S svojo prozorno kroglo pristanem na pesku. Pristanek je trd. Čas potrebujem, da bi lahko kaj videla. Spočita sem. Ampak ničesar ne vidim. Premikam se. Poslušam. Slišim drsenje v neposredni bližini. Nad seboj. S krogle drsi pesek. Odpira se pogled v nebo. Jasno, modro, neskončno. Poleg tega je viden samo pesek. Droban, skoraj prah. Povsod samo to. Veter ga nanaša na kroglo, znova in znova se premikam, da zdrsi stran. Slišim veter, tudi pesek. Naj se še tako trdim, nič drugega. Samo jakost teh zvokov se spreminja. Nikjer ni rastlin. Puščavo prekine vijuganje kače. Strah me objame. Kako neprijazen sprejem. Ne verjamem, da sem na Zemlji. Tako neprijazen planet ne more biti. Potuhnem se, samo za osipanje peska poskrbim, kadar mi ne pomaga veter. Ugotovim, da se lahko premikam s kotaljenjem. Vendar ponoči, ko ne bom vidna. In hladneje bo. Sončna toplota prodira v kroglo. K sreči imam v njej še dovolj hranilne tekočine. Ko se znoči, se skotalim v smeri zahoda. Držala se je bom. Nikamor me ne bo pripeljalo tavanje sem in tja. Proti jutru preverim, ali sem spremenila okolje. Vse ostaja enako. Napnem ušesa, morda bom vsaj slišala kaj novega. Zopet nič. Preždeti bom morala nov dan.
Kakor hitro se stemni, nadaljujem pot. Spretnejša sem. Hitreje napredujem, toda tokrat se zdi, da sem na neobljudenem peščenem planetu. Spremembo prinese naslednje jutro. Pogled mi ne ponuja kaj obetavnega. Toda zdi se mi, da nekaj slišim. Od daleč, komaj slišni so zvoki, vendar se ponavljajo in dokazujejo, da niso plod moje domišljije.
Nestrpno preživim naslednji dan. Prej, kot bi bilo primerno, se začnem kotaliti. Hitim s podvojeno močjo zaradi upanja, ki je vzklilo. Vem, da sem daleč od pristanka. Srečna sem, ko zagledam delček življenja. Tu in tam je drobcen kaktus. In prelepo mi je, ker so zvoki življenja bolj slišni. Morda sem vendarle na Zemlji. In zna biti, da zvoke pošiljajo ljudje. Nadaljevala bom svojo pot. Skoraj prepričana sem, da bom naslednji dan vedela več.
Ne motim se. Več je rastlin. Zvoki so razločnejši, zares slišim govor ljudi. Priznam. Vse skupaj spominja na grobo kričanje, na neprijaznost in nasilje. Morda se motim. Zvečer se začnem kotaliti previdno. Glasovi so divji. Ni varno hiteti. Jutranji žarki osvetlijo pokrajino. Ni več dolgočasnega peska. Rastlin je več. Med kaktusi grmički, na redko posute so palme. Zaslišim prijeten šum. Kako sem vesela! V bližini je potoček. Glasovi ljudi razločni. Ne upam mednje. Nevarni se zdijo. Pogovorila se bom z nebesnimi telesi. Vem, da mi bodo prav svetovala. Ona ali pa moj notranji Jaz.
Sporočila so jasna. Nihče me ne sme videti. Zagledala bom bivališča ljudi. Ne bo mi dano vedeti, kdo v njih stanuje. Pozno v noč so prebivalci zbrani ob taboru. Pomenkujejo se, načrtujejo, opravljajo različne obrede. Med njimi tudi krvne daritve svojim bogovom. Krvne daritve so živali, včasih ljudje. Čisto naključje bo, v kakšno bivališče bom prišla. Staršev ne bom mogla izbirati sama. Ko se bom prebudila, bom že v maternici svoje bodoče mame. Za vse bo poskrbljeno. Vesolje mi želi dobre starše. Žal ne more vplivati na to.
Vznemirjenje je ta dan najhujše. Ko bo vse mimo, ne bo več tako hudo, čeprav s starši ne bom imela sreče. Tolaži me misel, da ne bom sama. Ko se stemni, nadaljujem svojo pot. Vidim ogromen ogenj, okrog zbrano množico ljudi. Nekdo je vodja. Po njegovih sporočilih se odzivajo z veselim vpitjem in potrjevanjem ali z glasnim nestrinjanjem. Naokrog so v dveh polkrogih nešteta majhna bivališča. Ne kaže se mi obotavljati. Skrivaj se moram prikotaliti v enega izmed njih. Nepazljivost bi pomenila konec komaj začetega življenja. Strahoma se odkotalim v eno izmed čudnih stanovanj. Verjetno bi bilo pravilneje poimenovati v enega izmed šotorov. Hitro najdem skrivališče. Od tam, kolikor je pač omogoča slaba svetloba, opazujem notranjost. S „sten“ visijo številne vrečke. Prijetno diši. Gotovo so zelišča, posušeni plodovi, oreščki. Največji predmet je postelja. Tla prekriva debela preproga. Vse se zdi pisanih barv, vse ročno izdelano. Opazim police in na njih zloženo blago in gospodinjski pripomočki. Na preprogi ni stolov in mize. Nekaj drevesnih kosov različnih velikosti je v kotu. Sklepam, da v „šotoru“ redko sedijo. Po vsej verjetnosti posedejo na tla. Včasih, kadar narava dela zahteva tako, sedijo na drevesnih kosih. Vse skupaj mi ni všeč. Ni domače, ni prijazno. Daleč od tega je, da bi bil to lahko moj dom. Pa vendar vse kaže, da je. Edino, kar mi ugaja, je prijeten vonj. Po dobrinah v vrečicah in po nekem tlečem plamenčku v posodici, ki spominja na čoln. To je vse, česar se spominjam.
Zjutraj sem v popolnoma drugačnem okolju. Kam je izginila moja tiha, brezbarvna krogla? Tu je toplo in prijetno. Vse se premika, najrazličnejši so zvoki.
Utripajo žile in utripa srce. Kako dolgo ga nisem slišala! Da sem ga pogrešala, vem zdaj.
Vendar me nekaj muči. Mama neprestano godrnja, kriči. Nikoli ne začutim, da bi me pobožala, se me veselila. Včasih udarja po trebuhu. In skače, kot bi me hotela stresti ven. Moj čas za prihod na svet vseeno pride. Z mamo se mučiva. Mama ne pokliče nikogar, da bi nama pomagal. Bolečine čuti tudi ona, sicer ne bi včasih kriknila. Neka ženska pokuka v prostor. Pove, da je nekaj slišala. Zdaj, ko ve, kaj se dogaja, bi rada pomagala. Mama prav skrajno neprijazno odvrne, naj naredi, kar hoče. Ženska se umakne. Čez čas pride zdravilka, ki pomaga tudi pri porodih. Reši me bolečin, utesnjenosti, težkega dihanja. Zavije me v krpo in me hoče pokazati mami. Ta samo odkima in se obrne stran. Zdravilka me okopa in uredi, kolikor pač lahko. Ničesar zame ne najde. Nekaj časa me pestuje. Ko trdno spim, odide in se vrne z najnujnejšim za dojenčke. Udobno mi je. Ponovno zaspim. Zbudim se. Zdravilke ni ob meni. Tam je mama, zdi se sovražna, bojim se je. Zdravilka se vrne, ko postanem že pošteno lačna. Mamo dolgo prepričuje, naj me podoji. Z obljubo, da me bo odnesla stran, ko si bom malo opomogla, jo prepriča. Odtlej me ne prav prepogosto hrani. Nikoli ponoči, pa naj še tako jokam. Zdravilka navadno pride k porodnici in dojenčku še dvakrat. Tokrat se zaveda, da bo morala priti večkrat. Prihaja in opaža, da me mama ne previja. Sama se loti dela. Srce jo boli, ko me gleda. Moja ritka je vneta, zelo vneta. Očitno imam zvišano temperaturo. Ponekod so modrice, ker me je mama tepla in ščipala, da bi nehala jokati. Zasmilim se ji. Zaveda se, da ne smem ostati pri mami. Ureja me in premišljuje, kaj bi z menoj. Pri srcu sem ji, a ima preveč dela, da bi lahko skrbela zame. Vseeno me odnese. Posvetuje se s hčerko. Rada ima otroke. Vendar je premlada. Osem let stara deklica ne bi mogla skrbeti za dojenčka. Deklica je prepričana, da bo zmogla. Z mamo naredita načrt. Deklica bo pazila name. Previjala in umivala me bo. Prosita sosedo, da me bo dojila in pazila name štiri ure dnevno. V zameno za to bo zdravilka zdravila njenega dojenčka in njo, če bo potrebno. Njen sinček je šibak. Oteženo je njegovo dihanje. Zdravilka mu daje zastonj tudi zdravila. Dobro mi je. Vsi so z menoj prijazni. Vesela sem, kadar je blizu fantek. Lepo napredujem. Čas mineva. Vem, da ne bom vedno pri dekletu, zdravilkini hčerki. Pravila zahtevajo, da gredo otroci brez staršev s šestimi leti v zavetišče. Tam si morajo sami zaslužiti vsakodnevni kruh. Odrasle ženske jim pomagajo, da dobijo ustrezno delo. Jaz spremljam svojo nadomestno mamo. Zelišča nabira in jih pripravlja za napitke, olja, mazila. Po navodilih svoje mame. Ko bo odrasla, bo tudi ona zdravilka. Všeč mi je vonj zelišč, všeč njeno delo. Kadar je le mogoče, ji pomagam. Namen imava, da bom v zavetišču delala za njo, ona mi bo dajala, kar bom potrebovala. Opazujem življenje okrog sebe. Postane mi jasno, da so ženske podrejene moškim. Da morajo izpolnjevati vse njihove želje. Kosila pripravljajo one. Čistijo njihove prostore. Kadar moški želi, morajo v njihov prostor. Nekatere se upirajo, kričijo. Povečini so vdane v usodo. Moški so močnejši. V vsakem primeru bi izgubile. Samo več bolečin bi prestale. Nekaj je takih, med njimi ženska, ki me je rodila, ki so dovolj močne in premagajo moške. Pred njimi imajo mir. Žal je takih malo. Pričenjam razumeti, zakaj me je mama zavrgla. Resnici na ljubo bi bila rada taka kot je ona. Močna. Ampak ne brezsrčna. Jaz nisem ničesar zakrivila, ne bi smela z menoj tako delati. Moški in ženski prostori, indijanski šotori, so strogo ločeni. Postavljeni v veliko število polkrogov. Moški stanujejo na eni, ženske na drugi strani. Samo zvečer se družijo. Ob nekakšnem kresu. Tam je tudi skupna večerja. Zgodi se, da odidejo moški v boj. Domov se vračajo pozno. Takrat se pokažejo v najslabši luči. Kričijo, pretepajo ženske in otroke. Pijejo neko žgano pijačo in kadijo pipo. Pipa miru, ji pravijo! To dvoje deluje pogubno za okolico. Nekateri postanejo šibki v nogah. Drugi se zgrudijo in zaspijo. Včasih so med njimi ranjenci. Zdravilka oskrbuje rane. Kadar je dela več, pomaga moja nadomestna mama. Občasno je dobrodošla moja pomoč. Do šestega leta mi je dobro. Ob sebi imam ljubeče ljudi, kar je najdragocenejše. Ničesar ne pogrešam. Delam stvari, ki me zanimajo. Varna sem pred moškimi. Niso tako varne vse deklice. Jaz imam srečo, ker je mama nadomestne mame cenjena in vse bolj postaja očitno, da bo sposobna tudi hčerka.
Kakor hitro se stemni, nadaljujem pot. Spretnejša sem. Hitreje napredujem, toda tokrat se zdi, da sem na neobljudenem peščenem planetu. Spremembo prinese naslednje jutro. Pogled mi ne ponuja kaj obetavnega. Toda zdi se mi, da nekaj slišim. Od daleč, komaj slišni so zvoki, vendar se ponavljajo in dokazujejo, da niso plod moje domišljije.
Nestrpno preživim naslednji dan. Prej, kot bi bilo primerno, se začnem kotaliti. Hitim s podvojeno močjo zaradi upanja, ki je vzklilo. Vem, da sem daleč od pristanka. Srečna sem, ko zagledam delček življenja. Tu in tam je drobcen kaktus. In prelepo mi je, ker so zvoki življenja bolj slišni. Morda sem vendarle na Zemlji. In zna biti, da zvoke pošiljajo ljudje. Nadaljevala bom svojo pot. Skoraj prepričana sem, da bom naslednji dan vedela več.
Ne motim se. Več je rastlin. Zvoki so razločnejši, zares slišim govor ljudi. Priznam. Vse skupaj spominja na grobo kričanje, na neprijaznost in nasilje. Morda se motim. Zvečer se začnem kotaliti previdno. Glasovi so divji. Ni varno hiteti. Jutranji žarki osvetlijo pokrajino. Ni več dolgočasnega peska. Rastlin je več. Med kaktusi grmički, na redko posute so palme. Zaslišim prijeten šum. Kako sem vesela! V bližini je potoček. Glasovi ljudi razločni. Ne upam mednje. Nevarni se zdijo. Pogovorila se bom z nebesnimi telesi. Vem, da mi bodo prav svetovala. Ona ali pa moj notranji Jaz.
Sporočila so jasna. Nihče me ne sme videti. Zagledala bom bivališča ljudi. Ne bo mi dano vedeti, kdo v njih stanuje. Pozno v noč so prebivalci zbrani ob taboru. Pomenkujejo se, načrtujejo, opravljajo različne obrede. Med njimi tudi krvne daritve svojim bogovom. Krvne daritve so živali, včasih ljudje. Čisto naključje bo, v kakšno bivališče bom prišla. Staršev ne bom mogla izbirati sama. Ko se bom prebudila, bom že v maternici svoje bodoče mame. Za vse bo poskrbljeno. Vesolje mi želi dobre starše. Žal ne more vplivati na to.
Vznemirjenje je ta dan najhujše. Ko bo vse mimo, ne bo več tako hudo, čeprav s starši ne bom imela sreče. Tolaži me misel, da ne bom sama. Ko se stemni, nadaljujem svojo pot. Vidim ogromen ogenj, okrog zbrano množico ljudi. Nekdo je vodja. Po njegovih sporočilih se odzivajo z veselim vpitjem in potrjevanjem ali z glasnim nestrinjanjem. Naokrog so v dveh polkrogih nešteta majhna bivališča. Ne kaže se mi obotavljati. Skrivaj se moram prikotaliti v enega izmed njih. Nepazljivost bi pomenila konec komaj začetega življenja. Strahoma se odkotalim v eno izmed čudnih stanovanj. Verjetno bi bilo pravilneje poimenovati v enega izmed šotorov. Hitro najdem skrivališče. Od tam, kolikor je pač omogoča slaba svetloba, opazujem notranjost. S „sten“ visijo številne vrečke. Prijetno diši. Gotovo so zelišča, posušeni plodovi, oreščki. Največji predmet je postelja. Tla prekriva debela preproga. Vse se zdi pisanih barv, vse ročno izdelano. Opazim police in na njih zloženo blago in gospodinjski pripomočki. Na preprogi ni stolov in mize. Nekaj drevesnih kosov različnih velikosti je v kotu. Sklepam, da v „šotoru“ redko sedijo. Po vsej verjetnosti posedejo na tla. Včasih, kadar narava dela zahteva tako, sedijo na drevesnih kosih. Vse skupaj mi ni všeč. Ni domače, ni prijazno. Daleč od tega je, da bi bil to lahko moj dom. Pa vendar vse kaže, da je. Edino, kar mi ugaja, je prijeten vonj. Po dobrinah v vrečicah in po nekem tlečem plamenčku v posodici, ki spominja na čoln. To je vse, česar se spominjam.
Zjutraj sem v popolnoma drugačnem okolju. Kam je izginila moja tiha, brezbarvna krogla? Tu je toplo in prijetno. Vse se premika, najrazličnejši so zvoki.
Utripajo žile in utripa srce. Kako dolgo ga nisem slišala! Da sem ga pogrešala, vem zdaj.
Vendar me nekaj muči. Mama neprestano godrnja, kriči. Nikoli ne začutim, da bi me pobožala, se me veselila. Včasih udarja po trebuhu. In skače, kot bi me hotela stresti ven. Moj čas za prihod na svet vseeno pride. Z mamo se mučiva. Mama ne pokliče nikogar, da bi nama pomagal. Bolečine čuti tudi ona, sicer ne bi včasih kriknila. Neka ženska pokuka v prostor. Pove, da je nekaj slišala. Zdaj, ko ve, kaj se dogaja, bi rada pomagala. Mama prav skrajno neprijazno odvrne, naj naredi, kar hoče. Ženska se umakne. Čez čas pride zdravilka, ki pomaga tudi pri porodih. Reši me bolečin, utesnjenosti, težkega dihanja. Zavije me v krpo in me hoče pokazati mami. Ta samo odkima in se obrne stran. Zdravilka me okopa in uredi, kolikor pač lahko. Ničesar zame ne najde. Nekaj časa me pestuje. Ko trdno spim, odide in se vrne z najnujnejšim za dojenčke. Udobno mi je. Ponovno zaspim. Zbudim se. Zdravilke ni ob meni. Tam je mama, zdi se sovražna, bojim se je. Zdravilka se vrne, ko postanem že pošteno lačna. Mamo dolgo prepričuje, naj me podoji. Z obljubo, da me bo odnesla stran, ko si bom malo opomogla, jo prepriča. Odtlej me ne prav prepogosto hrani. Nikoli ponoči, pa naj še tako jokam. Zdravilka navadno pride k porodnici in dojenčku še dvakrat. Tokrat se zaveda, da bo morala priti večkrat. Prihaja in opaža, da me mama ne previja. Sama se loti dela. Srce jo boli, ko me gleda. Moja ritka je vneta, zelo vneta. Očitno imam zvišano temperaturo. Ponekod so modrice, ker me je mama tepla in ščipala, da bi nehala jokati. Zasmilim se ji. Zaveda se, da ne smem ostati pri mami. Ureja me in premišljuje, kaj bi z menoj. Pri srcu sem ji, a ima preveč dela, da bi lahko skrbela zame. Vseeno me odnese. Posvetuje se s hčerko. Rada ima otroke. Vendar je premlada. Osem let stara deklica ne bi mogla skrbeti za dojenčka. Deklica je prepričana, da bo zmogla. Z mamo naredita načrt. Deklica bo pazila name. Previjala in umivala me bo. Prosita sosedo, da me bo dojila in pazila name štiri ure dnevno. V zameno za to bo zdravilka zdravila njenega dojenčka in njo, če bo potrebno. Njen sinček je šibak. Oteženo je njegovo dihanje. Zdravilka mu daje zastonj tudi zdravila. Dobro mi je. Vsi so z menoj prijazni. Vesela sem, kadar je blizu fantek. Lepo napredujem. Čas mineva. Vem, da ne bom vedno pri dekletu, zdravilkini hčerki. Pravila zahtevajo, da gredo otroci brez staršev s šestimi leti v zavetišče. Tam si morajo sami zaslužiti vsakodnevni kruh. Odrasle ženske jim pomagajo, da dobijo ustrezno delo. Jaz spremljam svojo nadomestno mamo. Zelišča nabira in jih pripravlja za napitke, olja, mazila. Po navodilih svoje mame. Ko bo odrasla, bo tudi ona zdravilka. Všeč mi je vonj zelišč, všeč njeno delo. Kadar je le mogoče, ji pomagam. Namen imava, da bom v zavetišču delala za njo, ona mi bo dajala, kar bom potrebovala. Opazujem življenje okrog sebe. Postane mi jasno, da so ženske podrejene moškim. Da morajo izpolnjevati vse njihove želje. Kosila pripravljajo one. Čistijo njihove prostore. Kadar moški želi, morajo v njihov prostor. Nekatere se upirajo, kričijo. Povečini so vdane v usodo. Moški so močnejši. V vsakem primeru bi izgubile. Samo več bolečin bi prestale. Nekaj je takih, med njimi ženska, ki me je rodila, ki so dovolj močne in premagajo moške. Pred njimi imajo mir. Žal je takih malo. Pričenjam razumeti, zakaj me je mama zavrgla. Resnici na ljubo bi bila rada taka kot je ona. Močna. Ampak ne brezsrčna. Jaz nisem ničesar zakrivila, ne bi smela z menoj tako delati. Moški in ženski prostori, indijanski šotori, so strogo ločeni. Postavljeni v veliko število polkrogov. Moški stanujejo na eni, ženske na drugi strani. Samo zvečer se družijo. Ob nekakšnem kresu. Tam je tudi skupna večerja. Zgodi se, da odidejo moški v boj. Domov se vračajo pozno. Takrat se pokažejo v najslabši luči. Kričijo, pretepajo ženske in otroke. Pijejo neko žgano pijačo in kadijo pipo. Pipa miru, ji pravijo! To dvoje deluje pogubno za okolico. Nekateri postanejo šibki v nogah. Drugi se zgrudijo in zaspijo. Včasih so med njimi ranjenci. Zdravilka oskrbuje rane. Kadar je dela več, pomaga moja nadomestna mama. Občasno je dobrodošla moja pomoč. Do šestega leta mi je dobro. Ob sebi imam ljubeče ljudi, kar je najdragocenejše. Ničesar ne pogrešam. Delam stvari, ki me zanimajo. Varna sem pred moškimi. Niso tako varne vse deklice. Jaz imam srečo, ker je mama nadomestne mame cenjena in vse bolj postaja očitno, da bo sposobna tudi hčerka.
Življenje med Indijanci
Reviewed by Irena Cigale
on
02:43
Rating:
Reviewed by Irena Cigale
on
02:43
Rating:
No comments: