Sprehod po živosrebrni Idriji

Zgodaj sem se zbudil tistega lepega spomladanskega dne. Sonce je pošiljalo svoje prve tople žarke v prelepih pramenih med drevjem naravnost v mojo kamro. Pogled skozi okno me je napolnil z radostjo, čeprav me je čakal neprijeten opravek. K ranocelniku v Idrijo sem moral, to pa je bilo daleč, zdaj ko sem bil bolan in mi je ob naporih pohajala sapa.

Vendar sem imel še dovolj časa, zato sem se odločil, da bom pogledal k hčeri in pozdravil ljubka vnuka. Povabil bom starejšega s seboj, najbrž bo tega vesel. Razkazal mu bom mesto, radoveden je, jaz pa bom imel prijetno družbo.

Hčerkina družina je stanovala blizu rudarskega mesta. Na čudoviti jasi sredi gozda je bila postavljena hiša. Kak kilometer nad Kovačevim Rovtom. Marija, hči, je bila vedno urejena in pridna. Lepo dekle se je po poroki spremenilo v čudovito žensko, očarljivih, izrazitih, malo ostrih obraznih potez. Odkar je rodila drugega otroka, se mi je zdela še lepša, poteze obraza milejše. Vitko telo so poudarjala preprosta lepa oblačila, ki so bila odraz njenega dobrega okusa. Vse je šivala sama. Njeni lasje so bili še vedno dolgi in rahlo nakodrani, ni jih skrivala pod ruto, kot je bila takrat navada. Globoke, prodorne oči so gledale človeku naravnost v srce. Nič ji ni bilo mogoče skriti. Za moža je izbrala Matevža, rudarja. Vedela je, kaj hoče, kajti težko bi mu karkoli očitali. Skrben, delaven, močan in hkrati nežen moški je bil. Na delo je odhajal zgodaj, v temi, pozno se je vračal. Marija ga je vedno nestrpno čakala in pogledovala skozi okno v smer, od koder je prihajal. Nikoli se njen obraz ni tako razjasnil kot v trenutkih, ko ga je zagledala.

Matevžu so se ob pogledu na družino zaiskrile oči. Kaj zaiskrile. Plamen je zasijal iz njih. Vsa utrujenost ga je minila. Razprl je roke in vsakega močno objel. Pozimi, ko se je hitro znočilo, je komajda še videl otroka. Popestoval, ali pa vsaj nežno pobožal je malega Jožka, Tevžka je vzel v naročje. Pogovarjala sta se in sin mu je pokazal in povedal vse, kar se je novega naučil ta dan. Tako uren in zvedav je bil ta moj prvi vnuk, da ga je vedno znova presenečal. Čeprav še majhen, je razumel, kako naporno in nevarno je očetovo delo, zato ga je bil tako vesel. Med

dnevom sta se z mamo igrala s preprostimi igračami, ki sta jih dobila kar v naravi. Počasi se je igri pridruževalo koristno Tevžkovo delo, ki je mamo razbremenilo. Odkar se je rodil Jožek, je imela manj časa za prvega otroka, zato je bil ta včasih jezen in je manjšega brata porinil, uščipnil, ugriznil. Marija se je nanj hudovala. Zdelo se mu je krivično.

Ko sem Tevžku ob prihodu omenil, da gre lahko z menoj in mu bom razkazal Idrijo, je kar poskočil. Kot bi mignil, je stal urejen pred menoj in me priganjal naj greva.

Spuščala sva se po strmi stezi navzdol. Kako zgovoren je bil Tevžek in kar me je še bolj presenetilo, dojemljiv za lepote narave. Prej kot jaz je opazil posebna drevesa, bolje od mene čutil čarnost prelivajočih se zelenih barv. Hotel je vedeti, kako se imenujejo posamezna. Zanj niso bila le drevesa z zelenimi listi. Videl je v njih različnost oblik in barv, vedel, da dihajo skupaj z nami, da nam vlivajo zdravje in nove moči. Začudil sem se, ko je nekatera kar objel in pobožal. K sreči sem o drevesih vedel veliko, saj sem se po odsvetovanju dela v rudniku ukvarjal z gozdarstvom.

Vse razločneje se je pred nama odpiral pogled na mesto in rudniške naprave. Iz dimnika v topilnici se je valil gost dim. Ovijal je mesto kot najbolj gosta zlovešča megla. Pravil sem mu, kako sem v zgodnih jutrih, ko je bila še tema, s svetilko v rokah hitel navzdol na šiht. Zamolčal pa sem o strahu in negotovosti, ki sta se tako pogosto prihulila nam knapom pod kožo.

Ni mi bilo neprijetno, lučke rudarjev so se svetile na vseh koncih in krajih okoliških hribov. Najprej razmetano, potem vse bolj strnjeno, so se premikale ena za drugo po stezah. Pred mestom so nastajale svetleče kolone. Najdaljša je tekla iz Spodnje Idrije proti Idriji. Na enkrat je nastala svetleča krogla pred vhodom v rudniški rov.

Tevžek me je poslušal z napol odprtimi usti. Kdo ve, kaj vse se je poleg povedanega še naslikalo v njegovi domišljiji. Tako sva prispela do reke. Prejšnji teden je močno deževalo, zdaj je bila Idrijca še vedno mogočna, deroča, glasna. Povedal sem mu, da drvarji ob strugo Idrijce in Belce celo leto vozijo les. Kadar je obilno deževje, odprejo zapornice na pregradah, imenovanih Klavže, za katerimi je umetno jezero.

Ob tem s truščem odplavajo hlodi natrpani vzdolž rečne struge. Moč vode jih porine do Idrije, kjer se zaustavijo ob Grabljah. Razložiti sem mu moral, kakšne so Grablje. Kako je takrat, ko so zatrpane, da se les ustavi v Idriji, se je lahko prepričal sam. Prej bistra, smaragdno zelena voda, je bila na koncu mesta, pred Grabljami, založena s hlodi. Tevžek je strmel od začudenja.

Kmalu za tem sem mu pokazal nenavadno stavbo, iz katere se je slišalo glasno šumenje vode. Razložil sem mu, da je za delovanje rudnika voda nadvse pomembna. Poganja črpalke, izvozne stroje, mehove. Ogromno jo rabijo za izpiranje rude v klasirnici. Tudi kaj je klasirnica sem moral natančno pojasnjevati vedoželjnemu vnuku.

Prišla sva do Kamšti. Napol grajena stavba je. V njej je ogromno leseno kolo. Nanj pada voda in kolo se z njeno pomočjo vrti. Koliko zakajev je prihajalo iz dečkovih ust! Potrpežljivo, in kar se da počasi in razumljivo, sem razlagal. Voda da prihaja iz Idrijce. Zgoraj so naredili jez pri Kobili. Izkopali so vodni kanal, ki ga imenujemo Rake. S pomočjo vode, ki teče po njem, črpajo vodo, ki se neprestano nabira v rudniku. Tevžek je hotel vedeti vse več, tudi stvari, ki mene niso posebno zanimale in o njih nisem razmišljal. Na primer, od kod ime Kamšt. Moral sem priznati, da sem šele zdaj pomislil, da morda zato, ker so Idrijčani govorili pametnim, bistroumnim zamislim, da so kumštne.

Potka ob vodi je bila sprehajališče. S Tevžkom sva hodila po njej in občudovala počasi tekočo in rahlo žuborečo bistro vodo po umetni strugi. Veliko sprehajalcev sva videla. Kirurg je vedno poudarjal, kako zdravi so sprehodi v naravi. Spoštovali so ga in si nabirali novih moči. Pri studenčku sva se ustavila in se odžejala. Kako nama je prijala voda! Na klopci tam zraven sva posedela, počutila sva se lepo, bila sva dobre volje, vsaj jaz že dolgo ne tako. Idrijčani so verjeli, da iz studenca teče zdravilna voda. Kadar je kdo zbolel, so mu prinesli vodo od tod. Pri izpiranju ran je bila obvezna, za pripravo zdravilnih čajev prav tako. Dekleta so si s studenčnico umivala obraz, da bi ostal lep in mladosten. Voda pri studenčku je skoraj zagotovo čudežna, sem menil. Okrepčilna rudarska pijača, ki si jo rudarji privoščijo le ob praznikih, se imenuje geroš. To je pelinov čaj, pelin kuhan v vodi iz tega studenca, dodali so mu špirit. Naj bo v tem kaj resnice ali ne, še enkrat sva se napila studenčnice z mislijo, da nama lahko le koristi.

Vrnila sva se v mesto. Vnuk me je kar naprej spraševal in jaz sem napenjal možgane in zbiral vse svoje znanje, da bi mu bil kos. V tej vnemi sva skoraj spregledala veliko zaprašeno stavbo. V njej prebirajo in sortirajo rudo, ki jo tja pripeljejo z vagončki iz Jožefovega in Inzaghijevega jaška, sem kar hitel govoriti, ker sem vedel, da bo fant hotel vedeti tudi to.

Iz zaprašene Bašerije odpeljejo sortirano rudo v topilnico, ki si jo bova ogledala prihodnjič.

Prišla sva do hiše z velikim napisom: Antonijev rov. Tevžek je videl, kako so rudarji s svetilkami v rokah stopali v temno podzemlje: »Kot bi odhajali v pekel,« je rekel, jaz pa sem se le kislo nasmehnil.

Takoj za rovom se nama je odprl pogled na lepo stavbo. V njej je bival moj kirurg. Njegovo ime je tako nenavadno, da ga nisem znal izgovoriti. Tevžka je bolj kot stavba prevzel vrt. Na njem ni rasla solata, ni bilo zelja in fižola kot ob drugih hišah. Rože so cvetele. Vprašujoče me je pogledal, najbrž misleč, da so lepe, toda ne koristne. Ujel sem njegovo misel in mu razložil, da kirurg v vrtu goji zdravilne rastline. Najbolj zdravilni so navadno cvetovi. Vse omamno diši in vsaka rastlina ima moč proti taki ali drugačni težavi ljudi. Vsaka zdravi neko bolezen. Fantin se je zavzel. Bil je prepričan, da se bo tega nekoč lotil tudi sam.

