in se veseliva, čeprav nama ne uspe skoraj nobenega ujeti. Po celem gozdu, na vseh straneh, so enakomerno posejana drevesa s povsem rumenimi listi.Kar smejejo se naša lica od svežine barv. Na redko vmes kukajo drevesa z žareče rdečimi listi. Kot v pravljici je. Med vsem v snopih prodirajo prijazni sončni žarki. Tega ni mogoče videti vedno, sem prepričan. Naenkrat začnem skakati in se vrteti v krogu. Stegujem roke v višino. Sončni žarki čarobno, mavričnih barv so, prodirajo med listi naravnost do nas. Kaj delam, hočejo vedeti. Pojasnim, da jih lovim. Vsaj enega bi imel, pa se mi lumpki vsakokrat izmuznejo. Čemu mi bodo, so še naprej radovedni. Vprašanje se mi zdi nepotrebno. Saj je menda jasno, da jih bom nesel v sobico, kjer mi bodo ponoči svetili.

Dolgo traja, vendar se pred nami le odpre pogled na slap. Visok je in lepo je opazovati, kako se kristalno čista voda izliva v bister tolmun. Kaplje vseh velikosti, od debelih do čisto drobnih pršic, škropijo naokoli. Človek bi kar zaplaval po bazenčku, a kaj, ko je voda ledeno mrzla. Odžejamo pa se lahko brez skrbi, je popolnoma čista in babi trdi, da je zdravilna. Pozdravi vsako bolezen, umivanje v njej človeka pomladi. Naj si le umijemo obraze. Mladostnejši bodo na pogled. In pokaže kako. Kar poskoči, tako sveža postane, mi pa ji sledimo. Hladna voda nas resnično polepša.Na vrhu slapa je naraven mostiček. Kamnit. Toda priti do njega je dano le najpogumnejšim, pa še ti se morajo za vsak primer privezati z vrvmi. Vse naokoli je samo pisan gozd, nikjer nobene zgradbe. Pač. Spodaj je nekaj iz kamna sezidanega, toda prekritega z mahom, zato vsakdo niti opazi ne. Nekoč je bil menda tam mlin. Kmetje od blizu in daleč so nosili mlet žito brkatemu mlinarju in potem odnesli domov moko, iz katere so pekli najboljši kruh na svetu. Vedno je bilo glasno. Če možak ni imel obiskovalca, je govoril sam s seboj. In mlin je ropotal. Ponoči je mlinar glasno smrčal. Niti miši si niso upale blizu.
Od časa do časa se oglasi ptičje petje. Simfonija, ki jo lahko napiše le narava, je prepričana teta, ki lepo poje in igra na klavir. Človek, še tako glasbeno nadarjen, se tej popolnosti le približa. Morda bi se še dlje ustavili, če Borut in jaz ne bi postajala vse bolj razigrana in ne bi silila vse bliže vodi. Zapuščamo nenavadno lep košček sveta. Za nami se sliši vse tišje šumenje slapa, veter je med šumenjem listja izgubil svoj glas, sonce samo še mežika in ptice se vse redkeje oglašajo. Žal nam je, da nimamo s seboj šotora. Utaborili bi se tam in dolgo v noč poslušali glasbo narave in opazovali zvezdnato nebo. Šumu jeseni bi prisluhnili. Babi pravi, da ima vsak letni čas poseben zvok in za jesen je najznačilnejši šum.
Obrnemo se po poti navzgor. Poslednji žarki prodirajo skozi listnato odejo. Postaja hladneje. Ob poti zavijemo malo vstran. Dedi želi, da si ogledamo kamnito, z mahom pokrito naravno gobo. O njej pove kar nekaj legend. Prepričan pa je, da je tam posebna energijska točka. Včasih gre tja, ker jo je začutil in verjame, da mu vliva sveže moči. Ob govorjenju dobim tudi sam večjo moč. Z dedijem skleneva, da bova stvar nekoč raziskala. Med potjo pripovedujejo odrasli zgodbe iz davnine. Sodelujem. V mojih poleg druidov nastopajo velike in strašne pošasti, rastlinojedi in mesojedi dinozavri. Joj, kako sem pogumen! Vse hudobneže premagam, pridnim pomagam. Tudi troglavemu zmaju, ki bruha nevaren ogenj in bi lahko uničil naravo, sem kos.