PREBUDIMO POMLAD SVOJEGA ŽIVLJENJA

Pomislite včasih na svojo mladost in na lepe trenutke sredi narave v Idriji, obdani z gozdovi? Kako lepo nam je bilo, čeprav se tega nismo niti dodobra zavedali.

Najbolj sem bila srečna v Idrijski Beli. Ponujala mi je čudovite poglede v naravo, brezskrbno potepanje, plavanje v resda precej hladni vodi, igre z vrstniki.

Nastopilo je obdobje, ko sem iskala stike s privlačnimi in zabavnimi fanti, občudovala njihove atletske postave in še bolj hudomušne pripombe.

Leta so minevala. Postala sem odrasla, vendar v Idrijski Beli še vedno razposajena, razigrana, klepetava. Ustvarila sem si družino in z veseljem opazovala, kako moja otroka sprejemata kraj z enakim navdušenjem, kot sem ga jaz.

Naša širša družina se je zbrala tam skoraj vsak primeren konec tedna za piknik v naravi. Ata je z vso pozornostjo pekel na žaru, mama poskrbela za ostalo hrano. S sestro sva prinesli, kar si je katera zamislila. Ob obujanju nepozabnih spominov me vseeno zaboli srce. Ata in mame ni več med nami. V dogajanje sta vnesla svojo ljubezen do nas in do narave. Bojim se, da sama nikoli ne bom mogla nuditi svojima otrokoma in vnukom tolikšne predanosti in želje, da bi jim ustregla, jih presenetila z novimi jedmi, opremo, radostjo, predvsem pa jim vlila ljubezen do narave. Sestrina in moja otroka so počeli vrsto vragolij, predvsem pa se sprostili v objemu divje okolice. Razgibavali so telesa na travniku, postopali ob bregovih Belce in Idrijce, zaplavali v vodi in se junačili, čeprav jih je zeblo. Odrasli smo se samo malo ohladili.

Sčasoma smo Idrijsko Belo nadomestili s počitnikovanjem na morju. Topla voda je omogočila plavanje vsem. Okolje, vsaj meni se zdi, ni bilo tako lepo. In tudi sonce je močneje, zame premočno, pripekalo.

Kolikokrat sem načrtovala razvajanje v Idrijski Beli, vendar nam je znova in znova namero prekrižala druga pot, drugačna zaposlitev.

Ste tudi vi po neumnosti zamudili obiske tega biserčka naše okolice? Nikoli ni prepozno!

To leto sem sklenila, da ponovno zajamem, s kar se da veliko žlico, nekoč priljubljeni kraj. Vnukoma moram pokazati, kako lep je. Dovolj sta velika. Očaral ju bo, sem bila prepričana. Naš cilj so bile Belske Klavže. Razložila sem jima, kako domiselno so naši predniki spravljali les v Idrijo. Zakaj so ga potrebovali tolikšne količine? Mož Marko, dedi, je tih, vendar se mu je tokrat pošteno razvezal jezik.

„Rudnik je potreboval velike količine lesa za podporje, za taljenje rude v topilnici, in v dobi parnih strojev za kurjenje le teh. V prvem obdobju so posekali les v bližini Idrije, pozneje pa so izkoriščali gozd tudi v vedno bolj oddaljeni okolici. Za spravilo lesa iz nedostopnih grap so uporabljali reke in potoke. Ko so le te zaradi obilnih padavin narasle, so po njih plavili les. Da bi povečali količino vode, so na rekah zgradili pregrade. Sprva lesene so kasneje nadomestili z mogočnimi kamnitimi pregradami na Idrijci, Belci in pritoku Kanomljice Ovčakarci. Te mogočne zgradbe je načrtoval idrijski rojak Anton Mrak. Vse so spomeniško zaščitene in lepo obnovljene. V Idriji pa so v strugo zabili debele hrastove pilote, da so le-ti zaustavili les. Leseno pregrado, imenovano „grablje“, je odnesla velika povodenj leta 1926 leta, ko so splavljanje lesa dokončno opustili in so mogočne Klavže postale le spomenik neke dobe.“ 

Drugega maja je napočil naš dan. Obsijan s soncem. Od Podreteje dalje nas je spremljal z obeh strani poti gozd. Vsa drevesa ne ozelenijo hkrati, zato smo občudovali vse odtenke zelene barve. Nekaj, kar je s posebnim zanimanjem spremljal starejši vnuk in ni mogel odvrniti oči od teh barv. Sonce jim je dodalo dodaten čarni navdih. Slapovi srebrne, rumene in zlate barvne svetlobe so pronicali skozi krošnje dreves. Ob pogledu navzgor se je pridružila modrina neba. Idrijca je bila smaragdne barve. Struga vse višja, občudovanja vredno skalovje!

Na nasprotni strani je speljana potka za pešce in kolesarje do jezu pri Kobili. Nekoč so tam uredili zasilno gostišče, kjer smo si kupili pijačo. Pot zaljubljencev, so jo imenovali. Z Markom v času strastne ljubezni nisva prišla daleč. Sedala sva na klopce in med potjo je vsak poljub zahteval novega. Zagrizeni trimčkarji so hiteli mimo naju. Nekaterim je predstavljal tek malo malico. Zdelo se je, da se njihove noge ne dotikajo tal. Posamezniki so se pošteno utrudili. Sopihajoč in s škrlatno rdečimi obrazi so tekli.

Pot po strugi je bila čedalje bolj slikovita. Prišli smo do skal, kjer plezalci trenirajo plezanje. Dva sta se ravno pripravljala na ta podvig.

Gostilna Pri Fežnarju je vedno prijazno sprejemala lačne obiskovalce. Čaj in predvsem domače mesnine so nam dišale. Od tam dalje je področje bolj odprto. Poleg lepih gozdov so travniki, ob bregovih Idrijce številna kopališča za ljudi, ki ne marajo preveč družbe in jim je mir najdragocenejši. Tam naokrog so številne majhne počitniške hišice in brunarice. Uživati popoln mir, ki ga prekinja samo šumenje reke in petje ptic, je nadvse blagodejno.

Bazen na kopališču v Beli je sicer še brez vode, vendar je okolica lepo urejena

In že smo prišli do kopališča v Idrijski Beli. Marsikaj so medtem, ko me ni bilo tam, preuredili. Izjemno prijazno, lepo, povsem usklajeno z okoljem. Ničesar niso uničili. Vse svoje kotičke mladostnih posedanj in sončenj sem našla. Ker sem bila tam velikokrat, je bil skoraj vsak moj. Celo skakalnica je ostala. Most, nekoliko obnovljen, tudi. Malo dlje „cigu most“. Tam smo poležavali, klepetali in se spogledovali. Rojevale so se prve, pa čeprav le začasne ljubezni.

Na veliko presenečenje nas vseh, sta šla mlajša ženska in moški plavat. Mirno sta drsela po vodi, čeprav je imela le bornih 12 stopinj Celzija. Mlajši vnuk, Aljaž, je nemudoma sezul čevlje in nogavice, zavihal hlačnice in brodil po vodi. Ne, v vodo ni nameraval. Njegov dedi ne bi bil dedi, če mu ne bi sledil. Oba sta se delala, da ju ne zebe.

Na drugi strani mostu je obsežen travnik. Bala sem se, da ne bom našla našega kotička za piknike. Pa sem ga. In stezico, ki je vodila do „žaunfa“, kjer smo se kopali, tudi. Samo začetni del travnika so preuredili v parkirišče. Odlično! Do svojih kotičkov smo se pripeljali z avtom, vendar je bilo treba voziti slalom. Po deževju je nastalo blato, ki je zahtevalo kar nekaj vozniške spretnosti. Zanimivo. Vsak kotiček je pripadal drugi družini. Nismo se bali, da bi ga kdo zasedel. Kljub temu sta ata in mama prišla zgodaj. Prihajali so gostje iz drugih krajev. Ti so kdaj pa kdaj zasedli naš prostor.

Dolgo smo stikali naokrog. Posebno hčerka Mojca in jaz. Filmski trak se nama je odvijal v preteklost. Marko se je najbolj spominjal šotora. Za na morje sva ga kupila. Preizkušnjo je doživel na travniku v Idrijski Beli. Proti večeru se je nebo potemnilo. Padati so začele prve dežne kaplje. V šotoru sva se stisnila, lepo nama je bilo poslušati škropljenje dežja, počutila sva se varno v toplem gnezdu. Ponoči je treskalo in grmelo, ulil se je močan dež. Priznam, strah me je bilo. Poleg tega je bila v bližini skupina glasnih ljudi. Kaj če so tudi nevarni? Notranjosti šotora ni prišlo nič do živega. Ko pa sva ga zjutraj odprla, sva se znašla sredi blatnega jezerca.

Zdelo se je, da smo vse pretaknili. Nekoliko se je shladilo. Do cilja, Belskih Klavž, smo morali. Vnuka sta vedela veliko o tej znamenitosti. Videti, pomeni neprimerno več. Idrijske piramide jih imenujejo. Soteska do tja je bila šele strma! Človek dobi občutek, da se bo kakšen del skale kar zrušil nanj. Pogled na Klavže je osupljiv. Putrihove so dobro zavarovane, zato nas ni skrbelo raziskovanje in skakanje vnukov. Starejšega, Boruta, je zgrabila fotografska žilica. Celo fotomontažo je naredil. Ati Igor je snemal kot po tekočem traku. Klavže, divjo sotesko in rečico, nenavadno oblikovano skalo, pa kajpak kopališče v Idrijski Beli in pozneje Divje jezero. Marko je poznavalec „piramid“. Dodal je še veliko tega, na kar je oddaljen od spomenika pozabil.

Klavže na Belci me vedno presenetijo s svojo enkratnostjo in  monumentalnostjo. 

Vračali smo se zadovoljni in navdušeni. Sklenili smo, da se bomo vrnili poleti, takrat ko bosta vnuka nekaj časa pri nas na počitnicah v brunarici v Dolah.

Bilo je ravno še toliko svetlo, da je sonce pošiljalo zadnje žarke. Tokrat so dobila drevesa pridih drugih, meni še lepših barv. Svetloba je omogočala ogled Divjega jezera. Ni bilo prehodno okrog in okrog. Iz dveh strani si ga je bilo treba ogledati. Prelep naravni pojav, ki ga je vredno videti. Dedi Marko se je ponovno izprsil in ne le vnukoma, tudi ostalim, razložil značilnosti tega enkratnega kraškega izvira in najkrajše reke Jezernice. Povedal je:

„To ob posebnih razmerah, ko Idrijca zaradi obilnih padavin na svojem porečju močno naraste, na zaledju Divjega jezera, na Črnovrški planoti, kjer je padavin znatno manj, teče tudi nazaj v jezero. Ko je deževje obilnejše, na planoti pa voda bruha na površje, se naredi tudi do meter visoka vodna „goba“. Poleg kraškega izvira pa je okolica Divjega jezera znana tudi po nenavadnem rastlinju, ki je ostanek ledenodobnega rastlinja. Tukaj je že Scapoli našel in opisal tri nove vrste in sicer Tevje, Kranjski jeglič, in Kranjsko buniko.“

Divje jezero je bilo v času mojega obiska mirno inspokojno

Temnilo se je, ko smo prispeli do Idrije. Samo kje so bile grablje, je „dedi“ pokazal. Kako so izgledale, smo videli na fotografijah v brunarici, kjer je knjig o zgodovini idrijskih naprav in Idrije veliko.

Če ste med takimi, kot sem jaz, in ste na znamenitosti našega kraja skoraj pozabili, ne odlašajte. Izkoristite prvo možnost za oglede kotičkov naše mladosti. Verjemite! Vsaj takrat se bo vrnila mladostna radoživost in vas zagotovo pomladila.