Zagledam se v
zastekljena vrata dnevne sobe. Skozi prosojne zavese zaslutim, da
sneži. Moje vznemirjeno srce odgrne s čipkami posute zavese. Otrok
v meni se radosti. Res sneži! Opazujem, da se naužijem prijetnega
počutja. Spomnim se Larine pesmi. In popelje me v dneve „Kadar
sneži, se spet spominjam dni, ko deklica mlada sem še bila.“
Odmaknem se in pred seboj vidim bele čipke. Kot snežinke so.
Misli se preselijo v
preteklost, v čas, ko sem se preselila v Idrijo. Bala sem se novega
okolja. Hudo mi je bilo, ker sem morala zapustiti priljubljene
kotičke prejšnjega doma. Prijatelje.
Moje oči so opazile
veliko zanimivosti. Idrija ni bila tako neprijazna. Ljudje pa. Tujci,
nikjer prijaznega pogleda, nobene tople besede. Zazeblo me je. Sprva
sem hodila po mestu samo z mamo. Njej je vse ugajalo. Polglasno je
občudovala idrijske čipke. Jaz nisem videla v njih nič posebnega.
Prav motilo me je, ker jih ni nehala hvaliti. Čipke, pha, na metre
jih lahko kupiš v trgovini, sem si mislila.
Mamo so ročna dela
veselila. Šivala je, nama s sestro sešila vsa oblačila. Okrasila
spodnje robove z industrijskimi okraski. In pletla je, kvačkala,
vezla. Zdaj se je odločila, da se bo naučila klekljati. Prav kmalu
je dobila učiteljico. Tudi ona ni bila Idrijčanka po rodu. Kako
vneto se je lotila dela! Nič drugega je ni več zanimalo. Jezilo me
je. Še pri kuhanju smo morali sodelovati. Ona je čepela za bulo in
nam od tam ukazovala. Nazadnje je vse skupaj posolila in začinila,
ter zahtevala pohvalo za svoje kuhanje. „Kako, saj smo kuhali vsi,“
sem ji zabrusila nekega dne. Tako se je gnala, da je bila včasih
prav napihnjena in rdeča v obraz. Verjetno je imela norme. Za
nameček me je seznanila, da bom kmalu šolarka. Takrat bom morala
obiskovati tudi klekljarsko šolo. Kriza vseh kriz.
Zazrem se proti
zastekljenim vratom. Srce mi zaigra, ker še vedno sneži.
Spomnim sem se dni, ko
sem kot otrok čepela pri oknu in občudovala sneženje, čakala,
kdaj bo snega dovolj za sankanje. Idrija je postala pravo sankališče.
Na vseh koncih in krajih smo se sankali. Plugi niso bili tako aktivni
kot danes. Mestni policaj, Kuk, smo ga klicali, nas je brez uspeha
preganjal. Proti večeru so postali sankači tudi odrasli. Odmevali
so kriki veselja.
Naslednje jutro je bila
cesta zglajena, svetila se je kot pravkar pomito steklo. Ljudje so
previdno stopali ob robu. Nič koliko jih je padlo. Kuk je imel prav,
ker nas je lovil, da bi preprečil nesreče. Mi pa. Poskrili smo se
in mu glasno nagajali: „Kuk, Kuk ...“
Sneži mirno,
postaja spokojno belo, moje snežinke v stanovanju se muzajo.
Postala sem šolarka in
učenka čipkarske šole. Saj bi šlo, če nam ne bi predstavili
drugih krožkov. Raje bi obiskovala dramskega, recitacijskega,
literarnega, še bolj me je mikal biološki in folklorni. „Ne,“
je bila odločna mama. „Najprej v klekljarsko!“
V razredu smo bili
učenci vseh razredov. To je pomenilo, da so povečini klekljali že
dolgo. Tudi prvošolke so znale. Vsaj malo. Jaz čisto nič. Začela
sem s kitico. Sram me je bilo! Lahko, toda od sile dolgočasno delo.
In učiteljica, starejša vendar silno prijazna, je zahtevala še in
še kitice. Nestrpno sem začela sitnariti, naj mi da kaj drugega.
Pojasnila mi je, da mora vsak narediti veliko krogov okrog bule, ker
je kitica osnova. Z njo pridobiš potrebno rutino. Končno mi je dala
delati zanimivejše. Nastopil je čas, ko sem lahko klekljala
rogljiček. Tako se je imenoval prtiček. Na veliko veselje drugih,
je bil pisan. Prosila sem učiteljico, da mi da vsaj samo še eno
barvo sukanca. „Zakaj ne,“ mi je prijazno odgovorila. Izbrali sva
modrega. Bilo mi je všeč.
Kdaj pa kdaj sem šla
občudovat izdelek neke osmošolke. Velik in silno lep vzorec je
imela. Pogovarjali sva se. Nič je nisem motila. Pogovarjanje je, kot
sem dojela, zelo zaželeno. Odrasle klekljarice prinesejo svoje bule
na dvorišče in med delom vneto klepetajo. Delo v klekljarski šoli
je postajalo zanimivo. Učiteljica ni bila samo učiteljica.
Prijateljica in zaupnica prav tako. Poleg tega sem se naučila
tehnik, ki jih mama ni obvladala. Posukan ris, ribice, polpremet in
še kaj. Tako sem mamo zadovoljila in mi je dovolila obiskovati tudi
druge krožke. Rutin nisem marala. Začela sem risati svoje vzorce.
Učiteljici je to ugajalo. Skupaj sva kaj dopolnili in klekljala sem,
kar sem želela.
Otrok v meni ponovno
zažari, ko opazim, da se sneg dobro prijemlje okolice. Zapojem si
Larino pesem. Potem pomislim, da v zasneženem okolju niti nosu ne
morem pomoliti iz hiše. „Naj zasneži za veselje otrok in predvsem
v višjih legah, da bodo smučarji uživali zimske radosti. Tu, v
Medvodah, bodo ceste splužili, sneg bo kmalu skopnel. Za vse bo
lepo.“
Po končani klekljarski
šoli nisem veliko klekljala. Včasih sem prosila mamo, da delam
namesto nje, ona bo gospodinjila. Toda mama me je v hitrosti
prekosila. Premalo sem naredila. Ni mi pogosto pustila zraven. Čipk
ni prodajala. Zase in za darila jih je delala sprva. V zadrugi so
plačevali malo, sramotno malo. Ženske so jih začele prodajati v
bližnji Italiji. Tudi tam so izkoriščali njihovo delo, vendar
nekoliko manj. Mama je šla po njihovi poti. Kadar je pri Krajnerju
čipke prodala, smo imeli vseeno pravi praznik. Za prislužen denar
je vsakomur nekaj kupila, večino zaslužka je porabila za skupne
potrebe. Kupila je predvsem stvari, ki so bile v Italiji cenejše.
Uspelo ji je zaslužiti celo za prvi pralni stroj, ki je bil takrat v
naši državi novost in ga je bilo treba tako in tako uvoziti iz
tujine.
Sneženje me znova
prevzame. Z otroško radostjo ga opazujem, vznemirja me snežna
odeja.
Misli so se preselile v
gimnazijska leta. Sankat smo se hodili na Kovačev Rovt. V tamkajšnji
gostilni smo naročili kuhano vino. Še najbolj zato, ker je bilo
malce tvegano. Bilo je nekaj možnosti, da nas bo pri tem zalotil kak
profesor.
Gimnazijska leta so
bila obdobje, ko sem začela klekljati za prodajo čipk v Italiji.
Starši se niso menili za modne muhe, še manj jim je bilo mar, da
imajo v Italiji lepše, izrazitejše barve. Jaz sem bila naravnost
„mahnjena“ na to. Moje sošolke so se oblačile modno. Oblačila
so imele kupljena v Italiji. Hotela sem jim biti enaka. Poleg tega mi
ni bilo vseeno, kakšne barve in oblike so šolske potrebščine.
Torej sem za tisto, kar mi niso nudili starši, klekljala.
Po opravljeni maturi
sem bulo spet porinila v kot. Dokler se nisem zaposlila na Igu pri
Ljubljani. Ravnatelj je dobro skrbel za naše osebne dohodke. Meni je
svetoval, naj prevzamem še kakšno interesno dejavnost. Ničesar se
nisem domislila. „Pa saj si Idrijčanka“, mi je rekel, „klekljati
gotovo znaš. Prevzemi klekljarski krožek. Dve uri tedensko več, pa
bo osebni dohodek soliden.“ In sem premislila. Odločila sem se.
Interes je bil velik. Po mojem odhodu je krožek prevzela učenka
osmega razreda. Pridna na vseh področjih. Obiskovala je tudi dramski
krožek. Samo namignila sem ji, in že je odigrala točno tako kot
sem želela.
Sneženje se umirja.
Moje snežinke na zavesah so močnejše. Zastirajo mi natančen
pogled.
Ja, zavese so bile
naslednje, kar sem klekljala. Prve sem kupila v Čipki, ker je delo
zamudno, časa nisem imela na pretek. Pozneje sem se predčasno
upokojila. Nisem mogla hoditi, gospodinjila sem bolj malo, vrtnih
opravil nisem zmogla. Delati sem morala. Delo me je reševalo. Tudi
klekljanje.
Sneženja ni več.
„Škoda,“ pravi otrok v meni. Odrasel človek mu nasprotuje. Da
je čisto dovolj, meni, sicer bo preveč kidanja in sin bo zamudil v
službo.
Razmišljam. Tu sem
pravi ambasador za idrijsko čipko.
Vključila sem se v KUD
JaReM. Pripravljali so razstavo idrijske čipke. „Pa ti veš,“
sem rekla predsedniku KUD-a Romanu, „da klekljam tudi jaz?“
Začudil se je in si prišel ogledat moje čipke. Vključil jih je v
razstavo. Najbolj ga je prevzela črna obleka z všito črno čipko.
In nakit mu je bil všeč. Za nakit sem čisto vse vzorce narisala
sama. Če je njemu, ki je priznan umetnik ugajalo, že ni za odpad,
sem bila vesela. KUD je sodeloval tudi v Polhovem Gradcu. Roman je v
ponovno razstavil moje čipke. Predvsem nakit. Pa tisto črno obleko,
čipke všite na svilene rute in kravate. Všeč so članom KUD-a.
Tistim, s katerimi se bolj družim, kaj podarim.
V dnevih, ko sneži
ali dežuje, grem iz hiše le po najnujnejših opravkih. Časa imam
veliko. Tudi za klekljanje. Pripravila sem si vzorce za izdelavo
nakita. Tokrat delam barvnega. Vendar izključno samo ene barve.
Modre, rdeče, srebrne. Vklekljam okrasne bunkice. Povečini
prozorne.
Kar nekaj „kanim“
narediti. Napovedujejo sneženje tudi v naslednjih dneh.
Kadar sneži, se spet
spominjam dni, ko sem se kot majhna deklica učila klekljati.
Idrijske čipke so kot bele snežinke
Reviewed by Irena Cigale
on
11:06
Rating:
No comments: