Obrvi so se gubale ob pogledu na kapljico krvi, ki je počasi tekla po kamnitem licu podobice. Šlo je za čudež. Ampak za kakšen? Prsti so se zapletli v lasišče, kakor da imajo namen iztrgati lase s kožo vred.
"Oče, pomagaj!" Čudež? Brez dvoma. A boga? Demona! Samo vrag je tako pretkan, tako zahrbten, tako ... tako ... tako zloben! Ni bilo drugega opisa.
Kolena so zaškripala, ko so se vzravnala. Dan, preživet v molitvi, je imel, kljub mladosti, ceno. Dlani so se spustile navzdol in blago otresle črn talar, na katerem se je nabral drobir gozdnih tal. Med njimi je bilo tudi suho javorjevo seme, ki je ujelo hladen piš vetra in navidez zalebdelo v zraku, preden se je v zavijajočem krogu spustilo navzdol. Kakor da bi se z njim igrala nevidna roka, je odletelo prav do debla mogočnega drevesa. Oči so se strahoma ustavile na s soncem obsijanem predmetu, ki je bil središče tega naravnega svetišča. Zenica se je razširila. Nagon je premaknil noge. Bolečina v kolenih pozabljena, ko se je roka stegnila. Prsti so zaman hlastnili po semenu. Nežen "plok" je povedal, kaj se je zgodilo. Telo je obstalo. Zmrznjeno. Še srce se je za trenutek ustavilo. Adamovo jabolko je zaplesalo pod kožo, ko je slina zlezla po grlu.
Dih je znova vdrl v telo. Zenica se je spustila navzdol, proti relikviji. Lobanja, ki jo je obelilo sonce. A najbolj srhljivi sta bili dve veliki udrtini, v katerih se je, namesto oči, lesketala živo rdeča kri, ki se je počasi prelivala navzdol, po koščenem licu. Sredi desnega očesa je, kakor srhljiva zenica, plavalo potopljeno seme.
Pograbila ga je lahka vrtoglavica, ko je zrl v neverjetno globino oskrunjenih oči. Kaj zdaj! Kaj naj naredim! Kaj? Bog? Demoni? Kaj storiti? Prisilil se je, da se je umiril. Vsi so vedeli, kaj naredijo Krvave solze svetnika. A če je bil to res božji spomenik? Potem,.. potem je bil dolžan,..
Ah, ko bi bil tu njegov učitelj. On bi vedel, kako ravnati. A nihče ni bil tako neumen, da bi zastavil svoje dobro ime.
„Pravijo, da je v Iliriji lobanja, ki joka krvave solze.“
„Da, da. Slišal sem. Kdor se dotakne krvi, ozdravi.“
„Ha! A njegovo bolezen prevzame tisti, ki ga ima ozdravljenec najraje!“
„Nekateri tudi ne ozdravijo.“ „To so verjetno oni, ki ljubijo samo sebe.“
„Slišal sem pričevanje o ljudeh, ki so romali tja. Samo dotaknil so se čudežne krvi in njihove bolečine so bile odpravljene. Povrnil se je vid. Hrbtenica zacelila. Ah, kakšen božji blagor. A ko so se vrnili domov? Tam so našlo svoje najdražje – ženo, moža, sina, hčerko – ki so trpeli za njihovo boleznijo. Dobro ali zlo? Kdo ve. Kdo ve.“
Večer! Večer je bil tisti čas, ko je imela kri največjo moč. Zobje so se ostro tiščali skupaj.
Le redki so se dotaknili čudežne krvi. Lica so se sprostila. Palec in kazalec sta urno zdrknila proti semenu in ga, tresoča kakor sta bila, nerodno ulovila. Roka je nato zdrknila v notranjost rokavov. Tam je domoval majhen žepek, v katerega se je skrilo seme. Prsti so se previdno obrisali v notranjo stran rokava.
Nič! Sreča? Morda je bil vzrok v njegovi odtujenosti? V zdravju njegovega telesa? Ni pomembno! Stran! Stran! Je kričala njegova duša. Namenil se je proti ozki stezici, ki je vodila navzdol. Tik preden jo je dosegel, so noge odpovedale poslušnost. Zagledal je starca, pokvečeno spako, ki se je počasi vzpenjala navzgor. Starčevo ogrinjalo je plapolalo v vetru. A zunaj je bilo mirno. Le v glavi je odmeval orkan. Srce je bilo plat zvona v ušesih.
Poizkusil je odtrgati pogled. Nemočno je opazoval iztrošeno telo, ki se mu je z velikim naporom bližalo. Končno je vrat trznil. Tam je žarela skrivnostna ženska, ki je z jeznim pogledom opazovala bližajočo postavo. „Pridi. Pridi k meni. Ti zahrbtnež.“ je zasikala.
Tedaj ga je nekaj močno streslo. „Oče. Oče. Ste v redu? Oče?“ Močan udarec hrapave roke je zapel po njegovem obrazu. Podoba je izginila. Zazrl se je v zaskrbljene oči razcapanega domačina.
„Bog? Hudič? Kaj se tu dogaja?“ je začudeni pater iztisnil skozi svoje skeleče ustnice.
"Oče, pomagaj!" Čudež? Brez dvoma. A boga? Demona! Samo vrag je tako pretkan, tako zahrbten, tako ... tako ... tako zloben! Ni bilo drugega opisa.
Kolena so zaškripala, ko so se vzravnala. Dan, preživet v molitvi, je imel, kljub mladosti, ceno. Dlani so se spustile navzdol in blago otresle črn talar, na katerem se je nabral drobir gozdnih tal. Med njimi je bilo tudi suho javorjevo seme, ki je ujelo hladen piš vetra in navidez zalebdelo v zraku, preden se je v zavijajočem krogu spustilo navzdol. Kakor da bi se z njim igrala nevidna roka, je odletelo prav do debla mogočnega drevesa. Oči so se strahoma ustavile na s soncem obsijanem predmetu, ki je bil središče tega naravnega svetišča. Zenica se je razširila. Nagon je premaknil noge. Bolečina v kolenih pozabljena, ko se je roka stegnila. Prsti so zaman hlastnili po semenu. Nežen "plok" je povedal, kaj se je zgodilo. Telo je obstalo. Zmrznjeno. Še srce se je za trenutek ustavilo. Adamovo jabolko je zaplesalo pod kožo, ko je slina zlezla po grlu.
Dih je znova vdrl v telo. Zenica se je spustila navzdol, proti relikviji. Lobanja, ki jo je obelilo sonce. A najbolj srhljivi sta bili dve veliki udrtini, v katerih se je, namesto oči, lesketala živo rdeča kri, ki se je počasi prelivala navzdol, po koščenem licu. Sredi desnega očesa je, kakor srhljiva zenica, plavalo potopljeno seme.
Pograbila ga je lahka vrtoglavica, ko je zrl v neverjetno globino oskrunjenih oči. Kaj zdaj! Kaj naj naredim! Kaj? Bog? Demoni? Kaj storiti? Prisilil se je, da se je umiril. Vsi so vedeli, kaj naredijo Krvave solze svetnika. A če je bil to res božji spomenik? Potem,.. potem je bil dolžan,..
Ah, ko bi bil tu njegov učitelj. On bi vedel, kako ravnati. A nihče ni bil tako neumen, da bi zastavil svoje dobro ime.
„Pravijo, da je v Iliriji lobanja, ki joka krvave solze.“
„Da, da. Slišal sem. Kdor se dotakne krvi, ozdravi.“
„Ha! A njegovo bolezen prevzame tisti, ki ga ima ozdravljenec najraje!“
„Nekateri tudi ne ozdravijo.“ „To so verjetno oni, ki ljubijo samo sebe.“
„Slišal sem pričevanje o ljudeh, ki so romali tja. Samo dotaknil so se čudežne krvi in njihove bolečine so bile odpravljene. Povrnil se je vid. Hrbtenica zacelila. Ah, kakšen božji blagor. A ko so se vrnili domov? Tam so našlo svoje najdražje – ženo, moža, sina, hčerko – ki so trpeli za njihovo boleznijo. Dobro ali zlo? Kdo ve. Kdo ve.“
Večer! Večer je bil tisti čas, ko je imela kri največjo moč. Zobje so se ostro tiščali skupaj.
Le redki so se dotaknili čudežne krvi. Lica so se sprostila. Palec in kazalec sta urno zdrknila proti semenu in ga, tresoča kakor sta bila, nerodno ulovila. Roka je nato zdrknila v notranjost rokavov. Tam je domoval majhen žepek, v katerega se je skrilo seme. Prsti so se previdno obrisali v notranjo stran rokava.
Nič! Sreča? Morda je bil vzrok v njegovi odtujenosti? V zdravju njegovega telesa? Ni pomembno! Stran! Stran! Je kričala njegova duša. Namenil se je proti ozki stezici, ki je vodila navzdol. Tik preden jo je dosegel, so noge odpovedale poslušnost. Zagledal je starca, pokvečeno spako, ki se je počasi vzpenjala navzgor. Starčevo ogrinjalo je plapolalo v vetru. A zunaj je bilo mirno. Le v glavi je odmeval orkan. Srce je bilo plat zvona v ušesih.
Poizkusil je odtrgati pogled. Nemočno je opazoval iztrošeno telo, ki se mu je z velikim naporom bližalo. Končno je vrat trznil. Tam je žarela skrivnostna ženska, ki je z jeznim pogledom opazovala bližajočo postavo. „Pridi. Pridi k meni. Ti zahrbtnež.“ je zasikala.
Tedaj ga je nekaj močno streslo. „Oče. Oče. Ste v redu? Oče?“ Močan udarec hrapave roke je zapel po njegovem obrazu. Podoba je izginila. Zazrl se je v zaskrbljene oči razcapanega domačina.
„Bog? Hudič? Kaj se tu dogaja?“ je začudeni pater iztisnil skozi svoje skeleče ustnice.
Matej Cigale: Samotno svetišče
Reviewed by Loksorr
on
03:11
Rating:
Reviewed by Loksorr
on
03:11
Rating:
No comments: