Stonehenge

Obisk megalidske »zgradbe« v južni Angliji, ki je ena največjih še nerešenih uganka o naši davni preteklosti, je brez dvoma svojevrstno in globoko doživetje. Že sama pot je posebna. Tipična valovita angleška pokrajina z njivami, travniki in pašniki nepravilnih oblik, obdani z živo mejo. Pozdravi te velik bel keltski konj na pobočju hriba, ki so ga iz belih kamnov sestavili nekdanji prebivalci teh krajev. Kamne, ki so jih seveda prinesli od drugod, so tako natančno položili drug ob drugega, da je podoba lepo vidna po vseh tisočletjih še danes. Peljali smo se mimo vasi Abervil, ki je postavljena znotraj velikega kroga megalitov. Vas so postavili kasneje, ko niso več verjeli v čudežno moč teh kamnitih krogov. V naseljih so ohranjene gotske cerkvice in številne s slamo krite hiše, kakršne so verjetno tu gradili v srednjem veku.

Stonehenge je danes seveda turistična Meka. Tudi to mrzlo in predvsem vetrovno jesensko soboto so ga oblegale množice turistov vseh barv in starosti.

Treba je priznati, da je obisk do kraja industrializiran in zelo dobro organiziran. Razumljivo je da do samih kamnov turisti ne morejo si jih pa lahko z varne (za kamne) razdalje ogledajo z vseh strani.

Prvi pogled predstavlja malo razočaranje. Velikanski kamniti stebri postavljene na videz brez reda.

Seveda pa je pogled na posamezne kamnite stebre, ki jih še po več kot 5000 letih, povezujejo kamnite klade položene nanje je osupljiv. Pravijo da se vsa mogočnost in pravilnost postavitve vidi šele iz zraka.

Prava veličina in enkratnost se razkrije ko se vprašaš zakaj in kako so to kompozicijo sestavili v tisti davni preteklosti. Zakaj so izbrali prav ta kraj, ki se na zunaj prav nič ne loči od okolice. Kaj je na tem hribu tako izjemnega da se jim je pred tisočletjem zdelo vredno truda, da so s kamnitim orodjem in s sekirami iz jelenjega rogovja izklesali bloke in jih po tej valoviti pokrajini privlekli ravno na ta hrib. Ugotovili so, da so megaliti, ki sestavljajo notranji obroč pritovorili iz več kod 200 km oddaljenega pogorja v Wellsa, največje bloke pa iz več kot 30 km oddaljenega kamnoloma. Obstajajo različne teorije, čemu je bil objekt namenjen, kako so bloke privlekli na današnje mesto, kako so jih »vsadili« v tla. Ni tudi razumne razlage kako so namestili več ton težke klade na »stebre« in jih s tem povezali med sabo. Vse skupaj so postavili v tako natančnem ravnovesju, da stojijo še danes!

Same še ne rešene uganke. Zgodba je res tako nenavadna, da z današnjim razumom preprosto ne moremo dojeti, kaj je bilo tako pomembno, da so se takratni prebivalci, ki so se šele učili kmetijstva, organizirali in s skrajno primitivnimi sredstvi naredili nekaj, kar bi še za današnjo gradbeno stroko predstavljalo velik izziv.

O namenu, načinu gradnje, transportu in o vseh teorijah zakaj, kdaj in kako, lahko vsak preberete na internetu. Kljub splošnemu prepričanju, da stric Google ve vse, mislim da to v tem primeru ne drži povsem. Zadnja teorija je, da je to spomenik združitvi vseh angleških plemen. Sprava je morala biti res temeljita, da so ji spomenik postavljali 700 let in to po v naprej narejenem načrtu.

Kakršen koli je že bil razlog, je moral biti za tisti čas zelo zelo pomemben. Tako pomemben, da je združil na tisoče takratnih kmetovalcev, da so zapustili domove, družine, polja, živino in šli klesat in vlačit kamnite klade.

Kdo je načrt izdelal? Preprosti poljedelci! In več generacij (vsaj 24) širšega območja je garalo celo življenje, da bi ta načrt izvršilo.

Sama nerešena vprašanja, in prav to daje Stonehengeu tisto nenavadno veličino, ki privablja tisoče obiskovalcev z vsega sveta da romajo, si ogledujejo, fotografirajo to nenavadno zložbo kamnitih klad. Ja, pa seveda v duhu današnje potrošniške mrzlice, vneto kupujejo spominke v trgovini. Le redki se ob teh nenavadnih kamnih zamislijo in si sami pri sebi poskušajo odgovoriti na vprašanja: Zakaj, kdaj, kako …

Marko cigale