MOGOČNI OREH

Otroštvo sem preživljala, bolj kot doma, v Tolminskem Lomu nad Mostom na Soči pri starih starših.

Tolminski Lom, v ozadju Kobilja glava

Tam je bil moj pravi dom, svoboda na vsakem kraku. Ni mi bilo treba paziti na oblačila, enostavna in preprosta me niso ovirala, nič hudega ni bilo, če sem bila popackana od nog do glave. Mama in ata sta prišla občasno na obisk. Posebno mami se je zavihal nos in me je nemudoma preoblekla in me tako spremenila v nekakšno lutko za izložbeno okno. Kako sem pohitela, ko je odnesla pete in se preoblekla v ponošene in zdrgnjene cunje, kakršne so nosili drugi vaški otroci.

Pred hišo starih staršev, imenovala jo bom kar pred našo hišo, 

Naša hiša v Tolminskem Lomu

je bilo največje dvorišče. Tako prostorno je omogočalo družabne igre vseh vaških otrok. Vaške hiše so bile strnjene na kupu. Odraslih so naše igre veselile, zanimale, smeh je priklical dobro voljo na njihova lica. V mestu še zdaleč ni bilo tako prijazno. Nekateri so se na nas drli skozi okna. Motila jih je naša razposajenost. Udarci žoge. Nagajali smo tako, da smo zvonili na njihove zvonce in se poskrili. Dvorišča so samevala.

V vasici sem se počutila lepo. Kako je vse dišalo! Dišalo iz kuhinj in še bolj iz vrtov. Tu so uspevale mediteranske rastline s svojim prav posebnim svežim vonjem. Pelin, pušpan, sivka, rožmarin, meta, kamilice in še in še.

Topla vasica je bila v poletnih dnevih vroča. Zapustili smo dvorišče in se zatekli pod mogočen oreh, ki je rasel pri naši hiši. Dajal je blagodejno senco. Po kosilu smo brez dogovora najprej prišli pod ta hlad, pozneje, ko je vročina popustila, je igrišče ponovno oživelo vse do trde teme.

                           Stara mama, očka, mama in stric Pepi

Mogočni oreh nas je medtem večkrat privabil. K počitku, ali pa je prinesel očka (starega ata sem tako klicala), pest orehov in lešnikov, ki smo jih trli na tnalu, prizidku naše hiše. Očka sem imela najraje. Bil je vedno dobre volje in nasmejan. Uganil je, česa si želim. Ni samo kmetoval. Skrbel je za gostilno, stregel gostom, nabavljal vse potrebno, izdeloval mesnine, kakršnih pozneje v življenju nisem več jedla. Zgodaj zjutraj je vpregel konja v voz in odpeljal velike aluminijaste „kante“ mleka kmetov naše in sosednje vasi na Most na Soči, kjer so mleko odkupovali. Med potjo je pobral še nekaj takih posod kmetov, ki so živeli v bližini. Nazaj grede mi je kupil kaj malega, zame velike dragocenosti. Čeprav je imel dela čez glavo, si ga je izmed vseh zame vzel največ časa. Smejala sva se, pripovedoval mi je „štorije“, me metal visoko v zrak in me lovil, predlagal, da sva sicer resni stari mami katero ušpičila. V shrambi je imel gromozansko vrečo napolnjeno z orehi in lešniki. Rad mi jih je nosil in jaz sem jih z veseljem delila s prijatelji. Trli smo jih na tnalu v tistem delu, kamor je oreh metal svojo senco. Ko je obrodil orehe, velikanske in zdrave, smo jih otroci s palicami klatili. Očka nam ni branil. Smejal se nam je. Najprej smo oluščili lupino in občudovali svoje temno rjavo obarvane prste. Lupine smo strli, jedrca, še zdaleč ne tako okusna, kot so bila očkova, pojedli. Orehe je stara mama dajala v potice, štrudje, štruklje in druga peciva. Še vedno so meni najokusnejše sladkarije napolnjene z orehi. Mogočen oreh je bi priljubljen tudi odraslim. Njihov najlepši prostor za počitek. Že navsezgodaj so pod njim moški pripravljali orodje za delo na travnikih, v gozdovih in seveda na poljih. Najbolj se je slišalo „klepanje“ kos ob dnevih košnje.

Bilo mi je dobrih pet let. Očka se je smrtno ponesrečil. Kot bi slutila, da ga ne bom več videla, sem se ga ob odhodu krčevito oklepala in želela vrniti nazaj z njim v Tolminski Lom. Ata in mama sta bila neizprosna. Z njima sem morala. Kmalu za tem je prišla vest o njegovi smrti.

Tolminski Lom je izgubil velik del svojega čara. Očka sem pogrešala na vsakem koraku. Toda stara mama in stric sta se trudila in vseeno mi je bil Tolminski Lom ljubši od mojega pravega kraja. Stric se je poročil. Trije otroci so se mu rodili eden za drugim. Vseeno nisem imela nikoli občutka, da mu nisem tako draga kot oni.

Prišel je da, ko sem morala v šolo. V Idrijo, sta vztrajala starša. Tam je šola boljša. V podružničnih pač ena sama učiteljica za vse štiri razrede ne zmore dati učencem toliko. Stara mama in stric sta navedla tudi prednosti in mojo navezanost na kraj, toda vse zastonj. Morala sem k staršem, k meni neprijaznim meščanom, tujim otrokom in neizprosnim učiteljem, kot sem si predstavljala. Morda sem zato povsem potlačila vstop v šolo. Ničesar se ne spominjam. Pa sem se hitro navadila sošolcev, učiteljica je bila mlada in prijazna.

Tolminski Lom sem obiskovala med prazniki in med počitnicami. Veliko se je spremenilo. Stric se je z družino preselil, stara mama je poskusila obvladati obsežno zapuščino, dokler je ni premagala bolezen. Preseliti se je morala k nam, v Idrijo.

Redko smo obiskali Tolminski Lom. Srce nas je bolelo, ko so se izpraznila kmetijska poslopja, še bolj, ker v hiši ni bilo več življenja.

Hiša je propadala. Nisem več smela v zgornje nadstropje. Stopnišče je bilo nevarno. Še malo, pa niti v spodnjih prostorih ni bilo več varno. Stopila sem na prizidek in skozi okno opazovala notranjost. Nisem mogla razumeti, kako je mogoče, da mi je postala moja hiša nedostopna.

Samo mogočen oreh je ohranil nekdanjo podobo. Tja smo postavili stole in mizico, samo tam je bila še vedno prijetna domačnost. Vaščani so se pridružili. Klepet in občasno prešeren smeh je zatrl notranjo bolečino.

Obiski Tolminskega Loma so se omejili na 1. november. Sosede smo pozdravili in z grenkobo opazovali propadajoči dom.

Prišel je dan, ko je bila hiša ograjena. Ograja je opozarjala mimoidoče na nevarnost odpadanja kamenja. Soseda je povedala, da je hiša predvidena za rušenje. Njene težke besede so padale name in na moja starša.

Naslednje leto so bile tam samo še ruševine. Mama je brezglavo stikala med njimi, da bi našla kakšen dragocen predmet za spomin. Ni ji šlo v račun, da so vse, kar je bilo vrednega, pobrali. Soseda jo je tolažila in ji poskusila dopovedati, da niso kradli. Pobrali so, kar je bilo zaznamovano propadu, njim bo morda prišlo prav.

Z atom sva nemočno opazovala mamo. Žalost naju je preplavljala, a storiti ni bilo kaj.

Ozirala sem se proti orehu, ki je bil še vedno mogočen in mi je dal vedeti, da čisto vse ni propadlo.

Odtlej smo ob redkih prihodih v Tolminski Lom obšli po glavni cesti mimo naše nekdanje hiše. Nadaljevali smo pot v Kanalski Lom, kjer je bilo pokopališče za obe vasi. Obiskali smo nekaj grobov in teti, ki sta tam živeli.

V Tolminskem Lomu je umrla najbližja soseda in mnogi starejši vaščani. Res je bilo prehudo obujati spomine.

Nekoč sem šla kljub temu pogledat ta žalosten prostor z možem. Bil je popolnoma izpraznjen. Nameravala sem mu pripovedovali o lepotah v preteklosti. Grlo se mi je stiskalo. Glasov nisem iztisnila veliko. Samo veličasten oreh je še kljuboval. Njemu sem namenila vse misli in besede.

Minevala so leta. Umrla sta ata in mama. Umrli starejši znanci in prijatelji iz Tolminskega Loma. Teti iz sosednje vasi. Nisem več prihajala na pokopališče in v vas, ki mi je nekdaj toliko pomenila. Že zdavnaj so očkovo ime ter datum rojstva in smrti zapisali na spominsko ploščo v Idriji. 

Grob mojih staršev in starih staršev v Idriji
Njegov grob so prekopali, v njem počiva tujec. Kosti so ostale tam. Kako neumno se mi je zdelo!

Tik pred Kanalskim Lomom je spominska plošča vseh partizanov iz obeh vasi, ki so padli med vojno, kdo ve kje. Tam smo vsako leto prižgali svečo, čeprav atovega brata nisem nikoli videla. Ni se mi zdelo tako nesmiselno. Bil je spomin na ata, ki je z ljubeznijo, previdno in dostojanstveno vsako leto ob dnevu spominov na mrtve tam prižgal svečo.

Nastopil je čas, ko je bilo treba pozabiti na lepo otroštvo in mlada leta v teh krajih.

V Dolenji Trebuši imam prijateljico. Njen pokojni mož je oba Loma poznal. Pred kratkim sem ji hotela pokazati to meni ljubo vasico. Bila sem neskončno potrta. Niti mogočnega oreha ni bilo več. Nekako simbolično so na ozemlju „moje“ hiše uredili otroško igrišče. Postavljenih je bilo nekaj igral, ki so samevala, toda dala so slutiti, da kraj, kljub vtisu zapuščenosti, še živi.

Ne vem. Verjetno ga ne bom nikoli več obiskala. Boleči so spomini na lepo preteklost.

Skoraj nič manj mi ni hudo ob prihodih v Idrijo. Že v letih, ko sem živela tam, je mesto spreminjalo podobo. Najprej so druga za drugo propadle stare idrijske hiše. Najhuje mi je bilo, ko so podrli tisto v Gasi. Kolikokrat sem jo narisala! Z ogljem in s tušem. Zraven je stal lesen most. S prijateljico sva na njem stali ure in ure, si zaupali vse skrivnosti, govorili o simpatijah, ki so v takih trenutkih dobivale krila domišljije. Prebolela bi stare hiše, v okolici jih je nekaj ostalo, dokler so na njihovih mestih gradili večstanovanjske hiše. Pozneje so zrasle poslovne zgradbe vseh barv. Čisto brez kančka pridiha preteklosti in v popolnem neskladju z mojim okusom. Zakaj vsaj barvno ni usklajeno?

Lepi, urejeni, parki in zelenice so izginjali. Mogočna drevesa drugo za drugim. Drevoredi. Bila sem že zaposlena. Nekega dne sem se z avtom vračala iz službe. Naletela sem na posekan drevored. Goli štori in, povsod po tleh, so ležala drevesna debla. Kaj mi bo nudil odslej pogled z balkona našega stanovanjskega bloka?

Idrija, pogled iz vrha kalvarije

Morda ima Idrija vsaj neko prednost. Je v kotlini, ki jo obdajajo gozdovi v vseh smereh. V strminah so ljudje lahko postavili majhne hiše, še te zakrivajo drevesa. Naravne materiale izbirajo. Kričeče barve jih odbijajo. Naj jih prenašajo meščani, oni nimajo tako slabega okusa.

Sprašujem se, kaj bo tak trend prinesel novim generacijam. Ga bodo nadaljevale? Bodo nekoč mladi še videli mogočna orehova drevesa? Jih občudovali, iskali pod njimi senc in jeseni klatili orehe?

Zbudite se, ljudje! Ne dovolite uničevati vsega, kar se človeka dotakne in ga oblikuje v človeško čuteče bitje, sposobno predajati lepote novim in novim generacijam!