Življenje med Indijanci (2. del)

Poleg tega se mi večkrat približa prijazen fant. Močan je. Ubranil bi me pred nasiljem. Tudi on ima posebno mesto, ker je njegov oče prerok. Preprosto veliko zna. Čuti, kdaj se približuje nevarnost. Sliši naravo. Zaupajo mu in mu nasvete plačujejo. Predvsem pa ga spoštujejo. Vesela sem, da je njegov sin moj prijatelj. Na nekoga me spominja. Ne morem vedeti na koga. Ne spomnim se nobenega srečanja s komerkoli. Pa sem kljub temu prepričana, da ga poznam. Da mu vidim v srce in v dušo. Ni le prijazen. Dober je. Prepričana sem, da je iskren, in da sem v njegovi družbi varna. Rada ga poslušam, kadar pripoveduje o svojem življenju. Oče ga uči. Želi, da bi nadaljeval njegovo delo. Fant je občutljiv. Opažam, kako bister je in kako težko spremlja grobosti vrstnikov. Vendar oče zahteva, da se z njimi druži. Razloži mu, da je tudi sam v mladosti trpel, ker je moral biti med grobimi sovrstniki. Izognil se je podlostim. Tudi on se bo. Njegova kri je, uspelo mu bo. Dokler ne bo odrasel, mora biti enakopraven in enakovreden. Ne more si privoščiti strahopetnosti. Bolje je celo, da sam predlaga kaj predrznega. Saj je junak vsak, ki naredi kaj posebnega. Nekaj, česar si drugi ne bi upali, toda hkrati nikomur ne škoduje. Odraščajoči fantje se morajo občasno udeležiti bojev z drugimi plemeni in lovov na živali. Oče ve, kako bo sin pri tem obupan. Pokazati ne sme. Upa lahko le, da ga taki spopadi ne bodo doleteli velikokrat. Po končanih nečednostih mora ostati med moškimi. Dobro bi bilo, če bi se širokoustil. Nikakor pa ne sme kaditi pipe miru. Naj se le dela, da kadi. Ne bodo vedeli za prevaro. Enako mu svetuje glede pijače. Fant je zadovoljen. Doslej ga niso zalotili pri goljufanju. Udeležil se je treh bojev in dveh lovov. Kako nesmiselno se mu zdi oboje, ne more izraziti z besedami. Mrtvi na njihovi in nasprotnikovi strani, ranjenci. Vse je krvavo. Povsod je slišati besne ljudi. Jaz ne prestajam krutosti. 

Od drugih deklic se v zavetišču razlikujem samo po sicer ličnem oblačilu, takem kot ga imajo tiste s starši. Deklice same skrbimo za zaslužek. Meni je lahko. Vsaka se ne znajde. V tem primeru pomagajo tri starejše ženske. Spremljajo nas pri delu, nas učijo, priskrbijo delo, pomagajo, kadar katera zboli. Spretne, izkušene in spoštovane so. Povedo nam, česa vsega so moški sposobni. Svetujejo, naj bomo skupaj. Varnejše je. Lažje se branimo in pokličemo pomoč. Vedo, da nam je včasih hudo. Kadar ne zmoremo niti delati, se zatečemo v poseben prostor v šotoru. Ločen je le z zaveso. Poleg ležišča so tam knjige. Največ je slikanic. Dragocene so. Vse je unikatno. Risbe in pisava ročna. Najdragocenejša je knjiga, iz katere se lahko same učimo pisati. Samo na začetku rabimo pomoč. Varuhinje so potrpežljive učiteljice. Všeč jim je, če se želimo učiti pisati in brati. Mene močno privlači. Kolikor se da pogosto sem v tem kotičku. Nadomestna mama, bolje povedano prijateljica, me ne obremenjuje z delom, da bi lahko hitreje napredovala v učenju. Velikokrat si vzame čas in mi pomaga, mi razlage. Knjig v knjižnici je kmalu premalo. Posoja mi svoje in vse, kar kje najde. Kakšno srečo imam! Nekatere bi bile rade na mojem mestu. Večino učenje ne zanima. To ne prinaša nerazumevanja med nami. Mogoče nekaj čudenja. Bolj občutljive smo, vse po vrsti, na oblačila. Prijateljica mi, kakor hitro stara prerastem ali pa postane blago slabo, prinese nova. Nekatere skrbnice potrebno zakrpajo, dokler ni prehudo. Najslabše je za tiste, ki nihče ne skrbi za njihovo urejenost. Varuhinje nas učijo šivanja in krpanja. Prati smo se naučile pred prihodom v zavetišče. Samo od nas je odvisna čistoča.

Razmeroma dobro mi je, vse do usodnega dne. Prijateljev oče zve, kako sem sinu pri srcu. Odraščava. Prijateljstvo se utegne razviti v ljubezen. Res je še mlad, vendar mu oče izbere bodočo ženo. Odtlej naj bi ves prosti čas posvečal njej. Ne mara je. Očetu se upira. Našteje mu celo vrsto stvari, ki ga na njej motijo. S tako ženo bi bil nesrečen. Oče popusti. Rad ima sina. Privošči mu srečo. Nekaj časa imava mir. Obiskuje me, najini pogovori so prijetni. Tudi svoje znanje predajava drug drugemu. Včasih se primeva za roke. Morda bi lahko rekla, da je med nama preskočila iskrica. Da doživljava prvo zaljubljenost, čeprav otroško. Ne traja dolgo. Njegov oče najde zanj novo dekle. Postane nama jasno, da tako ne bo šlo dalje. Odločiva se za pobeg. Fant je starejši. Bolje pozna nekoliko oddaljeno okolico. Odloči se, da bova krenila do reke, potem s kanujem odplula po njej in se nekje utaborila. Več za enkrat ne moreva načrtovati. Nadaljevala bova, ko bova spoznala, kaj nama narava ponuja. Prijatelj gre prvi. Za seboj bo puščal sledi. Rdeče pentlje. Pokaže mi eno, da jo bom hitreje videla. Ne smeva potovati skupaj. Našli bi naju. Skrbno premisliva, kaj potrebujeva, kaj lahko neseva s seboj. Polna dvomov, tesnobe in solza se posloviva. Zavedava se, kako tvegana je odločitev. Zavedava, da se morda nikoli ne bova več videla. Prepričana sva, da sva izbrala najboljšo izmed slabih rešitev. Čeprav sva mlada, ne bova dovolila, da o najini usodi odločajo drugi. Dovolj sva brala in se prepričala, da vladajo med ljudmi drugačna, prijaznejša pravila. Da so skoraj povsod odnosi boljši. Razlike med ženskimi in moškimi pravicami manjše. Vse je pripravljeno za odhod. S težkim srcem se ločiva. Pet dni za njim bom odšla jaz. Nestrpna in zaskrbljena sem. Že naslednji dan ga pogrešajo. Začne se iskanje. Medtem moramo biti ženske v taboru. Prekršek bi plačale s smrtjo. 

Sprehajam se med ženskami, deklica v dolgem krilcu. Platneno in nabrano je blago, zgornji del, bluzica, mehak, temnejše barve z umetelno vezenimi, komaj opaznimi vzorci enake barve. Rada sem sama v teh dneh. Všeč mi je šepet narave. Svetloba pride do mene in do mojega srca. Čutim, da diham skupaj z drevesi, drobnimi pticami, s potočkom in soncem. Vem, da sem nekdo. Dolgo, predolgo se nisem zavedala tega.

Ženske smo zaničevane. Grobo kaznovane za vsako malenkost. Kaznujejo tako, da obtoženko odpeljejo. Nazaj se vrne pretepena, krvava, raztrgana. Brcnejo jo pred šotor. Me ji pomagamo na noge. Velikokrat jo je treba odnesti. Nekatere smo še posebej spretne v zdravilstvu. Med najboljše mlade sodim. Prijateljici in njeni izkušeni mami spretno pomagam. Lažje primere oskrbim sama.

