Starka v čudežni deželi ali Pravljični Cardiff

Odločila se je za potovanje. Koliko let je poteklo od zadnjega poleta! V Tuniziji je bila nazadnje. Lepo. Toda vožnja in pot do avtobusa naporna. Pomislila je, da je na zadnjem potovanju z letalom. Bolezen ji ne dopušča več naporov. Od letališča do avtobusa, ki je peljal k hotelu, je bilo daleč. Najraje bi sedla na tla, prespala na prostem kot brezdomci, in nadaljevala pot naslednji dan.

Minila so leta. Nekoliko je pozabila na prestane napore, še bolj verjela, da so letališča prijaznejša. Cardiff je bil začasno sinovo bivališče in delovno mesto na tamkajšnji univerzi. Hotela je videti, kako si je uredil, predvsem pa preživeti mesec dni z njim. Seveda je potovala z možem. Brez njegove pomoči ni zmogla ničesar. Starka se je zato imenovala. Vnuk ji je ponudil zamisel, ko jo je vprašal, zakaj je tako stara, dedi pa mladosten in poskočen.

Potovanje se je začelo. Najprej z avtom do letališča v Benetkah. Presenetljivo lepo. Dobila je vodičko, ki jo je peljala do osebnega in carinskega pregleda, pa do vstopnega mesta na njeno letalo. Koliko izstopnih mest! Sama bi se težko znašla. Benetke so bile obsijane, sonce in modrina neba sta obetala lep pogled iz letala. Prišel je uslužbenec, ki ga je napovedala prejšnja spremljevalka. Peljal jo je v vozilo, ki je imelo dvigalo. Tako rekoč posedel jo je na pripadajoči sedež. Skrbi ni bilo več.

Razgled je ponujal neverjetno podobo. Malo majhnih naselij, tu in tam osamljena hiša, v bližini pašniki, težko bi rekla, katere živali so se pasle, največ je bilo polj. Velika in pravokotna so dajala vtis, da so jih merili z ravnili do centimetra natančno. Vrstice med njimi so se zdele široke. Bile so temne. Črna prst, morda asfalt? Zgledalo je, da so ob njih v pravilnem redu nasajena drevesa. Morebiti okrasna, sadna, živa meja? Gozdne površine so bile zadaj, nekako pripete na modro nebo. Ponekod je bilo opaziti bele zaplate. Sneg, megla?

Bolj so spominjale na sneg, vendar so leteli nad toplejšimi kraji in proti morju. Starka je bila prepričana, da bo kmalu dognala. Zaplate so bile enkrat na desni, drugič na levi strani. Odvisno od smeri leta. Prileteli so nad območje, ki se ji je zdelo kot ogromna skladovnica drv. Razum je povedal, da ne more biti to. Navsezadnje je bilo malo gozdnih površin. Ko se je pozneje z avtom vozila na oglede zanimivosti, je videla neskončno velika naselja majhnih temnih hiš. Strehe in celotne hiše so dajale vtis, da so lesene. Vendar je bila verjetno temna opeka kritina in fasada. Od blizu ni mogla videti. Pregrade na avtocestah so to onemogočale. Pomislila je, da bi bile take hiše lahko njene nepregledne skladovnice drv.

Nenadoma se je letalo skupaj z njo znašlo v popolni belini. Ponovno ni mogla določiti, ali je gosta megla ali zasnežena pokrajina. Mislila je, da se je znašla v vesolju. Čaka jo velika pustolovščina. Ni mogle predvideti, ali bo še kdaj na Zemlji. Domišljija je napravila pravo razdejanje v njeni glavi. Belina pod njo ni bila ravna. Razgibana, valovita, visoki in nizki kupi. Razjede, sipine, plazovi. Pronicanje raznobarvnih sončnih žarkov. Kosi modrine, ki bi bili lahko deli morja ali deli neba. Oblike in podobe, ki si jih ne moreš zamisliti. Čudeži v čudežni deželi! Letalo je zelo upočasnilo hitrost. Na eno krilo je pogledovala. Da bi se prepričala, ali sploh še leti. Zaslišala je nekoga, ki je rekel, da bodo morali naprej pešačiti. Kako naj pešači ona? V letalu ni bilo vznemirjenja. Ljudje so se počasi premikali in pripravljali prtljago. Ni jih bilo strah. Poleg tega je tisti človek gotovo rekel nekaj drugega, saj sta bila na letalu le dva Slovenca. Njen mož in ona. Na levi strani je zagledala drugo letalo. Mislila je, da je njihovo vseeno v težavah, poslali so pomoč. Na desni strani je nekaj letaliških delavcev usmerjalo letalo. Izkazalo se je, da so na letališču Bristol.

Izkrcavanje je potekalo gladko. Sploh njeno. Niti s prstom ji ni bilo treba migniti. Megla se je delno razkadila. Želela je videti sina, ki ju bo peljal na svoj začasni dom v Cardiff. Bil je kot pojava iz vesolja. Zavit v meglo, skoraj neprepoznaven. Čudežev torej ni še konec. Kaj jo še čaka?

Megla se je premaknila. Vsa srečna je v njej prepoznala sina. Objela sta se. Ljubezen se je pretakala po žilah obeh. Pozitivna energija je na vso moč vibrirala med njima. Lahko si jo videl in čutil. Mož je stal nekoliko dlje. Vedno je igral igro opazovalca. Megla jih je spremljala tudi po avtocesti v Cardiff. Nikoli je ni marala. Vozila je v takih razmerah v strahu. Kot gimnazijka je bila zraven ob hudi prometni nesreči v megli. Voznik je priletel na cestišče skozi steklo in obležal popolnoma moder. K sreči ni trpel. Takoj je umrl. Samo nekaj sape je bilo videti. Pa kaj. Bila je s sinom. Ni bilo časa za negativne misli. Da na Britanskih otočjih vozijo po levi strani, je vedela. Doživeti tako vožnjo je seveda nekaj drugega. Sploh se ji je zdelo, da se tu odvija življenje v obratni smeri kot doma. Megla se je zredčila. Bližali so se mestu. Prevzele so jo tipične hiše. Vrstne, povečini dvonadstropne, so bile urejeno postavljene na obeh straneh cest. Kot vojaki so se ji zdele. Balkoni francoski, veliko oken. Nikakor ne dolgočasne kot škatle. Fasade grajene ponekod ozko, drugod širše. Mnoge so bile obnovljene, nič manj jih ni bilo v fazi obnove. Običajno je bila vsaka fasada dveh barv.

Pred njimi obvezen ožji pas zemlje, ki so jo krasile rože. Ni jih poznala, vendar so bile očitno trajnice. Cvetele so tudi v oktobru. Prevladovali so beli in rumeni cvetovi. Okrasnih grmičkov nešteto vrst. Pa nizkega zelenja tudi. Oblike so včasih spominjale na solato, drugič na zelje in še in še. Toda najbolj je presenečal natančen vrstni red posajenega. Spet prav po vojaško. Plevela ni bilo. Smeti in nesnage nikjer. Če se je kaj razsulo, so pospravili takoj. Zaboje za odpadke so imeli v hišah. Nikogar ni motil njihov nered, nikogar neprijeten vonj. Ob vrstnih hišah so bili manjši presledki. Vodili so v urejene parke na hrbtni strani poslopij. Zelo privlačno. Sploh je Cardiff mesto parkov. Velikih in urejenih. Nekatere ulice so bile pozidane le po eni strani. Drugo je krasilo drevje. Največ lip. Pomislila je, da Slovenci nimamo čisto opravičeno lipe v grbu. Spomladi nemara opojno diši njihovo cvetje. V celem mestu ga je čutiti. In zelo zanimivo je, ker se na lipah zbirajo galebi.

Dobri vtisi o mestu so jo prepričali, da bi tu lahko živela. Utrujenost je popustila, ko jo je sin pripeljal do stanovanja. Velika vrednost je bil že prostor za avto. Velik del mesta je zaprt za promet. Parkirišča so oddaljena. Dostop do stanovanja je bil neoviran. Dvigalo. Stanovanje prijetno. Talno ogrevanje povsod. Doma ga ima le v kopalnicah, v kuhinji in jedilnici. Notranja oprema lepa in praktična. Vsi gospodinjski aparati nameščeni. Sin si kuha sam. Angleži imajo po njegovem slabe kuhinje. Ne znajo kuhati, restavracije so vedno napolnjene, čeprav je hrana slaba in enolična. Sin se je vrtel po kuhinji. Imel je potrebno zalogo hrane, vse začimbe, nekaj celo nasajenih v cvetličnih lončkih. Bilo je očitno, da vzdržuje red in čistočo. Kako se je lahko tako spremenil? Doma so njegovi prostori pravi kaos. Kadar se loti pospravljanja, dela intenzivno kar nekaj dni. Razkoplje že naslednji dan. Ne samo svoje prostore. Njenim in moževim ne prizanaša, pa naj še tako godrnja. Pravi čudež se je zgodil. Prijetno stanovanje je izničilo slabo voljo zaradi tipičnega vlažnega, in meglenega podnebja. Pogled na okolico je zanimiv. Sin stanuje v eni izmed takih, kjer so hiše samo na eni strani. Nasproti je drevored lip, galebi so pogosti obiskovalci. Vreščijo že, ampak njej je všeč. Kombinacija lip in galebov neverjetna. Za tem je velik travnik. Ob vsakem pogledu je opaziti kaj zanimivega.

Sin je imel srečo pri izbiri lokacije stanovanja. Še posebej če vemo, da mesta ni poznal. Taval je od posrednika do posrednika. Odločil se je za to, čeprav je bila najemnina visoka. Kmalu je spoznal, da je veliko vredna lokacija. Sredi mesta narava. Do obale 20 minut, v drugo smer prav toliko do nakupovalnega središča in do delovnega mesta na fakulteti.

Starka je oboževala morje. Tu je bilo tako blizu. Toda pogled na obalo jo je razočaral. Ni mogla razumeti, kako je mogoče, da je v morju kup nesnage. Nihče ne bi hotel v tako vodo. Meščani so se hodili kopat daleč. V morju so plavali labodi. Sivi od umazanije. Pa labodi in morje? Nemogoče. Najbrž so tam sladkovodni pritoki. Majhni in jih ne opazimo. Obalne ulice so urejene do potankosti. Kavarnice, restavracije, trgovine s spominki in z običajnimi predmeti. Vse je mogoče kupiti, ob vsakem času, vsak dan. Tudi ob nedeljah. Prilagojeno je turizmu in temu cene.

V drugi smeri te pričaka nakupovalno središče.

Trgovina pri trgovini. Ni mogoče česa ne dobiti. Vsi cenovni razredi so zastopani. Zelo drage trgovine in take s smešno nizkimi cenami. Lekadole dobiš v vsaki trgovini. Najmanj 10 X cenejši so kot pri nas. Trgovinice z vseh sorte potrebščinami in vsaka stvar samo en funt. Trgovine z blagom so najbolje obiskane. Ljudje kopljejo in razkopujejo, da ni mogoče verjeti. Pred zaprtjem večjih trgovin pridejo pospravljat povečini temnopolte ženske. Po dve uri dnevno delajo. Nakupovalno središče je posejano s kavarnami in slaščičarnami. In tudi s klopcami za sprostitev in počitek, za branje izposojenih revij in podobno. Samo streljaj od tega raja je videti odeje, blazine in drugo šaro, ki služi brezdomcem za prenočitev.

Sledijo univerze. Sin bi rad pokazal svoje delovno mesto, a njegova oslabela mama bi se preveč namučila do tja. Univerzam sledijo novogradnje. Tokrat gre za velikanske stavbe. Čemu bodo služile? Bodo tam podjetja, poslovni prostori, kulturni, športni, garažne hiše, …? Zna biti kakšna stanovanjska. Od tu dalje je promet dovoljen.

Že res, da je bila starejša ženska. A še vedno vedoželjna in radovedna. Britansko otočje je polno gradov. Cardiff in njegova okolica jih premoreta kar nekaj. Eden je na začetku nakupovalne ulice. Skoraj neopazen na prvi pogled. Vraščen med druge zgradbe in skrit za obzidjem. Ne bi ga opazila, če je sin ne bi opozoril nanj. Ob pogledu nanj je zazijala. Dokončno je spoznala, da je v čudežni deželi. Grad je bil veličasten. Stolpiči so mu dajali pravljični pridih. Drugod v Evropi ni takih, ki bi ti ob njih zastal dih in bi pomislil, da si se znašel v pravljici. Še najbolj podoben je bil ilustraciji slikanice o Trnuljčici.

Urejen park je tudi spominjal na pravljične. Okrog njega so bile majhne hiške. Verjetno namenjene služinčadi. Znašla se je v pravljici in pomislila, da se bo zdaj zdaj spremenila v princesko. Kakšno je bilo nekoč življenje v tem raju, ni zvedela veliko. Zadovoljiti se je morala s predstavami piscev pravljic in s svojo domišljijo.

Vsak dan je prinesel kaj novega. Slabo vreme je ni spravljalo v nejevoljo. Imela je kaj početi. Kvačkanje za sinovo zimsko garderobo, delo z računalnikom, pa počitek po intenzivnih dnevih je zadostovalo.

Nekega večera sta jo mož in sin opozorila na čudovit sončni zahod. Ti so jo že od nekdaj privlačili. Vsak po svoje je bil čaroben. Ta je presegal vse. Segal je po celi dolžini, od obzorja do obzorja. Škrlatno rdeča barva je počasi prehajala v modro. Spet je stopila v čudežno deželo. Nekaj dni se je pokazal tako edinstven sončni zahod. Opazovala ga je od začetka do konca, ker je trajal kratek čas. Kljub temu jo je napolnil z radostjo in ji vlil energijo.

Neko soboto je sin predlagal ogled Stonehengena. Da so to gigantski kamni, je pojasnil. Ni bila navdušena. Kamenja je povsod dovolj. Čemu bi se dolgo vozila, da bi videla te. Pokazal ji je fotografijo. V hipu je mnenje spremenila. Že večkrat je videla slike teh velikanskih kamnov. Vedno so ji bile všeč. Teorij, kako so lahko tako postavljeni, je nič koliko. Njena je bila, da so jih prinesli Kiklopi. Preprosto. Brez meritev, proučevanj, iskanja sledov, uporabe najnovejše tehnike je premagala vse. Konec koncev je bila prepričana, da se je to zgodilo na preprost način. Seveda so jo kamni mikali. Dolga vožnja je bila zanimiva. Pokrajina čudovita. Lepa kot pri nas, a drugačna. Ob poti so videli naselja s hišami nekdanje gradnje. Pašnike in redke njive, gričevje z majhnimi vzpetinami, belega konja iz kamnov, osamljene domačije in vtis o njihovem načinu življenja. Veliko zanimivosti zgolj zato, ker so nekoliko zgrešili pot. Stonehengen je starko naravnost osupnil. Prav nič ni pomagalo, da je videla slike, brala teorije o nastanku in poslušala domače, ki so tam že bili. Zdelo se ji je, da je prostor obdajala posebna energija. Nezemeljsko. Nov čudež, o tem ni dvomila.

Seveda se kamnov ni bilo mogoče dotakniti. Nihče jih ne bi mogel premakniti, niti poškodovati. Toda dotiki milijonov obiskovalcev bi vendarle zrušili neokrnjen spomenik preteklosti. Urejeno sprehajališče okrog pravljične postavitve je zadostovalo. Obiskovalcev je bilo veliko. Vrste ljudi ob celi poti, povsod v okolici. Ni si mogla predstavljati, koliko jih je bilo v vseh letih. Spodaj so postavili nekaj bivališč ljudi v davni preteklosti. Pred tem so temeljito vse raziskali. Podoba je bila dodelana. Mogoče si je bilo predstavljati življenje, znanje, navade, prehrano, opravila, zunanjo podobo in oblačila, celo umetnost prednikov. Starka je bila od nekdaj navdušena nad nakupi. Komaj je čakala, da bo vstopila v trgovino spominkov. Še posebej zato, ker jo je vnuk prosil, da mu tam kupi krokarja. Prav skrbelo jo je, da ga ne bo našla, da so vse prodali. Dobila ga je hitro. Stisnila ga je k sebi in zahtevala fotografijo. Še isti dan jo je poslala vnuku. Še nakup malenkosti, kavica in vožnja do stanovanja. Dan je bil pravljica.

Druge sončne dni je spoznavala Cardiff. Vse bolj ji je ugajal. Tudi ljudje so ji bili všeč. Zdeli so se sproščeni, neobremenjeni z zunanjo podobo in modo. Oblekel je vsak, kar mu je ugajalo. In tako je videla posameznike v kratkih rokavih, majicah, v kratkih hlačah. Druge zavite v zimska oblačila, tako kot ona. Pogosto je bil del telesa razgaljen, drugi v zimskih oblačilih. Nikjer doslej ni videla toliko ljudi vseh vrst polti na majhnem prostoru. Nikoli toliko oblačil pripadnikov vseh ver.

Približevali so se prazniki. Dan čarovnic je bil zanjo novost. Dan ognjemetov tudi. Imeli so ga v čast dogodka, ko so nekomu preprečili napad na kraljičino hišo. Prve lučke za praznike so zagorele. Prireditve na prostem zaživele. Postavili so stojnice, ki jih bodo očitno kmalu napolnili in ponujali ljudem vse, kar si kdo zamisli.

Bližal se je dan slovesa. Naša junakinja se je spraševala, ali se bo še kdaj vrnila. S težkim srcem je zapustila sinovo stanovanje. Žalost se je prepletala z veseljem, da bo kmalu doma.