Andrejka Jereb: Sreča

Kot bi sijalo spomladansko sonce,

pa je šele februar.

Če bom čakala, ne bo deževje nikoli

spralo nasprotnega toka -

v tem je veliko tolažbe -

zajezila bo valovanje,

ki se še kdaj preveša v ožilje

in zahteva prevetritev.

Vmesnost je morda pravi čas za odločitev.

Nekaj mi pravi, da se mi bodo smejala dvorišča,

ki bi že zdavnaj morala biti počiščena.

Zrak me spiralasto vrtinči med razpadajoče listje.

Ne upam si dvigniti pogleda,

a sem hotela samo ujeti zelen popek

se ga dotakniti in slišati, kako bi mi zašepetal:

še je čas.

Še pride, še, življenje.

Trnje lahko strem.

Grenkoba je premostljiv pojem,

kakor narasla reka - odteče.

Naslonjena na odtečeno

se iz daljave lahko pripnem

na novo prisotnost svoje biti,

se neslišno spustim na njena stopala

in široko zagazim po strugi.

Andrejka Jereb