Mirno je, le iz moškega tabora se sliši nenavadno glasno govorjenje. Na nekaj posebnega se pripravljajo. Njihov tabor je bolj kot navadno okrašen. Zanima me, noge me kar same nesejo bliže po zeleni mehki preprogi. Posejana je z drobnimi cvetkami pisanih barv. Popolnoma sama sem na neki prostrani jasi. Lepo mi je, svobodna kot ptica sem. Slišim vokalno glasbo moških glasov, med petjem vzklike radosti. Vse razločnejši je topot nog. Ko je že povsem blizu, vidim, da se ob njihovih korakih dviguje prah. Težko razločim podobe in barve, le na nogah vidim ogromne temne copate. Več vrst polkroga ljudi se zaustavi. Popolno je. Lepo. Pisana so oblačila. Za moškimi previdno in tiho pristopijo ženske in se, prav tako praznično oblečene, ustavijo. Vsi imajo krila do tal. Moški nosijo v rokah dolga kopja, iztegnjena naprej. Ko se ustavijo, jih dvignejo in postavijo ob telesa. Od nekod se pojavi starec z dolgimi sivimi lasmi. Začenja obred.

Nimam občutka, da se kdorkoli meni zame. Kar tam sem. Stojim in opazujem. Za hip me spreleti teža osamljenosti. Potrebovala bi topel dotik, najmočnejše zdravilo. Moč ljudi, ki doseže nedosegljivo.

Starec jih vodi. Ne razumem, kaj govori, le vidim, da ljudje ob njegovem govoru sedajo, vstajajo, se obračajo, sezuvajo ogromna obuvala. Čudežna moč se zrcali v njegovem pogledu, potegne jih s seboj. Njihovi gibi so kot uročeni. Nenadzorovani. Pogosto vzklikajo in vse večkrat dvigujejo glave visoko proti nebu. Ko se začno prižigati prve zvezde, sedejo in neprestano gledajo navzgor v nedosegljive višave. Starec se jim približa in sede nasproti njim. Prižge dolgo dišečo pipo, nekajkrat potegne iz nje. Potem jo poda prvemu moškemu, ta naslednjim. Iz leve strani prvega polkroga. Sede nazaj na svoje mesto, trikrat potegne in poda pipo naslednjemu. Starec sede k temnemu kamnu, morda kosu debla. V ozadju, za polkrogom ljudi, zažari veličasten ogenj. Vse glasnejši so vzkliki, vse bolj donijo obredne pesmi. Močnim moškim se pridružijo otožni ženski glasovi, bobnom piščali. Čaren je pogled na prizorišče, nadzemeljska je glasba.

Starec se dvigne. Obrne se proti meni, čeprav sem mislila, da zame sploh ne ve. Namigne mi, naj pristopim. Ne da bi razmišljala, ubogam. Nezavedno mu prihajam naproti. Zadonijo vzkliki. Nič hudega ne pričakujem, vse je tako zelo slovesno. Prešine me misel. Zakaj bi bila prav jaz, skoraj izobčenka, deležna posebne pozornosti? Takrat začutim, da mi mogoče preti kazen. Mogoče vedo za mojo povezavo s prijaznim fantom. Slutijo, da sem za izginotje kriva jaz. Najbrž me bodo zaslišali. Ne bi bilo nemogoče, če bi me tepli in sramotili. Večkrat se je zgodilo, da so žensko slekli, jo privezali h kolu in prebičali. Osramočeno so nato izpustili. Običajno se ni nikoli vrnila v tabor. Nismo je več videli. Malo verjetno je, da je naletela na prijaznejši tabor in se rešila. Našli so opanke, kose blaga. Zveri so jo raztrgale. Misli drsijo v meni. Vse bolj se bojim. Prepričana sem, da me ne čaka nič dobrega. Kako le, nobena ženska ni deležna priznanja, časti. Vem, da me čaka kruta usoda. Kaj me bo doletelo? V tem brezupu čakam. Čakam, dokler mi ne pokaže starec na kamen in mi reče, naj položim nanj glavo. Zdrznem in hkrati zavem se. Obglavljena bom. Starec pokliče krvnika. Tedaj prav v vsaki celici svojega telesa, v vsaki koreninici las začutim zbadanje. Groza me prevzame. Samo hitro naj se zgodi, kar se mora, je moja edina želja.