GIMNAZIJKA - ODLOMEK IZ ŽIVLJENJEPISA

Na gimnazijo sem bila sprejeta brez sprejemnega izpita. Teh smo bili oproščeni samo najboljši. Ocena iz fizike je bila izničena. Ko smo zvedeli, da so napisali na oglasno desko seznam dijakov za vsak razred, smo pohiteli pogledat. Zvedeli smo tudi, kdo bo naš razrednik. Svojega sem bila vesela. Avtoritativen, a niti malo strah vzbujajoč, sem vedela. Najboljša kombinacija učitelja. Seveda smo se prvi dan zbrali v njegovi učilnici. Učilnici za ruščino. Poleg tega jezika nas je učil slovenščino. Naslednji dan smo delali po urniku. Zadnji hip, to je bila moja navada, sem prvo učno uro prikorakala kar v učilnico ruščine. Nisem pomislila, da imamo drug predmet, da se na gimnaziji selijo dijaki v učilnice predavateljev. Sram me je bilo, tam zbrani dijaki so se mi glasno smejali. Najbolj fant iz naše stanovanjske soseske, ki smo ga imenovali Očalar. Ne vem zakaj. Očala je nosilo mnogo ljudi. Tudi otrok.

Imeli smo dobre učitelje, naša gimnazija je bila med najboljšimi. Dokaj redno sem hodila v šolo. Neprestana odsotnost zaradi bolezni se je skoraj umirila. Le pljučnice so se večkrat ponovile. Enkrat smo bili na pohodu na Vojsko. Postala sem bleda, skoraj zelena. Ravnateljica mi je rekla, da ne morem naprej. Naj grem domov in naslednji dan z avtobusom na Vojsko. Krajev nisem poznala. Tavala sem naokrog in redko srečala človeka, ki me je usmeril. Od Spodnje Idrije do Idrije sem znala. Pri sosedovih je stanoval zdravnik. Starši so ga poklicali. Imela sem visoko temperaturo – 40 stopinj. Ugotovil je, da imam pljučnico. Profesorji so bili prijazni in dostopni, pa vendar je bila med njimi in med učenci in učitelji na osnovni šoli večja distanca.

Samo matematik je bil prav pasji. Veliko dijakov je ponavljalo ali celo zapustilo gimnazijo zaradi njegove strogosti. Jaz sem začela slabo, rešila me je šolska naloga, ker sem pisala pet. Kot zmešana sem se učila. Nikoli več tako. Pa tudi petke pozneje nisem pisala pri matematiki. Dobrih ocen nam ni privoščil. Štirice so bile pravi čudež. Trojke redke. Dvojke najpogostejše, le malo manj je bilo enk. Meni ni namenil nobene več. Spomnim se, kako me je gnjavil z nekimi tangentami. Zapretil mi je, da bom risala na tablo do konca te, potem me bo nagnal s cvekom v klop.

Risala sem manjše kroge in tangente, uspelo mi je. Bala sem se ga. Že tako sem bila počasne sorte, pred njegovo tablo tako, da je živčno mencal z rokami. Jaz sem skoraj ohromela. Nekoč sem, kdo bi vedel zakaj, čečkala po tabli kot obsedena. Prav sem izračunala. Rekel mi je, da sem se tega naučila na pamet. Seveda se nisem in sem odločno zanikala. Ni odnehal. Malo je obstal, nato izjavil, da je to mogoče rešiti tudi na drugačen način. Pomislila sem in spet z vso paro čečkala po tabli. Uspelo mi je. Pa mislite, da sem dobila odlično oceno? Kje pa. Te preprosto ni znal zapisati, presneti skopuh. Samo njega smo pričakali v učilnici mirno v svojih klopeh. Nekdo je vedno dežural. Ko je prihajal naš Strah, smo se postavili kot vojaki. Domače naloge je dajal redno. In redno jih je na začetku ure pregledoval.
Teh pregledov smo se bali. Gorje, če smo naredili kaj narobe ali površno in grdo.

Sošolci so mi bili všeč. Nihče se ni norčeval iz podeželskih dijakov ali iz revnih. Bili smo dovolj zreli, da smo vedeli, da take malenkosti ne pomenijo nič. Velja bistrost.

Jaz sem bila družabna, drobna in majhna. Otročja sem se zdela. Ni me motilo. Prevzela sem to vlogo in jo večkrat potencirala. Tako se je zgodilo več nenavadnega. K meni je prišel sošolec in mi zaupal, da sem nekomu všeč. Povedal mi bo, ko se bom malo zresnila. Seveda me je zanimalo, kdo je, a vedela sem, da nima smisla spraševati, zato sem samo vprašala, ali misli, da ga bom čakala. Nekega dne je med nami krožil vprašalnik o zaljubljenosti. Ko sem ga reševala jaz, je nastal krohot. S sedanjim možem sva si dopisovala, ko je on že obiskoval fakulteto. Ugotovila sem, da starši cenzurirajo njegova pisma. Kako so si to lahko privoščili? Fantu sem povedala in zmenila sva se, da mi bo pisal na gimnazijo. Ob prvem pismu, poslanem tja, je z njim primahal v razred sošolec in kot največji „štos“ naznanil, da je meni pisal fant.

Pisma sem prebirala tudi med poukom. Enkrat me je pri tem zalotil učitelj zgodovine. Prepričan je bil, da „plonkam“, ker se je dogajalo med kontrolno nalogo. Prišel je k meni in mi ga vzel. Potem se je spravil h katedru, da bo bral. Ko je ugotovil, da se je pošteno zmotil, je postal rdeč v obraz in pismo mi je vrnil.

Naš gimnazijski razred. Profesor Cuderman dviguje roko, da bomo vedeli, da vse zna. Sem prva v prvi vrsti na desni.

V takratni družbi je bil velik prepad med desničarji in levičarji. Skoraj nemogoče je bilo, da bi se nasprotnika družila. Že pogovor med njima je bil sumljiv. Pripadnost desnici ali levici odločilna. Religiozen fant in ateistična punca nista bila za skupaj. V mojih gimnazijskih letih je potekalo kampanjsko sprejemanje v Zvezo komunistov. Ti so imeli večje možnosti za pridobivanje štipendije, poznejše zaposlovanje in še kaj. Vem, da se mi je zdelo vse skupaj neumnost. Ata je predobro vedel, da ta neumnost res obstaja. Naj postanem članica, je zahteval. Kmalu sem spoznala, da ima prav. Dijake so pred vpisom poklicali na razgovor. Na vrsto je prišel sošolec Franci. Vrnil se je razburjen. Bolj sebi kot nam je dopovedoval. Med drugim je rekel, da se bo vpisal v Partijo, ko bom jaz postala nuna. Očitno je mislil, da sem prav jaz največji levičar v razredu in prvi kandidat za partijsko organizacijo. Presenetilo me je. To me prav res ni niti malo zanimalo. Norost starcev je bila zame. Religija stvar posameznika. Nisem verjela v boga, vendar sem prav v tistem času brskala po literaturi na to temo. Toliko verstev, razlike med njimi. Kaj ni to dokaz, da nekaj ni v redu? Kam naj se človek obrne v tej zmedi? Zame je bil na dlani jasen dokaz, da je vse skupaj domišljija. Iskanje rešitve za bedo bodočnosti. Nisem ugovarjala, nisem se priključila debatam na to temo. Niti pod razno nisem razlagala svojega mnenja. Kvečjemu jezilo bi me, saj sem bila prepričana, da si bomo ustvarili svoje mnenje in si ga že ustvarjamo. Da so starši odločilno vplivali, ni bilo dvoma. Včasih sem se s svojimi sprla. Jezilo me je, ker so bili preveč napeti. Vernike so proglašali za bedake. Bolj iz kljubovalnosti sem jim očitala, da imajo verniki več upanja v lepšo prihodnost. Upanje, da se bomo po smrti srečali, živeli lepše življenje. Tega so me oropali. Pa še sem jezikala in jih med drugim omenjala svetovno znane mislece kot je Trstenjak, ki je bil takrat izjemno cenjen. Starši so bili seveda jezni, še bolj so hvalili sestro, ki je bila poslušna, ubogljiva in pametnejša od mene.

