V
kulturno-umetniškem društvu JaReM je lepo sodelovati. Več
sekcij je, toda včasih se, glede na interese, selimo iz ene v drugo.
Dejavnosti je ogromno. Neprestano se kaj dogaja.
V
pogovoru sem lansko leto slišala, da bo ključni projekt leta Hiša
v kmečki hiši. Očitno sem zazevala in naredila skrajno neumen
„fris“. Eden izmed članov se je glasno zasmejal in me vpraša,
ali ne vem, kaj je hiša v kmečki hiši. Bister je, zato me je
pogrelo. Domislice mu brenčijo po glavi, včasih ga prehitevajo in
zine kar naglas. Da ne vem, kaj je hiša v kmečki hiši, sem
vzkipela? Medtem ko si ti, ljubljanska srajca, komaj vedel za
podeželje, sem živela tam.
Skoraj.
Tolikokrat sem bila pri starih starših na Tolminskem, da pravzaprav
nisem razlikovala tamkajšnjega od pravega doma. Kar brez staršev po
več mesecev. Bilo mi je lepo, nemalokrat sem odhajala z jokom. In tu
bo čez nekaj mesecev v Aljaževi rojstni hiši nekaj, kar me bo
spominjalo na otroštvo. Potrudila se bom. Zagotovo bom prinesla
nekaj starih predmetov. Na moževem razpadajočem domu je še kup
zanemarjenega. Sline se mi cedijo po teh od vseh pozabljenih
dragocenosti, prič naše preteklosti. Moža nagovarjam, naj jih
prinese, a samo prikima. Da jutri, ima navado reči. Vsak dan znova
jutri. Tokrat se mu bo nemara zdelo vredno. Verjame mi, da bodo
imenitni leseni predmeti, ki jih skrbno razjedajo črvi, postali
prah. Uspe mi. Opozorim ga še na to in ono, ki se gotovo skriva pod
kupom navlake. Nekaj prijateljic prosim za sodelovanje. Ne mestnih,
te res ne vedo, kaj je hiša v kmečki hiši. Tri so se hitro
odzvale. V svojih, že zdavnaj opuščenih domovih so raziskovale.
Našle so kar nekaj, česar se same ne bi nikoli spomnile. Kot
zanimivost naj povem o najdbi starih čevljev. Par od para so bili.
Očitno doma obnovljeni podplati. Debel les in veliki žeblji so bili
nekaj posebnega. Kako so v njih hodili, ni bilo jasno ne njej, ne
meni in ne možu.
Kolo
spomina se je zavrtelo nazaj, v moja predšolska leta je seglo.
Hiša maminih staršev je bila polna čudes. Kolikokrat sem pohitela
k očku, tako sem pravila staremu atu, da mi je razložil uporabnost
posameznih. Povečini je bilo narejeno doma. Kar so le lahko naredili
doma so ročno izdelali. Tudi predmeti in napravice, ki so jih kupili
na sejmu, so bili seveda ročno izdelani. Hiša v je bila tam
razkošna. Ob koncu tedna, včasih tudi med njim, je služila tudi
kot gostilniški prostor. Včasih so imeli plese. Smela sem biti
zraven. Velikokrat me je kdo vzel v naročje in sem plesala z njim.
Lica so mi žarela od ponosa in sreče. Peč je bila najprijetnejši
kotiček, zato sem se pogosto igrala na njej. Z igračami? Lahko bi
tako rekli, čeprav so bili kamenčki, zamaški steklenic, posušene
začimbe in zdravilne rastline, koščki blaga, manjše posodice,
semena, lešniki, orehi in še in še.
Očka
je zgodaj umrl. Padel je z voza v prepad. Vsako jutro je pobral
„kante“ mleka iz svoje in sosednje vasi. Naložil jih je na voz,
odpeljal na Most na Soči in prazne pripeljal nazaj. Bil je močan,
dobrodušen in vedno dobre volje. Pravi Martin Krpan. Čeprav je imel
dela čez glavo, se je prav on največ ukvarjal z menoj. Po njegovi
smrti vasica ni bila več tako privlačna. Še sem prihajala, a vse
redkeje. Ko je nastopila doba šolanja, malo. Stara mama ni zmogla
vsega. Zbolela je, se preselila k nam v mesto. Čisto izgubljena je
bila na začetku. Nekega večera sta šla starša plesat. S staro
mamo sva dolgo klepetali. Sredi noči se je odločila, da je dovolj
in gre upihnit luč. Nič posebnega, če ne bi prav zares pihala v
stikalo. Tako sem se smejala, da me je vse bolelo. Stara mama me je
prosila, naj neham. Postalo jo je strah, saj je pred kratkim v
časopisu prebrala, da je neka gospa zaradi smeha umrla. Takrat sem
še huje izbruhnila. Za kratek čas sem se umirila, pa spet prasnila
v smeh. Seveda se niti zavedala ni, kako smešno mi je. V vas še ni
bila speljana elektrika. Res so svetilo, petrolejko ali svečo,
ugasnili s pihanjem.
Hiša
je samevala in propadala. Kmalu ni bilo več varno hoditi v zgornje
nadstropje. Počasi niti spodaj ne. Prihajali smo skoraj samo še ob
dnevu mrtvih. Takrat smo obiskali sorodnike in znance. Čedalje manj
jih je bilo. Starejši so umrli, mlajši so se preselili. Hiši se je
vedno bolj poznalo, da jo razjeda čas. Nismo več upali notri. Imela
je prizidek. Ta je ostal. Stopila sem nanj in gledala v hišo. Prav
hiša v hiši se je videla skozi okno. Grenkoba se je nabirala v
meni. Spomini na preteklost so drveli mimo. V hiši je bilo tako, kot
sem se spominjala. Skrbno pospravljeno, le prah se je nabiral. Je
tisti, ki je zadnjikrat pospravil vedel, vsaj slutil, da je
poslednjič? Prišlo je leto, ko smo videli, da odpada kamenje. Hiše
so bile tam kamnite. Sosedje so nam povedali, da jo nameravajo
podreti, ker ogroža mimoidoče. Naslednje leto smo naleteli na
ruševine. Žalostni smo bili. Mama obupana. Rada bi odnesla vsaj
nekaj predmetov za spomin. Spraševala je, kje so. Izkazalo se je, da
so vaščani grebli po ruševinah, iskali uporabne stvari in jih
odnesli. Ni mogla razumeti, zakaj so bili tako kruti. A je bilo samo
po sebi umevno. Naslednje leto je bil prostor počiščen. Tudi
prizidane hiške so podrli. Kokošnjak, svinjak, hlev s skednjem in
stranišče na štr – bunk. Še leto pozneje je na tistem mestu
pognala trava. Nismo se več vozili v sosednjo vas, kjer je
pokopališče, po tej obvozni cesti. Zavili so naravnost v sosednjo
vas, prehudo je bilo gledati opustošenje.
Koliko
zanimivih predmetov bi dobila šele tam, sem pomislila ob ves
ti
na projekt Hiša v kmečki hiši. Verjetno bi bilo veliko takih
stvari, za katere ne bi nihče vedel, čemu so služili. Še manj bi
kdo razmišljal o njihovi vrednosti, o ročni izdelavi.
Predmeti
za Hišo v hiši so se nabirali. Delno postavili. Nastala je
zgibanka, še preden je bilo povsem končano. Tako privlačna, da si
nisem mogla kaj in sem šla pogledat. Že prej omenjen zgovoren
gospod me je tokrat na nekatere stvari opozoril. Da imamo tudi lepo
obnovljen kolovrat, je navrgel in pokazal na mojega, ki sem ga tudi
zaščitila in prebarvala. Ne vem, ali se je šalil. Verjetno. Nič
mu ne uide. Gotovo je vedel, čigav je kolovrat. Pozneje me je med
klepetom še enkrat krepko polil. Vprašal me je, če peč ob
otvoritvi zakurimo. Prostora ne bomo mogli dobro ogreti. Zakurili
bomo lahko le enkrat. Nisem vedela, kaj naj rečem. Mislila sem, da
je najbrž znotraj narejena slabo in bi se ključno zažgalo. Potem
sem zvedela, da je peč narejena iz stiroporja. Ja, samo enkrat bi
zakurili. Toda da lahko nekdo naredi peč z izrezljanim vzorcem, je
lahko padlo na pamet samo našemu umetniku, predsedniku društva.
Aljaževa
rojstna hiša je bila letos temeljito obnovljena. Pred leti sem
bila prvikrat v njej. Bila je prijetna in prijazna. V njej sem imela
predstavitev svoje knjige o vnuku Aljažu. Zato sem najprej poskusila
dobiti prostor tam. Trema je moj spremljevalec. Na Aljaževini se je
razblinila. Očitno je tam dobra energija. Spremembe so ji dodale,
z okusno prenovo, dodatno privlačnost. Prireditve in razstave so
številne. Vse več je obiskovalcev.
Prepričajte
se!
Irena Cigale: HIŠA V KMEČKI HIŠI
Reviewed by Loksorr
on
10:47
Rating:
No comments: