Irena Cigale: HIŠA V KMEČKI HIŠI



V kulturno-umetniškem društvu JaReM je lepo sodelovati. Več sekcij je, toda včasih se, glede na interese, selimo iz ene v drugo. Dejavnosti je ogromno. Neprestano se kaj dogaja.
V pogovoru sem lansko leto slišala, da bo ključni projekt leta Hiša v kmečki hiši. Očitno sem zazevala in naredila skrajno neumen „fris“. Eden izmed članov se je glasno zasmejal in me vpraša, ali ne vem, kaj je hiša v kmečki hiši. Bister je, zato me je pogrelo. Domislice mu brenčijo po glavi, včasih ga prehitevajo in zine kar naglas. Da ne vem, kaj je hiša v kmečki hiši, sem vzkipela? Medtem ko si ti, ljubljanska srajca, komaj vedel za podeželje, sem živela tam.
Skoraj. Tolikokrat sem bila pri starih starših na Tolminskem, da pravzaprav nisem razlikovala tamkajšnjega od pravega doma. Kar brez staršev po več mesecev. Bilo mi je lepo, nemalokrat sem odhajala z jokom. In tu bo čez nekaj mesecev v Aljaževi rojstni hiši nekaj, kar me bo spominjalo na otroštvo. Potrudila se bom. Zagotovo bom prinesla nekaj starih predmetov. Na moževem razpadajočem domu je še kup zanemarjenega. Sline se mi cedijo po teh od vseh pozabljenih dragocenosti, prič naše preteklosti. Moža nagovarjam, naj jih prinese, a samo prikima. Da jutri, ima navado reči. Vsak dan znova jutri. Tokrat se mu bo nemara zdelo vredno. Verjame mi, da bodo imenitni leseni predmeti, ki jih skrbno razjedajo črvi, postali prah. Uspe mi. Opozorim ga še na to in ono, ki se gotovo skriva pod kupom navlake. Nekaj prijateljic prosim za sodelovanje. Ne mestnih, te res ne vedo, kaj je hiša v kmečki hiši. Tri so se hitro odzvale. V svojih, že zdavnaj opuščenih domovih so raziskovale. Našle so kar nekaj, česar se same ne bi nikoli spomnile. Kot zanimivost naj povem o najdbi starih čevljev. Par od para so bili. Očitno doma obnovljeni podplati. Debel les in veliki žeblji so bili nekaj posebnega. Kako so v njih hodili, ni bilo jasno ne njej, ne meni in ne možu.
Kolo spomina se je zavrtelo nazaj, v moja predšolska leta je seglo. Hiša maminih staršev je bila polna čudes. Kolikokrat sem pohitela k očku, tako sem pravila staremu atu, da mi je razložil uporabnost posameznih. Povečini je bilo narejeno doma. Kar so le lahko naredili doma so ročno izdelali. Tudi predmeti in napravice, ki so jih kupili na sejmu, so bili seveda ročno izdelani. Hiša v je bila tam razkošna. Ob koncu tedna, včasih tudi med njim, je služila tudi kot gostilniški prostor. Včasih so imeli plese. Smela sem biti zraven. Velikokrat me je kdo vzel v naročje in sem plesala z njim. Lica so mi žarela od ponosa in sreče. Peč je bila najprijetnejši kotiček, zato sem se pogosto igrala na njej. Z igračami? Lahko bi tako rekli, čeprav so bili kamenčki, zamaški steklenic, posušene začimbe in zdravilne rastline, koščki blaga, manjše posodice, semena, lešniki, orehi in še in še.



Očka je zgodaj umrl. Padel je z voza v prepad. Vsako jutro je pobral „kante“ mleka iz svoje in sosednje vasi. Naložil jih je na voz, odpeljal na Most na Soči in prazne pripeljal nazaj. Bil je močan, dobrodušen in vedno dobre volje. Pravi Martin Krpan. Čeprav je imel dela čez glavo, se je prav on največ ukvarjal z menoj. Po njegovi smrti vasica ni bila več tako privlačna. Še sem prihajala, a vse redkeje. Ko je nastopila doba šolanja, malo. Stara mama ni zmogla vsega. Zbolela je, se preselila k nam v mesto. Čisto izgubljena je bila na začetku. Nekega večera sta šla starša plesat. S staro mamo sva dolgo klepetali. Sredi noči se je odločila, da je dovolj in gre upihnit luč. Nič posebnega, če ne bi prav zares pihala v stikalo. Tako sem se smejala, da me je vse bolelo. Stara mama me je prosila, naj neham. Postalo jo je strah, saj je pred kratkim v časopisu prebrala, da je neka gospa zaradi smeha umrla. Takrat sem še huje izbruhnila. Za kratek čas sem se umirila, pa spet prasnila v smeh. Seveda se niti zavedala ni, kako smešno mi je. V vas še ni bila speljana elektrika. Res so svetilo, petrolejko ali svečo, ugasnili s pihanjem.
Hiša je samevala in propadala. Kmalu ni bilo več varno hoditi v zgornje nadstropje. Počasi niti spodaj ne. Prihajali smo skoraj samo še ob dnevu mrtvih. Takrat smo obiskali sorodnike in znance. Čedalje manj jih je bilo. Starejši so umrli, mlajši so se preselili. Hiši se je vedno bolj poznalo, da jo razjeda čas. Nismo več upali notri. Imela je prizidek. Ta je ostal. Stopila sem nanj in gledala v hišo. Prav hiša v hiši se je videla skozi okno. Grenkoba se je nabirala v meni. Spomini na preteklost so drveli mimo. V hiši je bilo tako, kot sem se spominjala. Skrbno pospravljeno, le prah se je nabiral. Je tisti, ki je zadnjikrat pospravil vedel, vsaj slutil, da je poslednjič? Prišlo je leto, ko smo videli, da odpada kamenje. Hiše so bile tam kamnite. Sosedje so nam povedali, da jo nameravajo podreti, ker ogroža mimoidoče. Naslednje leto smo naleteli na ruševine. Žalostni smo bili. Mama obupana. Rada bi odnesla vsaj nekaj predmetov za spomin. Spraševala je, kje so. Izkazalo se je, da so vaščani grebli po ruševinah, iskali uporabne stvari in jih odnesli. Ni mogla razumeti, zakaj so bili tako kruti. A je bilo samo po sebi umevno. Naslednje leto je bil prostor počiščen. Tudi prizidane hiške so podrli. Kokošnjak, svinjak, hlev s skednjem in stranišče na štr – bunk. Še leto pozneje je na tistem mestu pognala trava. Nismo se več vozili v sosednjo vas, kjer je pokopališče, po tej obvozni cesti. Zavili so naravnost v sosednjo vas, prehudo je bilo gledati opustošenje.
Koliko zanimivih predmetov bi dobila šele tam, sem pomislila ob ves
ti na projekt Hiša v kmečki hiši. Verjetno bi bilo veliko takih stvari, za katere ne bi nihče vedel, čemu so služili. Še manj bi kdo razmišljal o njihovi vrednosti, o ročni izdelavi.
Predmeti za Hišo v hiši so se nabirali. Delno postavili. Nastala je zgibanka, še preden je bilo povsem končano. Tako privlačna, da si nisem mogla kaj in sem šla pogledat. Že prej omenjen zgovoren gospod me je tokrat na nekatere stvari opozoril. Da imamo tudi lepo obnovljen kolovrat, je navrgel in pokazal na mojega, ki sem ga tudi zaščitila in prebarvala. Ne vem, ali se je šalil. Verjetno. Nič mu ne uide. Gotovo je vedel, čigav je kolovrat. Pozneje me je med klepetom še enkrat krepko polil. Vprašal me je, če peč ob otvoritvi zakurimo. Prostora ne bomo mogli dobro ogreti. Zakurili bomo lahko le enkrat. Nisem vedela, kaj naj rečem. Mislila sem, da je najbrž znotraj narejena slabo in bi se ključno zažgalo. Potem sem zvedela, da je peč narejena iz stiroporja. Ja, samo enkrat bi zakurili. Toda da lahko nekdo naredi peč z izrezljanim vzorcem, je lahko padlo na pamet samo našemu umetniku, predsedniku društva.



Aljaževa rojstna hiša je bila letos temeljito obnovljena. Pred leti sem bila prvikrat v njej. Bila je prijetna in prijazna. V njej sem imela predstavitev svoje knjige o vnuku Aljažu. Zato sem najprej poskusila dobiti prostor tam. Trema je moj spremljevalec. Na Aljaževini se je razblinila. Očitno je tam dobra energija. Spremembe so ji dodale, z okusno prenovo, dodatno privlačnost. Prireditve in razstave so številne. Vse več je obiskovalcev.



Prepričajte se!
Irena Cigale: HIŠA V KMEČKI HIŠI Irena Cigale: HIŠA V KMEČKI HIŠI Reviewed by Loksorr on 10:47 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.