Idrijski grad

V Idriji so pred davnimi leti zgradili grad da bi se vanj zatekli ob napadi Turkov. Tu so imeli tudi najnujnejše zaloge hrane. Poznaje je postal bivališče veljakov. Spodaj so bili zapori. Ne samo za tatove, morilce in vseh vrst hudobneže. Zaprli so tudi revne, ker niso mogli plači davkov, največ je bilo upornikov, ki niso hoteli plačevati dajatev. Nemara so jih strašansko mučili. Odrezali so jim jezike, ušesa, ude, prste na nogah in rokah, še prej populili nohte. Grozodejstev ni mogoče našteti in nikakor razumeti, da so mučitelji ob tem uživali. Končalo se je s smrtjo kaznjenca. Primerov oprostitve skoraj ni bilo. 

Minevala so leta in odnosi med lastniki rudnika in delavci so se izboljševali, saj je bila tekoča kovina draga in proizvodnja velika. Plačilo pičlo, pa vseeno boljše kot povečini drugod. Družine so izhajale dobro samo s pomočjo dodatnega zaslužka. Ženske so varovale mlajše otroke bogatih tujk. Pospravljala in čistila njihova stanvanja. Urejale vrtove in še mnogo drugega. Većina se jih je zatekla h klekljanju. Spretne in natančne so kar nekaj prispevale za dom. Časi so sespreminjali v prid tem mravljan. Čipke so prodajale v tujini, kjer so jih bolj cenili in bogateje plačali. Mnoge so klekljanje opustile in se zaposlile. Mene se vse skupaj ne bi dotaknilo,če me mama ne bi vztrajno usmerjala v čipkarsko šolo. Osnov sem se naučila. Doma sem delala po svojih zamislih. Sama risala vzorce. V šoli sem dobila dodatna navodila. Z učiteljico sva se razumeli. Zdaj sem smela obiskovati biološki krožek, dramski in recitatorski, pa narodne in pozneje moderne plese. Vsa leta mi je bil zanimiv literarni krožek. Občasno smo se v družini sprli tudi zaradi teh dejavnosti. Folklorni krožek se je pripravljal na nastop v v prvomajski parade. Izdelati so nam dali prelepe obleke iz svetlega platna, nekoliko nad robom pri tleh in malo nad robom rokavov, so prišili rdeče trakove. Srečna sem pritekla domov, da bi pokazala zaklad. Starši niso mogli prikriti navdušenja. Toda nista mi dovolila nastopati v paradi. Kot dva osla sta odkimavala in razlagala, da je hladen dan. Pravkar sem zapustila bolnišnico. Kaj nisem slišala strogih navodil zdravnice? Drobna napaka, pa bom spet njihova. Bolnico sem sovražila. Tam sem bila hospitalizirana tudi po dva meseca hkrati. Avtomobilov je bilo mala. Mi ga nismo imeli. Brez njega je trajajo potovanje cel dan. Torej tudi težko pričakovani obiski redki. Otroci iz Ljubljane in bližnje okolice so jih bili deležni vsak dan.

Ob tako žalostnih mislih je bil zame tolažnik most preko Nikove. Samo on me je razumel, mi prisluhnil, me tolažil. Ustavila sem se na njem in opazovala reko. Z njegovimi namigi mi je bilo vidno veliko novega, drobnega in zanimivega. Odpiral mi je neznan svet. V njem je imel vsak drobec izjemen pomen. Da bi bilo kaj nevrevrednega, kaj grdega, ogabnega, ni bilo misliti. Nič ni bilo manj nespoštovano od mene, uboge in nerazumljene punčke. Tu sem bila sama svoj gospod, vsaka odločitev je bila moja, nihče se mi ni posmehoval. Torej, sem sklepala, nisem ničvredna neumnica. Po razmisleku sem opazovala reko. Po njej so plavali pravi zakladi, ki so jih odrasli kar zmetali v strugo. Nekateri so se kmalu kam zataknili, drugi so odplavali dalje, na drugo stran mostu. Doker sem jih lahko videla, so bili moji. Na drugi strani mostu se je pridružilo še več čudes. Prevladovala so umazana, čudno obarvana, neprijazna za oko, nihče se jih ni dotikal. Menila sem, da so odplake, povečini zmetane iz gostišča Nebesa. Prava nebesa so čista. Ljudem še na pamet ne pade, da bi jih onesnažili. Nočem priti v nebesa podobna tem v Idriji. Ob strugi Nikove so se dvigale velike skale. Slikovite. Občudovanja vredne. Preprečevale so dostop do sanjskega gradu. V njem so živeli ljudje. Otroški glasovi so odmevali. Včasih je zarobantil kakšen silak. Gotovo nevaren, odrasli in otroci smo se umaknili. Pošast je bil, zagotovo. Grad je bil vabljiv. Od tam je prihajala čudovita glasba. Menda je v njem živela zakleta kraljična. Prav v zgornjem stolpu, da ni mogel nihče do nje. Z njo je bila hudobna starka. Naučila jo je presti, največ časa sta porabili za glasbo. Nadarjena glasbenica je bila. Hitro je prekosila učiteljico. Glasba se je slišala daleč naokoli. Ljudje so poslušali in se učili. Mesto je postalo glasbeno središče. Da je bila graščina bogata, ni domil nihče. Pa polna hudobnih ljudi. Vseeno so mnogi mladeniči poskusili splezati na visok stolp in ugrabiti lepotico. Pomagati jim je poskusila. Njeno življenje je bilo žalostno, osamljeno. Starka ni bila prijazna. Prej hudobna. Kaznovala jo je za vsako malenkost, jo ustrahovala, nadzirala, nanjo kričala. Kako si je dekle želelo stran! Koliko načrtov je skovalo. Vsi so se izjalovili. Straže so bile premočne. Zadnje čase je obupala. Delala je samo načrte, kako naj si vzame življenje. Kanček upanja so ji nudili prizadevni mladeniči.

Grad je vzbujal v meni največje čudenje, razburkal je mojo domišljijo, čas je izgubil svoj pomen. Postavljen je bil na vrh najmogočnejšega dela struge Nikove. Ob prvem pogledu nanj se mi je zdel kot mogočen pogolten zmaj. Gorje, če bi me zagledal. Triglavec je povzročil kurjo polt, potenje, nezmožnost premikanja in čakanje na smrt. Skala se je zdela neprehodna. Povečini gladke plošče, med njimi špičasti vršički skal, ki jim niti vrhunski plezalci ne bi bili kos. Milejšo podobo je okolje pod gradom nudilo spomladi in poleti, ko so ga prekrivale rastline. Redke, vmes osamljena drevesa, so vzbujala varnost. Grad je ostal veličasten in strah vzbujajoč. Po njem so se sprehajale pošasti, volkodlaki, čarovniki in čarovnice, vampirji in druga nenavadna in nevarna bitja iz pravljic. Vsa okna so bila odprta. Povečini krilatim pošastim je bilo omogočeno skočiti ven in nate v trenutku. Po skalovju so se plazile gromozanske kače, kuščarji, zmaji mladiči. Preteča so iztegovali krvavo rdeče jezike. Ni se bilo treba tuditi, da si zagledal človeške pošasti, od pet do glave oborožene z orožjem iz davnih časov. Kadar sem dolgo strmela, se je pred mojimi očmi odvijal pravi filmski prizor. Bitke, mučenja v grajskih ječah in zunaj. Naprave za nategovanje in trganje telesnih delov, izbijanje zob, rezanje ušes in jezikov, sekanje glav in okončin, puljenje nohtov in še in še. Tuljenje mučencev in mučenikov je segalo do neba. Drugi grajski prostori so bili prijazni, okusno in umetniško narejeni. Razlika obeh delov me je spominjala na pripovedi o raju in peklu.

Kakor hitro sem se ujela v takih domišljijah, sem odvrnila pogled. Ustavil se je na nič hudega sluteči reki. Iz mojega zornega kota je bilo videti, da izvira tik za gradom. Izpira umazanijo grajske gospode. Prišel bo čas, ko bo vse počistila. Gorja v Idriji ne bo več. Očitno ni bil še čas. Reko so razjezila ravnanja ljudi. Podlosti, nevoščljivosti, mašćevalnost, nasilja, grobosti. Ko se je grehov nabralo dovolj, je pobesnela. Prestopilaje bregove, preplavila ulice, zalila kleti, podrla majave stare hiše. Že tako borna bivališča so se spremenila v kupe gradbenega materiala. Spominjam se, kako smo ob sprožitvi siren hiteli domov. Običajno je takrat voda upadala. Ata je pospravljal klet in dvorišče. Brez besed. Predobro je vedel, da z njimi ne bo dosegel nič.Otroci smo še dolgo sloneli na okenskih policah. Ko je strah minil, je postalo za nas vse zabavno. Leto za letom je reka poplavljala. Pridružila se ji je Idrijca. Veliko škode sta povzročili. Vsakokrat je bil sprejet načrt, kako bodo reki ukrotili. Ko že nihče ni več verjel, da se bo kdaj uresničil, se je zgodilo. Ob strugah so se kopičili pesek, les, kamenje, železo in še kaj. Spraševali smo se, čemu vse to. In začela se je gradnja nasipa, preko niti zmaju nebi uspelo stopiti. Reki, kar je najpomembnejše, nista več poplavljali. Seveda je minilo tudi otroško začudenje, strah in pozneje zabave.

Odraščala sem. Grad ni vzbujal strahu. Mimo njega sem hodila skoraj vsak dan dvakrat. Na gimnazijo in potem domov. Kdaj pa kdaj sem imela obveznosti še popoldne. Večkrat sem pozabila copate. Prosila sem hišnika, da mi je odprl vrata in potem prostor za copate. Butasto se mi je zdelo, da smo morli puščati copate v šoli. Toda v neki vplivni butasti glavi se je porodila ta „genialna„ misel, ki so jo upoštevali vsi. Verjetno je nastala pozabljivcem, kot sem bila jaz, za kazen.

Naneslo je, da sem v študentskh letih nekaj časa delala v muzejskem delu te mogočne stavbe, kjer so kot gobe po dežju nastajale spominske in druge sobe. Vodstvo po muzejskih zbirkah mi je ugajalo. Veliko zanimivosti sem zvedela tudi jaz od obiskovalcev. Ko sem prišla, je bila tam glasbena šola in nekaj družinskih stanovanj. Ob mojem odhodu le glasbena šola in stanovanje hišnika ter starejše ženske. Vsi so bili prijazni in zgovorni. Skoraj preveč. Niso razumeli, da tam delam, da moram nekaj narediti in da sprehodi po hodnikih niso delo. Najprijaznejša je bila starejša gospa. Mici smo jo klicali. Vabila me je na kavo in na pecivo. Ko je ugotovila, da so mi najbolj všeč flancati, jih je pekla zame. Prijazna in radodarna je bila za vsakogar. Med drugim za delavce, ki so obnavljali fasado gradu. Nisem bila več v Idriji, ko me je dosegla vest o njeni smrti. Še en dokaz, da se dobrota ne obnese. Delavci so jo posilili in potem ubili. Prizadelo me je. Spraševala sem se, ali obstajajo podlejša bitja kot smo ljudje. Delo v muzeju mi ni bilo všeč. Ravnatelj mi ga je opisal drugače. Kustosinja naj bi postala. Od tega sem samo vodila obiskovalce po muzejskih zbirkah. To je bilo v redu. Drugače sem bila tajnica. Oglašanje na telefonske klice, zapisovanje sporočil, plačevanje položnic, izračunavanje osebnih dohodkov in podobno. Ravnatelj me je na prvi deloni dan sprejel s presenečenjem. Na mizi me je čakal nov, električni pisalni stroj. Joj, saj ne more biti res! Najbolj me je skrbelo, da bom morala po cele dneve tipkati. Dobil je mentorico, ki bi me učila te veščine. K sreči je na to pozabil ali pa se je premislil.

Govoril mi je, da bom pozneje dobila skrbništvo nad bolnišnico Franjo. Prej moram narediti vozniški izpit. Ni me mikal. Denarja za nakup avtomobila nisem imela, nisem nameravala ostati v muzeju. Po končanem študiju bom odšla. Včasih sem delala z etnologinjama iz Ljubljane. Tam, sta mi predlagali, naj se zaposlim. Preverili sta, kako bi lahko to dosegla. Moj študij ni zahteval veliko, za pridobitev diplome etnografa. Samo pet izpitov. Kmalu sem ugotovila, da toliko časa v muzeju ne bi mogla ostati. Poročila sem se, preselila v drago najemniško stanovanje na obrobju Ljubljane. Moja muzejska kariera je dokončno splavala po vodi. Hitrejši polet so ji dali odnosi med ravnateljem in menoj. Njegovo vedenje se je spreminjalo. Že ob vstopu v pisarno semvedela, kakšen bo dan. Prišel je veder in prijazen. Dobro. Naslednji dan ves rdeč v obraz, jeza je puhtela iz njega. Zavedal se je napake in mi naslednji dan prinesel čokolado. Toda sem občutljiv človek. Predvsem ne prenašam krivic. Ob teh ne zamahnem z roko in pozabim. Zamero kuham, čeprav sebi v škodo, odpuščati ne znam.

Pred kratkim je zasijala pred menoj podoba gradu. Podoba in dogajanja v njem. Prijateljica Slavica mi je podarila sliko gradu. Svoje delo. Rada in dobro riše. Mene to veseli, a sem premalo potrpežljiva in natančna, nikoli se nisem udeležila slikarske kolonije in si pridobila znanje. Slikam sebi v veselje in mešam barve med seboj s slastjo pravega gurmana. Nič koliko platen imam. Ne zdijo se mi dovolj dobre slike, zato jih ne razstavljam in ne podarjam. Samo včasih komu katero podarim in še takrat z mislijo, da bom obdarovanega s tako packarijo užalila.

Moja zgodba o gradu se končuje. Stanujem v drugem kraju, kjer me Slavičina slika gradu spominja na Idrijo. Na kraj, kjer sem preživela pet desetletij.

Ta grad me je zapeljal s poti. Torej skriva še vedno v sebi ogromno moč, ki je tako slabotna bitja, kot smo ljudje, ne morejo razvozlati.










_____________________________________________________