NJENA POMLAD

S težo zavidljive in občudovanja vredne starosti je pridrsala do udobnega fotelja. Nameravala je pisati na računalnik. Ko se je domačno namestila in se temeljito pokrila, tako rado jo je zeblo predvsem v noge, je začela s tankimi prsti udarjati po tipkovnici.

Skozi prosojne zavese, s številnimi ročno izdelanimi idrijskimi čipkami, je opazovala njun mali sadovnjak. Čipke v obliki kril angelov, metuljev, morda ptic so prepuščale največ svetlobe. Rada je imela snežno bele zavese v vseh prostorih. Bile so spomin na kraj, kjer je preživljala svoja mlada leta. Zazdelo se ji je, da so svetlobni žarki pogladili njen zguban a radoživ obraz. Ne le njega, tudi zemljo in vse, kar se je skrivalo tam notri pod njo. Življenje je en sam nežen poljub, je pomislila in se začudila, da tega ni že prej vedela.

Prepričana je bila, da so čisto pod površjem zemlje prve spomladanske rože. Na nasprotni strani sobe je bilo veliko okno. Celoten prostor je postal povsem svetel, optimističen in topel. Prepodil je misli na minljivost, ki so se ji zadnje čase tako pogosto vrivale.

Pogled ji je obstal na mogočni jablani. Ni se mogla načuditi, da je še tako razgaljena občudovanja vredna. Drevo se je zdelo, da se ji rahlo nasmiha in razkazuje razvejane mladike, polne kolen. Kako različnih velikosti in debelin so, ni nikoli doslej zaznala. Ena izmed njih je bila še posebej močna in je nadaljevala deblo. Vse so iztegovale svoje konice naravnost proti soncu in se želele naužiti vse njegove topline in nežnosti. Do korenin bodo potiskale te čudovite darove. Pognalo bo novo listje, zacveteli prelepi cvetovi, jeseni pa bo jablana bogato obrodila.

Prevzelo jo je, in tudi sama je visoko stegovala roke, jih upogibala, in začutila v njih energijo, ki se je od konic prstov pretaka navzdol po njenem telesu vse do hladnih nožnih prstov. Vključila je glasbo, da je pospešila pretakanje radosti v srcu. Nekaj časa je bila kot prerojena. Pomislila je na svojega sina in še na vnuka, ki so nekoč kot mački plezali po drevesu in se vsak po svoje oglašali. Tako enkratno se ji je zdelo, da bi z veseljem zlezla mednje, če bi le bilo mogoče. Zdaj, ko je v njej zaplala kri, bi to spet storila.

Ko bodo dozorela prva jabolka, jih bosta vnuka nabirala v košarico, pozneje jih bo dedi, ja, za vse je njen dragi postal dedi, odnesel na kompostni kup. Prva so lepa, toda ponavadi polna črvov. Naslednja velika, slastna. Jabolčni štrudelj lahko speče skoraj brez sladkorja.

Medtem je sneg kar vidno kopnel pred njo. Obroba zemlje pred hišo je bila vse večja. S težavo se je pomaknila bliže, da bi morda zagledala kakšen zvonček. Preneumno bi ga bilo pričakovati, se je zdrznila. Zaplat zemlje pa je bilo iz minute v minuto več. Mogočno jablano je nehote nagovorila in jo pohvalila: »Res, listja še nimaš, zato pa tvoje veje delajo manjšo senco in tudi pod deblom kmalu ne bo več snega.« Zdelo se je, da ji je jablana hvaležna. Bolj se je nategnila, više so štrleli njeni vršički in vsrkavali poslednje sončne žarke tega lepega dne.

Njen, še vedno poskočen mož, je prišel medtem domov. Povedala mu je, kako čudovito dopoldne je bilo v sadovnjaku. Ne bo več dolgo hladno, postavili bodo vrtno garnituro med rastline. Skomignil je z rameni, kot že tolikokrat zaradi njenih otročarij in ji namignil, da spet sanjari. Nasmehnil se je in jo pobožal. „Malo prezgodaj je za sedenje na prostem, sploh pa za zvončke“, jo je postavil na trdna tla. Nepoboljšljiv realist je bil.

Naslednji dan je bila sobota. Tudi on je več počival. Lepa navada, ki je ni nikoli opustil, čeprav si prostega časa ni znal jemati. „Moj Ogun“, mu je pravila, kar je ime za šamansko orišo, ki ne odneha, ko že vsi drugi omagajo. Ne mara dolgo poležavati, zato je kmalu po sedmi uri odšel s psom na sprehod. In glej čudo! V sadovnjaku so zrasli prvi zvončki! Ni vzdržal, da ji jih ne bi takoj prinesel. »Vidiš, prav čutila sem jih, kako prodirajo na površje,« se je radostila.

»To so moji spomladanski poljubčki zate,« ji jih je daj v narečje, nekaj pravih pa je z ustnicami pritisnil na njena bleda lica. Rahlo rdeča so radostno pogledala vanj.

Minevali so dnevi. Deževni so se izmenjavali s sončnimi. Kakor hitro je posijalo sonce, je sedla na priljubljen fotelj in čakala, kdaj ji bodo krilate čipke razkrivale dogajanja v naravi in bo topla krogla grela zvončke. Sonce je spremenilo smer, ni sijalo na njena lica, zvončki so odcveteli.

Toda namesto njih je opazila druge cvetke, še izrazitejših barv.

„Pridi bliže“, so jo vabile in sonce se je prav prijazno smehljalo. Da bo ogrelo in obarvalo njeno bledico, ji je dopovedovalo. Potrudila se je in vstala. Mož je odgrnil zavese in odprl steklena vrata, postavil je na vrt sedežno garnituro. Bila mu je hvaležna. Z njo je stopil ven in ji čez čas prinesel skodelico kave z mlekom. Opozorila ga je na metulje, ki letajo s cveta na cvet. Da so taki, kot bi bil rad on, se je pošalila. Nasmehnila se mu je in mu rekla, da cvetke rahlo povešajo glavice, kot jo je ona, ko ji je bilo nerodno ob njegovih prvih poljubih. In vendar se je prav ob njih razcvetela in spreminjala v žensko. Zdaj so spet čudežni, saj jo pomlajajo. Obujala sta spomine na njuno začetno skupno življenje. Bilo jima je prijetno ob mislih na zgodnjo ljubezen. Še bolj na to, da kar še živi. Drugače, a trdno in zanesljivo.

Bližalo je se popoldne. Pričakovala sta vnuke in se jih veselila. Vedno najdejo kaj novega, kaj zabavnega in zanimivega. Trava bo spet zrasla, treba jo bo kositi, sta hrepenela po novem življenju. Na nekaterih mestih je vsako leto ogromno ivanjščic. Škoda jih je odstraniti. „Dedi je zelo naklonjen naravi, to vesta že vnuka. Na tistih mestih napravi nekakšne kroge. Metulji jih radi obiskujejo. Iz njih posrkajo samo malo rose, za cvetke je vode dovolj. Naslednje leto se razcvetijo še bujnejše.

Vnuka sta nad sadovnjakom navdušena. Sprva skupaj občudujejo zvončke, kronice, trobentice, marjetice,vijolice, žafran, narcise, tulipane, okrasno travo, podlesek, nabirajo ribez, jagode, maline. Pozneje zacvetijo vrtnice, trgajo meliso, češnje, kivi in nazadnje grozdje. Včasih naberejo ivanjščice in ji jih prinesejo v naročje.

Bliža se dan, ko bo dobila šopek teh cvetk svoje zgodnje mladosti. Že kot otrok jih je rada trgala in delala iz njih velike šopke. Še vedno jih občuduje kot takrat.

In dedi ji jih bo znova prinesel.

Eden izmed njegovih mnogih poljubov so.