Izročil sem mu rudarsko torbo, ki sem jo ves čas nosil čez ramo. Tevžku so zasijale oči. Tudi njegov oče je imel tako, v njej je nosil kosilo na šiht. Globoko je požrl slino, ko sem mu rekel, naj vzame iz nje malico. Seveda, pošteno je bil že lačen. Ko je ugotovil, da je v torbi bela kava v steklenici in v prtiček zavit kruh s klobaso, me je hvaležno pogledal. Poslovil sem se in mu naročil, naj me počaka na klopci. Bolj spoštljivo kot v cerkev sem stopil skozi velika vhodna vrata. Vnuk je medtem, ko sem

ko sem bil pri doktorju, za silo potešil lakoto. Nato si je ogledal okolico. Bolj kot doktorjeva stavba ga je prevzel grad.

 Čudežen se mu je zdel. Kot bi na skali sedel zmaj iz pravljice, ki mu jo je pripovedovala mama. Prevzele so ga hiše, podobne so si bile kot jajce jajcu. Naslonjene v breg zato, ker je bila kotlina majhna? Da bi imeli prebivalci večji vrt? Strehe so bile visoke in špičaste. Tako so se zdele hiše večje. Vsaka je imela lepo število oken, lesen gank in stranišče na štrbunk. Okrog vsake je bil vrt, videle so se fižolove late, tu in tam malo zelja in solate.

 Ko sem se končno prikazal izza mogočnih vrat, sem skrbno spravil stekleničko mazila v žep

suknjiča. Prisedel sem k Tevžku in mu povedal, da mi je doktor naročil, naj se vsak dan z njim masiram po hrbtu. Bolečine bodo znosnejše. Z vnukom sva pomalicala do konca. Pomislil je name.  Fant ni hotel pojesti vsega, ko je pomislil name in na mojo lakoto.

Nežno sem ga prijel za roko in vrnila sva se proti njegovi borni a ljubki hiši sredi gozda. Po stezi navkreber sem se moral večkrat odpočiti. Tiščalo me je v prsih. Nekoliko višje, od koder je bil lep pogled na mesto, sva se usedla. Pogled z vrha na vse, kar sva podnevi videla, je bil čudovit. Vnuk se ni mogel načuditi lepoti, jaz pa ne njegovemu spominu. Predvsem prej ni opazil, kako veliko število rudarskih hiš je v mestu in okolici. Ko sem mu povedal, da v njih živijo večje družine kot je njihova, ponekod tudi dve, je bil še bolj začuden. V vseh je prijetno in toplo, sem še dodal. In snažno, kot pri njih. Idrijske gospodinje so skrbne in pridne. Mogoče tako pazijo na čistočo tudi zato, ker klekljajo. Pri izdelovanju belih čipk mora biti vse čisto.

Mesto in meščani, sem mu še povedal, so kljub revščini ponosni. Zaupajo v lepšo bodočnost. In zato skrbijo tudi za izobraževanje.

Počasi, ko se je že mračilo, sva se bližala Tevžkovemu domu. Radost je bila v njegovem pogledu. Jaz sem se še malo pomudil pri Mariji in Jožku. Vse, kar sem videl v hčerkinem domu, mi je ugajalo. Izvrstna gospodinja je bila. Pohištva je bilo malo, kar pa so imeli, je bilo skrbno narejeno. Kredenca in velika lesena skrinja umetniško izrezljani. Prav nič ni zaostajala majhna postelja za starša. Sploh pa ne še manjša vnukova. Za malega Jožka je bil za enkrat narejen in mehko opremljen zabojček. Še štedilnik na drva in zabojnik. To je bilo vse. Če ne bi bilo skrbno izdelanega posteljnega perila, namiznega prta in zaves, vse čudovito okrašeno z doma izdelanimi čipkami, bi se zdelo morda pusto. Tako pa je bilo bogato, celo gosposko in svetlo, svetlo. Ter toplo, toplo. Pohvalil sem Marijo in Tevžek mi je bil hvaležen. Svojo mamo je ljubeče pogledal in objel.

Odhajal sem. Na hišnem pragu sem se zagledal v zahajajoče sonce. Kako dolgo že nisem videl tako lepega sončnega zahoda! Majhno, prelivajočih se barv rumene, zlate, rdeče, so zaključevali žarki vseh barv. Na vrhu svetlih, navzdol vse bolj pisanih. Podaljševali so se čez širno nebo, se pretikali med drevesi in segali vse do hiše. Kako, da tako dolgo nisem videl te lepote? Je ni bilo, ali so bile le moje oči slepe? Je k temu pripomogel tako popoln dan z vnukom? Kdo bi vedel. Prepričan sem, da je to pomenilo dobro, ulivalo mi je upanje v lepe dni.