Velikonočni prazniki
so bili v mojem otroštvu pravljični dnevi. Nismo jih praznovali,
toda v manjšem kraju, Starem trgu pri Ložu, sem jih bila vseeno
deležna.
Krajani smo se med
seboj poznali in kazalo je, kot bi bila poleg manjših družin še
velika. Družina kraja. Ob velikonočnih praznikih sem bila deležna
vseh dobrot. Predvsem pa barvitosti pirhov, ki so mi jih podarjali.
Barve so me vedno privlačile. Raznobarvne podarjene pirhe so mi
morali dati starši na polico, da sem jih vsak trenutek lahko
opazovala.
Najbolj všeč so mi
bili zeleni. Te mi je dal starejši sosed. Samski. Živel je v
nekakšni baraki. Ni imel napeljane vode v hiško. Namesto tega je
bil tam zanimiv vodnjak. Svojo zemljo je ogradil z ograjo. Ni maral
imeti obiskovalcev, zato so ga imeli za čudaka. Midva sva se dobro
razumela in se pogovarjala preko ograje. Včasih mi je podaril kakšno
dobroto s svojega vrta in sadovnjaka.
Najdragocenejši so
bili njegovi zeleni pirhi. Imel je svoje kokoši, jajca je očitno
obarval z rastlinami. Vse popolnoma biološko. O tem takrat nisem
razmišljala, samo tako zelo privlačili so me. Starši so me
nagovarjali, naj jih pojem. Škoda se mi jih je zdelo. Tako ni moglo
biti drugače, kot da so se pokvarili in romali v smetnjak.
Idrija, kamor smo se
preselili pred mojim vstopom v osnovno šolo, ni bila kraj tesnih
povezav med ljudmi. Sploh ne do priseljencev. Ob velikonočnih
praznikih sem samo „tuhtala“, zakaj iz naše kuhinje ne diši
tako opojno. Kako je mogoče, da nimam pirhov. Otroci so jih lupili
na dvoriščih in kar po ulicah. Sline so se mi cedile ob pogledu na
povečini rdeče lupine.
Bila sem nekoliko
jezikava in sem starše jezila. Očitala sem jim, da mi praznujemo
prvomajske paznike, ki so skoraj taki kot velikonočni. Posnemanje,
sem se žilila. In razen pirhov je vse enako. Celo čiščenje
stanovanja. Enako se dogaja ob božičnih praznikih. Teden pozneje so
novoletni. Popolna kopija. Kako sem z veseljem jezila starše in se
vsaj na ta način maščevala.
Sledilo je obdobje
odraščanja in potem obdobje zaljubljenosti in zveze z bodočim
možem Markom. Izhajal je iz verne družine. Velikonočni prazniki so
bili pri njih najpomembnejši. Velikonočnih dobrot sem bila deležna.
Z izjemo aleluje, je bilo vse odlično. Pirhe so prepustili meni.
Nisem želela samo barv, ki so bile v zavojih. Mešala sem jih med
seboj. Markova nečakinja se mi je pridružila z dodatno idejo.
Poslikali sva jih.
Moram povedati, da sem
pozneje pričela s pripravami precej pred prazniki. Iskala sem nove
tehnike, nove izzive. Ko sta nekoliko zrasla hčerkina otroka, smo
imeli prave ustvarjalne delavnice. Seveda nismo bili kos umetninam
kot so belokranjski pirhi. A bilo je barvito. Barvito in raznovrstno.
Barve so me od nekdaj privlačile. Želela sem lepe in izrazite za
oblačila in šolske potrebščine. Italijani so bili glede tega
neprimerno bolj razgibani, zato sem rada kupovala v sosednji državi.
Zanimivo je, da so mi bili vseeno najbolj všeč pirhi, ki so se
obarvali s temno rjavo barvo čebulnih olupkov in dodatkom kave. V
nogavicah sem jih kuhala in vsakega opremila z lepo rastlino.
Ko smo se preselili v
Medvode, sem v delavnici za obujanje nekdanjih tradicij spoznala še
en način. Barvanje plastičnih jajčk z raznobarvnimi oljnimi
barvami, ki jih poljubno dodajaš v vodo in dobiš neverjetno lepe
odtenke barv.
Eksperimentiranja ni ne konca ne kraja. Vsako jajce je
drugačno.
Seveda sem vnukoma
pokazala, kako to gre. Za prvi poskus sem kupila nekaj barv in
dvajset jajčk, misleč, da je na cente dovolj. Kje pa. Mlajši,
Aljaž, se ni dal odgnati. Čisto vse je naredil sam. Pa nikar ne
mislite, da jim je kaj manjkalo. Deček je pač tak navdušenec za
barvanje in slikanje, kot sem jaz. Poslikala sva ogromno platen.
Nekoč je bil v Pionirskem domu nagrajen za slike Titanika.
Predšolski deček si je ogledal film in narisal Titanik, ko se začne
potapljati, Titanik, ko se prelomi in potopljen Titanik.
Kako bomo ustvarjali
letos, še ne vem. V soboto pred prazniki bomo imeli v KUD – u
JaReM delavnico. Morda se bom naučila še kaj novega. Vsekakor bo
veliko vredno druženje in prav posebno vzdušje, ki vlada vedno, ko
ustvarjamo karkoli pod vodstvom mentorice Marije Podvez.
BARVIT PRAZNIK
Reviewed by Irena Cigale
on
06:54
Rating:
No comments: