Tako je bilo ...

Naše poti so različne, tako različne kot smo mi in hkrati tako zelo enkratne in neponovljive.

Mene je od nekdaj privlačila KULTURA. Vsa področja kulturnih dejavnost. Poklicne želje niso bile povezane s tem, toda naneslo je, da sem se tudi poklicno ukvarjala s kulturo. Prosti čas sem izkoristila, kolikor se je dalo, za ogled kulturnih prireditev.

Po invalidski upokojitvi sem se vključila v literarno društvo RIS v Idriji. Ne le kot članica s svojimi bolj ali manj posrečenimi prispevki. Pomagala sem pri izdajanju zbornika, nastopila na prireditvah, kar mi je zaradi treme povzročalo težave, toda človek se mora spopasti z vsem.



Članica literarnega društva v Idriji. 

Zdaj živim že dobro desetletje v Medvodah. Zelo hitro sem dojela, da so tu možnosti za mojo dušo še večje. Knjižnica me je privlačila. Obiskovala sem bralne urice, ki jih je vodila odlična Tilka Jamnikova. Žal sem se tem zaradi težav z vidom postopoma odpovedala.

Toda na tem območju deluje KUD JaReM. Izjemno aktivno društvo s številnimi sekcijami. Poslušala sem o vedno novih uspehih, priznanjih in o vodstvu, ki zgrabi vsak izziv. Ne, tja žal ne sodim, sem pomislila, tako dobra nisem. Tam sprejmejo gotovo le vrhunske ustvarjalce. Društvo deluje v prostorih rojstne hiše Jakoba Aljaža.

Napisala sem knjigo o svojem vnuku Aljažu. Tako me je mikalo, da bi jo predstavila na ALJAŽEVINI.



Rojstna hiša Jakoba Aljaža. 

Pogovorila sem se s predsednikom ROMANOM VERASOM in s podpredsednikom JANEZOM MEGLIČEM. Prijazna gospoda, Človeka z veliko začetnico, sta me sprva navdajala z občutkom neznatnosti. Že takoj na začetku pogovora sem dojela, da Veliki ljudje ostajajo preprosti, načelni, a niti malo prevzetni. Tako pač je. Kazati svojo premoč in živeti med oblaki ni vrlina, česar mnogi ne vedo. Bila sem vesela, da sem knjigo JAZ, ALJAŽ, IN MOJ BRATRANEC DINOZAVER predstavila tam.







Knjiga za vnuka Aljaža. 


Ob uvodnem pogovoru sem kupila knjigo pisatelja IVANA SIVCA o JAKOBU ALJAŽU, kar me je Aljaževo rojstno hišo še dodatno približalo. Povabili so me v KUD. „Bi me res sprejeli?“ sem osupla odgovorila.

Postala sem članica literarne sekcije. Kadar sem zmogla, sem se priključila še kateri izmed drugih sekcij. Najbolj me je privlačila SEKCIJA ZA OBUJANJE STARIH OBIČAJEV. Naravnost očarale so me vrtnice iz ličkanja, česar sem se pod vodstvom mentorice MARIJE PODVEZ naučila. Marija ima nešteto čudovitih zamisli. PEČE NA SLOVENSKEM so vrh ustvarjalnosti.

Delujejo LIKOVNA, FILMSKA, LUTKOVNA sekcija in še bi lahko katero dodala. Ob poročilih o dejavnosti in uspehih teh, človeku ZASTANE DIH!

Moram reči, da sem se najbolj navdušila ob načrtu urejanja HIŠE V HIŠI. Opazovala sem, kaj nastaja. Roman je vodil projekt. Smeli smo pomagati z zbiranjem predmetov, ki so sodili v čas mladosti Jakoba Aljaža. Z veseljem sem iskala. Z možem Markom sva dala staro skrinjo, ki jo je, čeprav se je zdela primerna le za odpad, restavriral in poslikal v lepotico. Kolovrat sva z Markom restavrirala sama. Dodala sva še nekaj predmetov. Na primer likalnik na žerjavico. Prosila sem nekaj prijateljic za prispevke iz njihovih starih domov. Odlične predmete je našla DRAGICA GRUDEN iz Dolenje Trebuše, pa DRAGICA ČUK NOVAK iz Manč pri Vipavi, PAVLA BOGATAJ z Rač pri Žireh. Roman je uporabil vse, kar je bilo dobrega in je sodilo v omenjeno obdobje. Sam je izdelal peč iz stiropora, nekaj tako imenitnega, da bi človek težko opazil, da ni prava peč. Osupla sem spremljala nastajanje. Hiša je postala del mene. Vezilje društva so pod Marijinim vodstvom izvezle zavese, prtičke, namizni prt. Vse v stilu takratne dobe, takratnih slovenskih vzorcev. Škoda, ker ne obvladam vezenja, dodala sem čipko.

Manjše prireditve, tudi literarne, so se odvijale v tem prijetnem prostoru, kjer so kot čarobna palica odpihnili zadržki, trema, kjer je po končanih prireditvah stekel prijateljski pogovor. Sem invalidka, do tja so me pripeljali brez težav.

V Aljaževo rojstno hišo šem prihajala z veseljem, zdelo se mi je, da sem v čudežni deželi, med iskrenimi ljudmi.


Na literarni prireditvi v Hiši v hiši. 


Žal se vsaka pravljica enkrat konča. Prišla je vest, da bodo Aljaževino prenovili. Našo Hišo v hiši smo morali podreti. Po vse premete, ki smo ji podarili, smo morali. Srce me je bolelo. Nisem hotela zraven. Tudi podirati in nositi v avto ne bi mogla. Težko je bilo. Pomislila sem na vse člane, ki so prav tako prispevali svoj delež. Na Romana, ki jo je uredil in vdahnil prostoru prav posebno energijo. Seveda dostop pozneje, ko so delali, ni bil mogoč. Dela so se zavlekla. Ko smo končno lahko pogledali v notranjost, sem bila ponovno hudo prizadeta. Hiša v hiši je bila prazna. Brez duše. Nova peč, milo rečeno, uboga. Niso je delale roke ljubezni! Že res. Mogoče bi jo bilo zakuriti, se na njo nasloniti. Naravnost božansko, če se ne bi že takoj na začetku poznale razpoke, posledice površne izdelave. Tudi vsa ostala prenova še zdaleč ni bila dobra. Skoraj nič boljša od stare.

Predvsem pa. Društvo je imelo dovoljenje samo uporabo zgornjega nadstropja, kamor vodijo številne ozke stopnice.

Nisem spregovorila. Tiščalo me je v grlu. Le kako naj pričakujem, da me bodo z invalidskim vozičkom večkrat nosili do prireditvenega prostora? Zame je postalo delovanje v hiši skoraj nedostopno. Seveda, prihaja pomlad, prihajajo časi, ko bo mogoče delo pred hišo. Omejitve so vendarle velike.

Vzplamtela je tudi moja notranja bolečina zaradi invalidnosti. Ko sem že upala, da zmoremo invalidi vse, kar res želimo! Ponovno je zagorela bolečina, ki se je v zadnjih letih potuhnila. Bolezen je neozdravljiva, podedovana, napredujoča.

Hvala vsem v društvu. Polepšali ste mi življenje. Vrnilo se je zaupanje v prijateljstvo in iskrenost. Ne poslavljam se. Povsod, kjer bo dostopno, bom zraven. Vendar bo možnost neprimerno manjša.


Irena Cigale
Tako je bilo ... Tako je bilo ... Reviewed by Irena Cigale on 12:26 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.