Anejina ljubezen

Še preden je sonce pokukalo izza obzorja, se je Aneja zbudila iz nemirnega spanja. Odhitela je do potoka in se potopila v mrzlo vodo. Vsa premražena se je hitro ogrnila s krznom srne in ga pritrdila z dragoceno zaponko. Z ribjo kostjo si je uredila lase. Ta dan je bil zanjo prelomen. Dopolnila je 15 pomladi. Prvič bo zapustila domačo kočo. Odšla bo na veliko rodovno srečanje pri čarobni in sveti daritveni mizi. Vedela je, da bo pot dolga in nevarna, pa vseeno ni in ni mogla dočakati, da se bodo odpravili. S težkim srcem se je poslovila od mame in očeta, na rahlo, da ju ne bi zbudila, je objela mlajšega bratca in sestrico, si za pasni jermen zataknila bronast nož, zagrabila v kožo zavito hrano in potrebščine, ki sta jih skupaj z mamo skrbno izbrali že pred dnevi, in odhitela na zborno mesto pod veliko lipo. Tam je vsakega posebej pozdravil sivolas vrač z dolgo belo brado. Letos ne bo mogel z njimi. V mrzlih zimskih nočeh je oslabel in ne bi zmogel dolge poti. Za vodjo so določili izkušenega lovca in strašnega bojevnika Brega. Aneji je s svojo mogočno postavo že od nekdaj vzbujal strah. Ko so ugotovili da so vsi zbrani, bilo jih je toliko kot je prstov na desetih rokah, so še zadnjič pomahali v slovo domačim in v dolgi vrsti sledili Bregu. Hodili so hitro in so se ustavili šele, ko se je sonce že skrilo za obzorje.

Ko se je sonce šestič približalo najvišji točki, so pred seboj zagledali veliko jezero. Do srečanja, ki je vsako leto potekalo na predvečer najdaljšega dne v letu, je bilo še nekaj dni, zato so se ob njegovem bregu utaborili. Moški so odšli na lov, ženske in mladenke so pripravljale hrano. Od tu naprej je proti prireditvenemu prostoru vodila dobro uhojena steza in so napredovali hitro. V bližino svete mize so prišli med prvimi, zato so svoj začasni tabor lahko postavili na ravnici pri izviru majhnega potoka. Prihajale so tudi druge skupine. Odrasli so se veselili srečanja s prijatelji iz drugih plemen. Aneji je bilo neprijetno ob številnih neznancih. S svojo lepo postavo in bujnimi črnimi lasmi je vzbujala pozornost zlasti pri mladeničih, ki so se na vse načine trudili, da bi vzbudili njeno pozornost. Na dan srečanja so žene in dekleta nabrale cvetja in spletle vence, s katerimi so se okrasile. Ko je sonce že skoraj prehodilo svojo dnevno pot, je nastopil težko pričakovani trenutek. Bregova skupina se je napotila proti obredni mizi. Vsi so si nadeli svoja najlepša oblačila. Moški so nosili svoje najboljše orožje in so se poslikali, kot da odhajajo na sovražnika. Žene in dekleta pa so bila okrašena s cvetnimi venci. Aneji je zastal dih, ko je pred sabo v kotanji zagledala nepregledno množico, ki pa je bila povsem tiho. Ko je sonce utonilo za hribe, se je na mizo povzpel veliki mag. Belo oblečen, z dolgimi sivimi lasmi, in dolgo belo brado, je pri vseh takoj zbudil spoštovanje in celo strah. Z dvignjenimi rokami je pričel peti svete pesmi. Njegova postava je zaradi ognja, ki je gorel ob njem, zgledala še višja in grozljivejša. Da bi pomiril zle duhove so njegovi pomočniki na daritveni prostor dvignili zvezanega vojnega ujetnika. Vsi prisotni, so kot vročeni, s strahom v očeh opazovali dogajanje. Aneja pa je kljub zamaknjenosti opazila, kako jo visok mladenič plavolasi mladenič poslikan z strah vzbujajočimi vojnimi barvami, nepremično opazuje. Njune oči so se srečale in spreletel jo je neznani občutek. Zdelo se ji je, da je vsa zadrhtela. Od tega trenutka dlje je spremljala dogajanje kot v sanjah. Videla je, kako je svečenik z golimi rokami, ob huronskem vpitju množice, živemu ujetniku iztrgal srce in ga dvignil visoko v zrak. Skupaj z drugimi je pela svete pesmi, pri tem pa z očmi nenehno iskala svetlolasega postavnega bojevnika. Svečenik je pri svetem ognju prižgal baklo in z urnimi koraki odšel po komaj vidni stezi. Sledili so mu pomočniki, bojevniki in ostali udeleženci. Steza je vijugala med kamnjem in se vzpenjala. Na vrhu hriba je bil pripravljen velik kres. Ko so prispeli tudi zadnji udeleženci, je svečenik visoko dvignil baklo in z močnim glasom pozval sonce, naj se vrne. Z baklo je prižgal dračje in zagorel je mogočen ogenj. Njegovi plameni so se dvigali v nebo. Posedli so po tleh in zamaknjeno zrli v plamene. Anejino telo se je vso streslo, ko je na svoji rami začutila rahel dotik roke. Presenečeno in prestrašeno se je ozrle in zagledala tople oči lepega mladeniča, ki so jo ves večer opazovale. Bila je kot začarana in se ni mogla niti premakniti. V sebi je čutila nenavaden mir. Hvaležno ga je pogledala in vedela, je da jo bodo te oči spremljale in varovale celo življenje. V tem trenutku sploh ni dvomila da bosta z lahkoto premagala vse težave. Bila sta mlada pripadnika dveh različnih ljudstev, ki so se srečevali le ob letnih srečanjih pri čarobni mizi. Ona Ilirka, on Kelt .