Pripetljajev sem imela mnogo.

Kljub temu, da sem se zdela v nekaterih pogledih skrajno nezrela.

Naj omenim fante. V odnosih do njih sem obdržala svojo navidezno otročjo vlogo. Nihče naj ne bi vzbujal moje pozornosti. Ničesar naj ne bi dojela in opazila. V resnici so mi bili nekateri všeč. Že na osnovni šoli. Sošolec je bil rad v moji družbi in meni je ugajalo. Toda niti pod razno mu tega nisem pokazala. Sram me je bilo, da bi se s tem poniževala, sem bila prepričana. Pozneje mi je bil všeč fant iz Šebrelj. Nekaj let starejši od mene. Niti pogledati se ga nisem upala, da me oči ne bi izdale. Ostalo je skrivnost. Ponavadi si vsaj prijateljice med seboj zaupajo in včasih pomagajo. Nisem se izdala. Med počitnicami se je večkrat okoli mene vrtel privlačen fant. Nikoli ni zvedel, da mi je všeč. Kopališče v Beli je bilo prav prikladno mesto za spoznavanja. Tudi tu sem se držala kot klada. Popolnoma nezainteresirana. Mama in njena prijateljica sta me opozarjali na fante, ki so pokazali interes zame, jaz sem se delala, da ne vidim. Nisem bila lepotica, pa vseeno dovolj čedna. Sebe sem videla v skrajno neprivlačni podobi. Če se kdo obnaša, da sem mu všeč, je samoljuben in bi rad pridobil vsako dekle. Potem sem bila na plesih razočarana, ker me prav taki niso prišli prosit za ples. Nisem marala plesalcev, ki so plesalke stiskali k sebi kot svojo posest in sem jih morala odrivati. Moderni plesi niso zahtevali tega. Plesalci smo skakali drug ob drugem. Dotikanje rok je bilo edino sprejemljivo. Vsaj za pare, ki niso bili zaljubljeni. Ob eni izmed takih prireditev se me je kot klop držal nekdo iz Ajdovščine. Moral je oditi, ko je odpeljal zadnji avtobus proti njegovemu kraju.

Marko, moj bodoči fant in pozneje mož, me je prišel povabit na plesišče. On ni bil vsiljiv. Prav hitro je dojel, kako želim plesati. Bilo mi je všeč. Rešena vsiljivca sem svobodno zadihala. Plesala sva še dolgo. Ko so izvajalci odšli, igrali in peli so člani priznane glasbene skupine Bele vrane, sva prizorišče zapustila. Odtlej sva med odmori, ko smo menjavali učilnice, iskala drug drugega. Dolgo je trajalo, preden sva se tudi pogovarjala. Še dlje, da sva se zmenila za plese in sprehode. Takrat sem Marka videla drugače. Barva las in oblačil se ni ujemala z njegovimi. Mama in sestra Mileva sta na balkonu čakali, kdaj bova prišla mimo. Skoraj ni bilo mogoče priti iz središča mesta, ne da bi šel mimo naše stanovanjske hiše. Seveda jima ni bilo nič jasno. Ko sem se vrnila domov, sta me vprašali, če imam drugega fanta. Nič manj začudena nisem bila jaz. Kako sem ga videla drugače, kot je bil v resnici. Večkrat sem ga pozneje povprašala po kakšni jakni, plašču in podobnem, kar ni imel nikoli. Še zdaj se čudim, da se je to dogajalo. Z Markom sva bila dogo samo prijatelja. Niti pomislila nisem na ljubezensko zvezo. Saj sem bila vendar otročja, premalo zrela, da bi imela fanta. Sprejela sem to vlogo in nikakor je nisem izpustila. Nekega večera me je postavil ob zid.