ZAKAJ SE UPOKOJENCI NAŠEGA KOLEKTIVA NE VRAČAJO MED NAS, NA NAŠA SKUPNA PRAZNOVANJA IN NA OBČASNE OBISKE?

Manja je bila dolgoletna članica delovne organizacije. Delo ji ni dopuščalo dolgotrajnih klepetov. Slabo je poznala člane. Vsaj njihovo notranjost.

Iz kavnega avtomata si je privoščila kavico. Z užitkom jo je popila vsak delovni dan okrog desete ure, čeprav je vedela, da pušča neprijeten zadah, ona pa je delala med ljudmi.

Nekega dne jo je med tem, njej greha vrednim opravilom, nagovorila mlajša kolegica. „Kaj misliš, zakaj se naši upokojenci tako redko oglasijo pri nas in se ne odzovejo na vabila ob praznovanjih?“

Zamislila se je, Manja, besede kar niso hotele na plan. Potem je odgovorila: „Res je. Žalostno. Mislim, da smo med seboj precej kritični, velikokrat neprizanesljivi. Drug drugemu privoščimo kritiko, še huje, kritične besede na naš račun nam posredujejo drugi. Ta in ta je o tebi rekel naslednje. Pohval ne doživljamo, ne privoščimo jih nikomur in nihče jih ne privošči nam. Doživljamo razočaranja. Nabirajo se neprijetnosti in zamere. Kmalu se bom upokojila, če me ne bo doletelo še kakšno podaljšanje delovne dobe. Odkrito povedano dvomim, da se bom vračala med vas. Na „zabavah“ bolj ali manj trpim in čakam na priložnost, ko se bo dalo izmuzniti brez zamer in opazk. Svetle točke, pozitivne, meni ljube osebe, bom ohranila v lepem spominu in poskusila z njimi ohranjati stike.“ Mlada kolegica je prikimala. Razumeli sta se. Dobila je zadovoljiv in in razumljiv odgovor.

Manja je sedla v svoj naslonjač. Misli so jo begale. Nekdanje kolegice in kolegi so drveli skozi njene spomine.

Pred kratkim je umrl kolega. Ni živel dolgo po upokojitvi. V mladosti je bil nekakšen „motor“ v kolektivu. Še v svojih gimnazijskih letih je slišala o njem, o njegovih uspehih, delavnosti, inovativnosti. Pozneje, takrat je bila že članica kolektiva, ga je pestila bolezen. Popuščala je delovna vnema. Čas ga je povozil. Pripomb je doživel nič koliko. Po lestvici točkovanja delovne storilnosti je drsel navzdol. Uteho je iskal v alkoholu. Da je tako vse skupaj še poslabšal, je bilo samo po sebi umevno.

Nekdo drug je prav tako zbolel. Radoživ človek, nekoč pripravljen zabavati vse s svojimi domislicami in šalami, je postal zagrenjen. Poleg tega ga je jezilo, ker ni imel ustrezne izobrazbe in so ga zato šikanirali. Ko se je zaposlil, je bila dobra, potem so se zahteve povečevale. Prestar je bil za nadaljnji študij.

Pokončna kolegica ni marala pokazati, da njene moči popuščajo. Korektno je opravljala svoje delo vse do upokojitve. Izdajali so jo živci. Tresavice ni mogla skriti, čeprav je verjetno mislila, da ni tako opazna. Občasna izguba glasu, predvsem v napornejših dnevih, je bila gotovo posledica psihične preutrujenosti.

Neka druga, precej mlajša, je imela celo vrsto zdravstvenih težav. Nekoč se je navduševala nad novostmi, uvajala svoje in ugotovila, da je sodelavci ne razumejo. Njihovo mnenje je bilo, da želi napredovati, kar je niti pod razno ni zanimalo. Počasi so odpovedovali sluh, vid, ravnotežje, vsa čutila. Ni bila sama kriva za pomanjkljivosti, toda očitali so ji jih. Pa tako je v življenju poudarjala, da ljudi ne smemo obsojati, če se jim zgodijo nesreče, če niso sami krivi za slabosti. Tako daleč je šlo, da so se začeli živci občutno krhati. Nova tehnologija, vse novo, jo je začelo obremenjevati. Zaradi tega in zaradi drugih bolezni je bila dolgotrajno na bolniškem dopustu. Njen zdravnik in drugi specialisti so predlagali invalidsko upokojitev. Sramovala se je in postajala iz dneva v dan bolj odtujena. Na invalidsko komisijo jo je spremljal mož. Niti avta ni bila več sposobna voziti. Prišla je tudi direktorica. Sprva sta se pogovarjali vse mogoče, prijateljsko. Potem je direktorica izjavila: „Morajo te invalidsko upokojiti. Tvoje delovno mesto je prevzela kolegica. Predolgo si bila odsotna. Pri nas nimaš več službe.“ Udarilo jo je tako močno, da dolgo ni mogla zadihati. Kako je mogoče! Za kolektiv je naredila ogromno. Zdaj je vse izničeno, je razmišljala. Prenesla je, da postaja nihče, pozneje smet in nazadnje manj kot smet. Takega ponižanja ne. V njeni glavi je butalo. K sreči vsaj na invalidski komisiji ni bilo problemov.

Ironija je dejstvo, da je po nekaj letih doživela direktorica enako usodo. Po dolgotrajni odsotnosti so dobili drugega. V delovni organizaciji ni bilo več dela za njo.

In vzornica vsem, zvesta kolektivu od končanega šolanja dalje, je naletela na inšpekcijo tik pred upokojitvijo. Ni mogla razumeti. Tega bi jo lahko oprostili. Kaj res ne vedo, kakšno psihično breme predstavlja?

Manjo so te temne misli obhajale še naprej. Primer je sledil primeru. „Bo kmalu na vrsti?“, se je spraševala. Ne le ta dan. Velikokrat.

Kaj ji preostane?

Upanje, da se bodo njeni spomini nekoč vrteli v smeri obujanja lepih dogodkov in uspehov. Ni jih malo. Ti bodo morali prevladovati. Na krivice in težke trenutke bo morala pozabiti. Ničesar ji ne bi prinesli. Nikomur koristili. Njeno grenkobo bodo morali prenašati tisti, ki jih ima najraje.

Konec koncev ne gre le za njo. Enako velja za vsakogar izmed nas, prav nič ne pomeni, kje in kaj delamo. Ne smemo se vrteti v krogu negativnosti! Mislimo na radosti, ki nam jih je življenje prineslo. Radoživi stopajmo naprej in prenašajmo to dragocenost na mlade generacije!