VSAKDO MORA IMETI PRIJATELJA

15. maja so v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija gostovali GORIŠKI LITERATI KLUB GOVORICA.
Članica kluba je naša ANDREJKA JEREB. V uvodnem nagovoru so nam povedali, da je Andrejka med njimi že vrsto let. Ni se ji težko udeleževati sestankov, še manj nastopov, ki jih imajo v Novi Gorici in v okolici. Njena pot je najdaljša. Tokrat so se odločili, da bodo prišli oni k njej. Radi bi se predstavili Idriji, radi zahvalili Andrejki. S seboj so pripeljali vokalno-instrumentalno skupino

KITARE ZA DUŠO iz DRUŠTVA SLAVEC SOLKAN.

Prav so predvidevali. Glasba je obogatila večer. Ubrani glasovi in instrumenti so nas prevzeli. Vsebina pesmi Vsakdo mora imeti prijatelja je raznežila moje srce. Nisem samo poslušala. V razmišljanje me je vodila. Zazrla sem se v Andrejko, ki mi je v letih po upokojitvi najljubša prijateljica. Prijateljica v pravem pomenu besede. Združila naju je ljubezen do literature in ustvarjanja. Rešeni poklicnih obveznosti, sva lahko temu posvečali več časa in se šele takrat dobro spoznali. Priznati pa moram, da sem vedno čutila, da je v Andrejki nekaj posebnega. Dragocena mi je. V zrelih letih spoznaš, da so prijatelji v pravem pomenu besede redki. Več imamo dobrih znancev. Andrejka je skrivnostna. Ne moreš je spoznati kar mimogrede.

Sedela je tam, med nastopajočimi, jaz pa sem razmišljala, koliko ljudi jo ceni. Člana in članice literarnega društva, članice in član vokalno instrumentalne skupine, in upam si trditi, vsi, ki smo se prireditve udeležili. Skupaj smo dihali, med nami je bila čista ljubezen. Vokalno-instrumentalna skupina se nas je globoko dotaknila. Med izvajanjem literarnega programa je še nekajkrat zadonela in obogatila večer.

Literati ANDREJKA JEREB, RAJKO SLOKAR, OLGA KOLENC, ANDREJ A. GOLOB, DRAGANA MAROŠEVIĆ, TANJA OCELIĆ, mag. DARINKA KOZINC in DARICA LEBAN, so se odlično predstavili.

Za začetek so izbrali mladost in optimizem dijaka drugega letnika.

Vedrina in šaljivost je stopila na plan. Vsak literat, tudi on, je najprej prebral eno izmed Andrejkinih pesmi. Andrejka je izbrala nekaj pesmi iz zadnje, četrte pesniške zbirke, VOTEK NA PLATNU. Recital je tudi zaključil najmlajši predstavnik. V svoji mladostni zagnanosti je pokazal igralski talent, kar je na tovrstnih prireditvah še posebej dobrodošlo.

Vs  Andrejkine pesmi, ki so si jih literati izbrali, sem poznala. Moj izbor se ne bi bistveno razlikoval. Zanimivo je bilo, da so se bralci razporedili, vsaj meni se je tako zdelo, glede na kronološki nastanek, ali pa, še bolj, glede na življenjska obdobja Andrejkiniga življenja.

Predsednica nam je na prav poseben način pričarala padec meje med Slovenijo in Italijo. Starejši smo dogodek spremljali po televiziji. Ljudi je vodila prava evforija, gledalci smo se veselili z njimi. Darinka je omenila kar nekaj posrečenih pripetljajev iz časov, ko je meja še obstajala. Med drugim zgodbo o dišečem pršutu. Ko je ob koncu podarila Andrejki šopek pravih goriških vrtnic, sem pomislila, da so te dišave še bolj omamne. Do nas, poslušalcev, so segale.

SlS Sledilo je druženje, prijeten klepet z gosti in odlična pogostitev. Srečala sem dobre znance. Iskrene ljudi. Toplo nam je bilo. Še marsikaj bi si lahko povedali, toda nekaj smo prihranili za naslednjič.

Še se bomo srečali!

Irena Cigale