Odlomek je iz obsežnega dela z naslovom: ŽIVLJENJE. ŽIVLJENJA? REINKARNACIJA?

Pisanja sem se lotila po duhovnih terapijah pred približno 15. leti. Ne verjamem v posmrtno življenje. Niti v Boga. Zame je verjeten obstoj energij, ki se med seboj povezujejo in vplivajo na živa bitja. Odtod nenavadni pojavi, odtod čudežne ozdravitve in tako naprej. Dolgo je trajalo, da sem sprejela odločitev. Moj namen ni bil, da bi v karkoli verjela. Mislila sem, da mi bo uspelo dognati, kako zdravilci delajo in nedvomno velikokrat ljudem pomagajo. Česa se poslužujejo. Samo sugestij? Glasbenih efektov? Pacienta uspavajo? Mu ponudijo posebne napitke? Najverjetneje ga hipnotizirajo.

Popolnoma nič nisem odkrila. Stavila bi lahko, da sem bila ves čas budna in pozorna. Pa vendar se je odvijal pred menoj film. Skoraj na vsaki terapiji, ki je trajala dlje. Vsaj dve uri. Terapevtka je želela dognati, predvsem meni pojasniti, odkod imam tako slabo samopodobo.

Cenila sem njena prizadevanja, sicer na terapije ne bi pristala. Poleg tega nisem plačevala nekaj, v kar ne verjamem. Za zamenjavo stvari, ki jih jaz bolje obvladam, je šlo.

Začenjam s pripovedjo nekje na sredini. Za lažje razumevanje naj povem, da je glavna junakinja iz oddaljenega Cevastega planeta. Preoblikovali so jo v človeka in jo poslali na Zemljo.

Postajam nekoliko nemirna. Iz dneva v dan bolj. Ne vem zakaj, vendar me obhajajo zle slutnje. Pogosto sedeva, se dotikava drug drugega, trepetava od strasti. Odpira se vse več mojih gumbkov na bluzi. Vseeno v meni tiči strah. Zvem, kaj slutim. Slutim približevanje premika vojske. Odhod mojega vojaka. Vesti o vojaških dogodkih to potrdijo. Moj fant se mi ne posmehuje ob izražanju bojazni. Skupaj razmišljava, kako bi se izognila ločitvi, ki bi bila lahko ločitev za vedno. Razmišljamo skupaj. Odločimo se, da bo vojak pobegnil. Seveda moramo biti previdni. Če bi ga odkrili, bi ga čakala smrt. Nekoliko dlje od jezera je prijeten kotiček. Zdravilec je sprva živel tam. Ogledamo si prostor in napravimo načrt za postavitev začasnega doma. Delamo vsi. Hiška je lesena, toda lesene obloge ne prepuščajo toplote. Nikjer ni prepiha. Štedilnik seveda ni lesen. Skrbno je zavarovan, okrog njega so kamnite obloge. Mama in jaz skrbiva za notranjo opremo. Najini so načrti za police, omare, posteljo, mizo, stole. Mama nama da vse, kar ne potrebuje nujno. In postopoma dokupimo manjkajoče. Seveda delamo naskrivaj. Saj ne, da bi bili okrog nas izdajalci, vendar je previdnost najboljša. Na vsak način v vojaškem taboru ne smejo zvedeti, kam je pobegnil vojak. Nihče ne opazi, da prihajam na delo iz druge smeri. Kadar potrebuje zdravilec pomoč močnejše osebe, kot sem jaz, pride moj mož pomagat. Poročila sva se v oddaljenem kraju. Ponoči, z masko, ki naj bi bila nujna zaradi zaščite bolnika. Mož ima veliko dela. Dopolnjuje izdelavo lesenih predmetov, bere, se izobražuje iz zdravilčevih knjig. Največ dela na vrtu. Pridela več zelenjave, kot jo potrebujemo. Mama jo prodaja na tržnici. Občasno gre mož v mesto po semena. Pozna veliko zelenjavnih vrst, ki jih pri nas nimamo. Po nekaterih novih pridelkih je veliko povpraševanje. Mama prodaja semena. Prav posebno rad ima moj dragi rože. Da jih goji zame, pravi. In res je okolica hiše polna lepega cvetja. Občudovanja vredna je razporeditev. Tudi na okenskih policah in na „ganku“ so rože. Povsod enake. Rdeči nageljni. Cvetje mama prodaja. In kupujejo sadike in semena. Po končani vojni postane lažje. Prevoz zelenjave in cvetja opravi on. Velikokrat dela pri zdravilcu. Kadar odide zdravilec v mesto, opravljava delo midva. Zelo sva srečna, ko se nama rodi prvi otrok. Punčka. Doma rodim, mož in zdravilec mi pomagata. Nekaj časa mora delati v ordinaciji zdravilec sam, pozneje se z možem izmenjavava pri delu pri njem. Mož noče, da bi punčka odraščala samo ob meni. Želi, da sam prispeva k njeni vzgoji in želi biti čim več z njo. Vesela sem tega. In punčka ima rada oba. Po treh letih dobiva še sina. Punčka je presrečna. Dela je kajpak še več. Tudi ona je majhna. Zdravilec razume, ne obremenjuje naju več, kot je nujno potrebno. Prav kmalu postane deklica dovolj velika, da jo zanima delo v ordinaciji, da opazuje in se igra s predmeti, ki ji jih ponudi zdravilec. Kupi ji igrače. Ji prinese barvice in liste. Zastarele zdravniške priprava so kajpak za njo najdragocenejše. Seveda morajo biti varne, ker z njimi počne vse sorte. Igra se, da je tudi ona zdravilka. Včasih je pri zdravilcu z menoj, včasih z atom. Ata ji naredi gugalnico zraven treh hiš. Naše, zdravilčeve, pa tudi mamine in atove. Z njima je rada. Včasih tam prespi. Mamino delo je prav tako posebno in prav tako privlačno. Z njo hodi na tržnico in se igra s sovrstniki, kot sem se jaz nekoč. Kako hitro mineva čas, opažam po njej. Zdi se mi, da sem bila še včeraj punčka, ki spoznava prijatelje in se srečanj vedno bolj veseli. Fantek je priden. Mogoče malo zahtevnejši, kot je bila punčka. Po svoje razumljivo. Mora si priboriti enakovredno mesto v družini. Če ne zna pomagati, bo pač dotlej glasnejši in bolj trmast, da ne bomo nanj pozabili.

Življenje teče dalje. Po ustaljenem redu. Otroka sta zdrava, prav tako mož. Jaz včasih zbolim in vse pogosteje čutim bolečine v kolkih. Imetja imamo ravno prav. Saj si ne zidamo gradov v oblakih. Zaslužimo toliko, da uresničujemo realne želje. Zadovoljna sem. Včasih se zavem, da sem srečna. Pred vsakim spanjem bi si morala reči: „Preživela sem lep in uspešen dan. Dan poln ljubezni.“ Sprašujem se, ali se bom na sedanjo srečo spomnila šele pozneje, ko je ne bo več? Materialnih dobrin ne potrebujem več, kot jih imam. Tesno je bilo le takrat, ko smo gradili novo hišo. Prejšnja je bila pač začasna. Okolica je lepa. Uživam v naravi. Prihajajo obiskovalci. Iz našega studenčka naj bi po legendi tekla zdravilna voda. Umivanje obraza z njo naj bi delovalo pomlajevalno, rane naj bi se celile hitreje, uživanje te vode naj bi odpravljalo notranja obolenja. Ne verjamem. Res pa je, da vsakokrat, ko grem mimo, popijem nekaj vode. Bolj kot karkoli drugega me osveži. Punčka ni nič več punčka. Dekle je. In morala je v šolo. Zdaj so drugi časi, kot so bili takrat, ko sem se šolala jaz. Vsak teden se vidimo. Še malo, pa bo šolar tudi deček.

Moj mir se poruši. Tesnobo čutim, včasih bolečino v prsih. Tako mi je, kot mi je bilo, preden je iz vojaškega tabora pobegnil mož. Opazno postaja. Nestrpna sem, odsotna, otožna, kdaj pa kdaj zadirčna. Ne morem skriti svojih čustev. Razložim odraslim. Naj se pomirim, me tolažijo. Pripravljajo čajne mešanice za sprostitev. Me prepričujejo, da moje razpoloženje ni slutnja ampak trenutna življenjska kriza. Vsak jo kdaj občuti. Bolj malo pomaga, da sem povedala, kako sem zaskrbljena. Bolj malo pomagajo vsi poskusi, da bi me razvedrili. Drobne pozornosti z darilci, izleti.

Zdravilec prav fantalinsko skoči na konja in oddrvi proti mestu. Začutim močno bolečino v prsih. Dopovedujem si, da sem vznemirjena brez potrebe. Naslednji dan naj bi se zdravilec vrnil. Temni se. Vse hitreje postopam, vse hujša je tesnoba. Zaskrbljeni postajajo domači. Sosede obvestimo. Zberejo se, da bi mu šli nasproti in mu po potrebi pomagali. Ko postane pretemno, se odločijo za nadaljevanje iskanja naslednje jutro. Ne morem zaspati. Čakam, da se bo zdanilo. Zgodaj odrinejo na pot. Proti poldnevu se vrnejo. Potrti in brez njega. Prišli so do skal in zaslišali rezgetanje konja. S sprednjima nogama se je dvigoval in brcal po skali. Globoko spodaj so zagledali zdravilca. Malo verjetno je bilo, da je še živ. Obšli so hrib in se dokopali do njega. Pogled je odkril kruto resnico. Zdaj so se vrnili in pripeljali ga bodo domov z vozom. Preprečijo mi, da bi ga pogledala. Ni potrta le naša družina. Vsa okolica žaluje. Toliko dobrega je naredil. Ordinacijo prevzameva po pogrebu z možem. Fantek je z nama ali pri mojih starših. Dobro nama gre. Ljudje zaupajo tudi nama.