Zaklad zadnje ilirske kraljice

Plemenski poglavarji, oziroma kot so se sedaj imenovali kralji, so mrko sedeli v globeli pri kamniti mizi. Prepričani, da so jih bogovi zapustili. Vdali so se v usodo. Zdelo se je, da se je življenje, kot so ga poznali njihovi predniki, nepreklicno končalo. Njihovi svetlolasi sosedje Kelti so že pred časom prenehali prihajati na srečanja. Na vzhodu so ustanovili lastno državo in dosedanji prijatelji so prihajali k njim le še z ognjem in mečem. Z zahoda pa je na njihovo ozemlje pritiskala rimska vojska. Zavedali so se, da so organizirane, dobro opremljene, rimske legije premočne. Le vprašanje časa je, kdaj bodo zakorakale po njihovem ozemlju in bodo izgubili samostojnost in večinoma tudi življenje.

Zadnja je na srečanje prišla lepa kraljica Teja. Njen oče, nekoč najmogočnejši ilirski kralj, in dva brata, so nedavno tega padli v spopadu z Rimljani. Večji del njenega kraljestva je sovražnik že zasedel. Teja je dobro poznala njihovo moč, saj je nekaj let preživela v mogočnem Rimu. Visoka in črnolasa kraljica je brez obotavljanja nagovorila zbrane veljake: »Rimu se lahko upremo le, če se združimo, zberemo in oborožimo vse za boj sposobne prebivalce, tako moške kot ženske. Vendar tudi v tem primeru ne moremo upati na dolgotrajen uspeh. Bomo pa vsaj drago prodali svojo svobodo in umrli kot ponosni, svobodni bojevniki«. Veljaki so se pričeli nemirno presedati in šepetaje nasprotovati predlagani rešitvi. Eni so bili za boj, drugi za čakanje, kaj bo. Imela je občutek, da se bolj kot Rimljanov bojijo nje. Brez besed so jo obtoževali, da hoče postati vladarica vseh plemen. Odločitev, ki bi jo morali sprejeti, je bila zanje pretežka. Teja je nekaj časa molče poslušala prepiranje, nato je vstala, prijela svoje bojno kopje, se še zadnjič ozrla na sveti prostor in jezno zaklicala: «Vedite, da se zaradi vaše neodločnosti in sebičnosti naš čas nepreklicno izteka. Zborovanja pri čarobni mizi bodo odslej živela le še v pravljicah za otroke«.

Molče so ji sledili njeni služabniki in vojščaki. Kmalu je spremstvu zapovedala, naj nadaljuje pot in jo počaka pri studencu. Sama pa je iz uhojene poti, skupaj z dvema najzvestejšima služabnikoma, ki sta nosila težki vreči, zavila v gozd po komaj še vidni stezi. Vodila je do mogočnega hrasta. Božjega drevesa Keltov. Usedla se je in naslonila hrbet na mogočno deblo. Spremljevalca sta pred njo položijo vreči. V njih je spravila svoje in dragocenosti svojih ljudi. Če bi ji uspelo prepričate ilirske veljake za skupen boj je želela vse svoje zaklade nameniti za boljšo oborožitev bojevnikov. Ker je načrt propadel in ni hotela, da bi plen padel v roke sovražnikom, je sklenila, da bo dragocenosti zakopala pod mogočno drevo. Služabnikoma je velela, naj skopljeta globoko jamo in vanjo položita vreči z vsem bogastvom njenega kraljestva. Ko sta služabnika odložila vreči, sta ponižno pokleknila ob rob jame. Vedela sta, kaj ju čaka, vendar sta v smrtni grozi prosila kraljico, naj ju pusti živeti. Pri vseh božanstvih sta prisegala, da bosta, o tem kje je zakopan zaklad vedno molčala. »Oprostita mi« je rekla Teja in jima naglo zabodla sulico v telo. Trupli sta se zvalili v jamo. »Čuvajta mi zaklad« je v solzah mrmrala in lastnoročno zasula grob.

Celo noč so potovali. Zjutraj je Teja v svojem utrjenem gradišču odložila bojno opremo, si nadela najlepša oblačila in se odpravila v rimski vojaški tabor. Postavili so ga v bližini porušenega glavnega mesta njene kraljevine. Zavojevalci so mu dali rimsko, ki se mu je po ilirsko reklo Tabor pri mrzli reki. Rimski vojskovodja …….je že zbral mogočno vojsko, da bi še to poletje dokončno pokoril uporna ilirska plemena. Ohol in prepričan v svojo pomembnost jo je takoj sprejel. Ko jo je zgledal, jel bil nemalo presenečen nad njeno preobrazbo. Nikoli je še ni videl drugačne kot v vojaški opremi in z divje bliskajočimi očmi. Sedaj pa je stala pred njim lepa, visokorasla, črnolasa, lepotica oblečena kot najpomembnejše dame v Rimu. Preden je od presenečenja uspel zapreti usta in kaj reči, je v znak predaje, položila pred njega svoje bojno kopje rekoč: »Moč Rima je prevelika, da bi se mu moje malo kraljestvo še naprej upiralo. Kot kraljica želim mojemu ljudstvu prihraniti trpljenje in zato sprejemam vašo oblast«. Malo je utihnila, da je videla učinek svojih besed na sovražnega vojskovodje, nato pa z nasmeškom na ustnicah dodala: »V zameno pa pričakujem, da boste mojemu ljudstvu priznali enake pravice kot jih imajo prebivalci Rima«. Po celodnevnih pogajanjih je le dosegla svoje. Nikoli ne bomo vedeli, ali so sogovornika bolj prepričali njeni ženski čari, uporabo katerih so jo naučili v Rimu, ali močno vino iz njenih vinogradov, ki mu ga je radodarno nalivala ves čas. Zvečer sta svečano podpisala listino s katero so za vse večne čase prebivalci njenega kraljestva postali sodržavljani svojim, do sedaj, najhujšim sovražnikom. Teja je za vedno odložila svoja kraljeva znamenja.

Bila je zadovoljna in pomirjena. Zavedala se je, da ji je uspelo, da je svoje ljudstvo rešila smrti ali v najboljšem primeru suženjstva. Čeprav se bodo morali odpovedati dosedanjim bogovom, ni dvomila, da jim Rim prinaša napredek in z njim boljše življenje.

Z njo pa se očitno niso strinjali njihovi bogovi. Ponoči se je razbesnela strašna nevihta. Orkanski veter je ruval drevesa, strele so parale nebo. Zadele so tudi mogočni hrast. Sunek vetra, je poleg svetega keltskega drevesa, izruval in polomil še številna drevesa v okolici. Kraj se je v hipu močno spremenil. Tudi zadnja ilirska kraljica ni mogla več najti svojega zaklada.

Služabnika zaklad še danes varujeta. Čeprav ni več nobenega sledu o keltskem božanstvu, se je med ljudmi skozi tisočletja ohranilo vedenje, kje zaklad leži. Večkrat so ga že poskušali najti. O tem pričajo ostanki izkopane jame. Služabnika zadnje ilirske kraljice molčita, kot sta obljubila. Vsak ki zaklad poskuša najti, bi moral med kopanjem molčati. Te zahteve, pa do danes, še nobenemu ni uspelo izpolniti. Bi poskusil ti?