Iz oči v oči

Tak je bil naslov vabila na otvoritev razstave slikarja ROMANA VERASA. Zgovoren in vabljiv. Tudi če bi slikarja ne poznala, bi vedela, da so njegove slike domiselne.

Roman je bil pred kratkim nagrajen. V Sevnici bo imel samostojno razstavo. Mikalo me je, da bi šla tja. Ampak daleč je in pozanimati bi se morala, kako bo z dostopom. Razstava v Dolskem je bila vsekakor ugodnejša priložnost.

Na žalost sem zvedela, da bo v zgornjih prostorih gostišča. Prav, tokrat vsaj vem, da nima smisla hoditi tja. Ostala bi z dolgim nosom pred hišo.

Ne, ne bi bilo prvič. Vedno povprašam, a zdravi in mladi ljudje ne vedo, kaj je za invalida nedostopno. Za srnice in srnjake je 45 stopnic mala malica.

Galerije so, po nekem čudnem ključu, skoraj praviloma visoko. Nekje na nekdanjih podstrešjih. Ali pa, recimo, pod nebom, kamor lahko pridejo samo izbranci.

Že v mojem otroštvu je bilo tako. Nek slikar ALBIN VONČINA je imel atelje na podstrešju. Menda zato, da bi se umaknil. Njegova vnukinja je bila moja prijateljica. Na skrivaj sva šli, kadar ni gorelo, stikat tja. Bilo je lepo in dišalo je po barvah. Slike so naju privlačile. Previdno sva jih premikali, da bi dosegli vse. Nisva se dotikali platen. Toliko sva bili poučeni.

Slikarske razstave v Idriji sem rada obiskovala. V galeriji so bile nepozabne otvoritve. Bogat kulturni program jih je spremljal. Strokovno mnenje je največkrat podal umetnostni zgodovinar JANEZ KAVČIČ. Moj profesor je bil, pozneje kolega na šoli. Njegove učne ure so bile imenitne. Povečini jih je obogatil z diapozitivi in kajpak s svojo nepopisno vnemo.

Tam, v galeriji, sem spoznavala slikarje. Naj omenim le nekatere.

RAFKA TERPINA. Spremljala sem njegovo iskanje likovnega izraza od zgodnjih začetkov do zrelih let. Zanimivo, kako je spreminjal tehniko in še bolj barve. Človek bi pričakoval, da mladi umetniki uporabljajo svetle in živahne barve, starejši umirjene. On je ubral obratno pot. Zdaj, nekaj let starejši od mene je, so njegove barve osupljivo živahne in čiste. Prav s posebnimi očmi, se mi zdi, da opazuje naravo. Je krajinar. Sama nikoli nisem opazila toliko različnih odtenkov vijolične na nebu. Odprl mi je oči. Res je veliko vijolične barve. Je umetnik, ki svojo sliko redko proda. Mogoče grafike. Teh mi je nekaj podaril. Zanimivo. Prve so bile črno bele, pozneje je dodajal vse več lepih barv. Kako jih dela, me je zanimalo. Poskusila sem kar s čopičem posnemati, a so nastajale čiste packarije. Da mi bo pokazal, če ga bom obiskala, mi je rekel. Kako prijeten človek! Njegovo notranjost sem razbrala iz literarnih prispevkov. Vsestranski umetnik je. Na literarnem področju bi prav tako uspel. Žena Marta mi je tudi všeč. Dokler nisem brala njegovih zapisov in knjig, nisem vedela, kako sta povezana. In dokler je nisem poznala, sem mislila, da živita vsak v svojem svetu. Včasih grem v Dom upokojencev. Preko 100 slik je podaril stanovalcem. Vsi skupni prostori so opremljeni z njimi. Bogatijo jih in bogatijo obiskovalce. Potožil mi je, da se starostniki ne menijo zanje. Da niti svojih domačij ne prepoznajo. „Motiš se, sem ga prekinila. V vsakem, ki jih pogleda, pustijo notranjo toplino. Polepšajo mu dan, ne da bi se tega zavedal.“

RUDI SKOČIR je občudovanja vreden. Nekaj let mlajši je od mene. Naključje je hotelo, da sva na gimnaziji sedela, čeprav v različnih letnikih, v isti klopi. Za seboj je puščal sledi na klopeh, ki jih nisem mogla prezreti. Izjemne risbe. On zna tržiti. Tudi z ilustracijami služi. Slike so drage, grafike dostopnih cen. Imam njegovo Čipkarico.

NANDE RUPNIK ni akademski slikar, pa je dober. Kolikor ga poznam, so tudi njegova prva dela bolj pustih barv, pozneje živahnejša. Primera obeh sta v mojem stanovanju.

FANČI GOSTIŠA je bila prav posebna slikarka. Njene slike so mi ugajale, vendar jih je prodajala predrago za moj žep. Nekoč je ponujala novoletne voščilnice. Ne, tako izjemnih si ne morem privoščiti, sem menila. Ona je bila vztrajna. Ni jih treba nikomur pošiljati. Uokviriti jih daj, pa boš imela mojo sliko,“ je predlagala. Zamisel, vredna genija. Kupila sem eno čestitko in njeno slika visi v mojem delovnem kabinetu. Naj omenim, da sem jo opazovala že kot otrok. Na prav poseben način je hodila. Z dvignjeno glavo, iztegnjenimi rokami in razprtimi očmi. Vedno je iskala motive. Spremljala jo je sestra, obložena s slikarskim platnom, stojalom in vsemi likovnimi pripomočki. Ne vem, kako se je znašla, ko ji je sestra umrla. Vem le, da je rada razstavljala in se je zelo bala kraj. Nekoč sem pri postavitvi razstave dežurala. Ob vseh navodilih me je kar rahlo skrbelo. Seveda ni nobena slika izginila.

Slikar MILAN TRUŠNOVEC je bil prav tako izjemen. Mislim, da je svoja dela skrival in jih imel samo zase in za svoje. Redko jih je razstavil. Kolikor vem, nikoli prodajal.

Vsako leto so imeli amaterski slikarji možnost predstaviti svoja dela. Razlagi je običajno sledila podelitev nagrad najuspešnejšim. Posebno mi je bilo všeč, ko je bil nagrajen kot najbolj perspektiven mlad slikar moj nečak GREGOR KOŽELJ. Nagrajena slika je moja. Še veliko njegovih imam. Uokviriti sem dala sliko o Vikingih, ki jo je naslikal kot komaj deset leten fantič. Pred kratkim mi je narisal našega psa Snega. Velikokrat je pazil nanj, zato sem prepričana, da ga nihče drug ne bi narisal tako dobro in s tako ljubeznijo. Hranim cel kup karikatur in skic, ki nam jih je namenil ob paznikih. Predolg bi bil seznam, če bi naštevala vse.

Razstave slikarjev amaterjev niso kar tako nekaj. Poleg tega sem bila marsikdaj presenečena, ko sem zagledala umetnikovo ime. DRAGA POLJANŠEK, moja gimnazijska sošolka slika? SLAVICA URŠIČ, „deklica“ iz sosednjega bloka? In tako naprej.

Poleg skupinskih razstav domačih amaterskih slikarjev so bile enkratne ob slikarskih kolonijah v Idriji. Večkrat sem si šla ogledat ustvarjalce, ki so imeli svoj „štab“ na grajskem dvorišču. Mlada „zjala“ sem vzljubila slikarja, tržaškega Slovenca, Avgusta Černigoja. Bil je že v poznih letih. Šaljivec, da mu ni para. Njegova tržaška Slovenščina mi je bila strašno všeč. Spominjala je na narečje v Tolminskem Lomu, kjer sem bila pri starih starših več kot doma. Seveda je govoril tudi resno. Z menoj kot z odraslo in upoštevanja vredno osebo. Očitno mu je bila Idrija pri srcu, saj je tam, čisto blizu našega stanovanjskega bloka, kupil garsonjero. Bil je inovativen. Sopotnik Srečka Kosovela, ki je bil prav tako čisto nekaj novega na pesniškem področju. Med študijem je postal moj najljubši pesnik. Se predstavljate, kako se mi je zasmejalo, ko sem dobila izpitno vprašanje o njem? Avgust Černigoj je presenečal znova in znova. Omislil si je uporabo najrazličnejših materialov za svoje umetnine. Nekoč je vlačil na grajsko dvorišče plastično embalaža za steklenice. „Le kaj bi lahko nastalo iz tega?“ sem se čudila. Seveda sem imela potem kaj videti. Gotovo je bil najstarejši udeleženec slikarske kolonije, njegove umetnine pa, upam si trditi, najbolj drzne in mladostne.

Galerija je postala zame nedostopna. Škoda. Tudi mojemu možu Marku so med kulturnimi prireditvami najbolj ugajale likovne razstave. Moral jih je obiskovati sam. Občasno so posamezni slikarji razstavljali v meni dostopnejši kavarni ali pa v čajnici Pri Črnem Orlu. Povsem dostopno mesto je bila Kripta. Na žalost res mračnjaška kripta, ki je še tako barvite slike niso mogle prebuditi.

Naj se vrnem k vabilu IZ OČI V OČI. Dobila sem novo obvestilo. Razstavo slik Romana Verasa so postavili v spodnjih prostorih. Bila sem vesela. Roman Veras je odličen, predvsem pa inovativen slikar. Zelo me spominja na Avgusta Černigoja. Njegova umetnost in značaj.

Udeležila sem se prireditve. Veliko slik sem že poznala. Tudi Romanovo razlago sem slišala v Ljubljani na razstavi v prostorih JSKD – ja. Tokrat je povedal kaj novega. Razlaga o detajlih, ki nastajajo najprej, mi je posebno ugajala. Prav njegovi detajli so me najbolj presenečali že od nekdaj. Velik del slik je narisan velikopotezno z ogromno barve, detajli izstopajo. Uporablja tehniko, ki človeka zamika, da bi se slike dotaknil. Ker tega ne sme, se ji približa, da bi tehniko vseeno dojel. Drži, slike je treba gledati od daleč, celoto. Tudi Romanove v tem pogledu niso izjema, vendar so zahtevnejše, terjajo večjo pozornost, naravnost potegnejo obiskovalca k proučevanju. Navdih dajo, amaterji ostanemo malo manj samozavestni, ker se ob ogledih zavedamo, kako daleč od umetnika smo. Rekel je, da ustvarja eno umetnino približno mesec dni in pol. Koliko potrpljenja premore! Kako natančen je! Rezultat je seveda čisto drugačen kot moj. Jaz „namalam“ v eni sapi in se izgovarjam, da ne znam, nimam ustreznega znanja in ne mirne roke.

Razstavo je spremljal simpatičen kulturni program. Razgovor je vodil pesnik JURIJ MARUSSIG in predstavil nekaj svojih pesmi. Mislim, da jih je dobro izbral. Nekoliko bolje sem ga spoznala. Najbolj so mi všeč tiste, ki jih je napisal mami. Pianist UROŠ LAJOVIC je dodal piko na i. Naj omenim, da so vsi trije Velikani prijazni, prav nič vzvišeni in polni sebe. Prijetno izvajanje nas je potegnilo za seboj. Zapeli smo. Nekateri glasovi so izstopali, drugi smo mrmrali.

Prijeten in prijateljski večer je bil. Počutila sem se domače, saj sem srečala veliko iskrenih znancev. Prav nič zanemarljivo ni, da sem se navezala na Medvode, čeprav se spravim med ljudi le na nekatere kulturne prireditve, več mi invalidnost ne dopušča. Začutila sem, da sem tu doma, in da je to moj kraj že 13 let.

Hvala Romanu, hvala vsem znancem.

Fotografije in tonski posnetek je Markovo delo. Ni mu uspelo dobro. Mobilni telefon je zastarel.

Irena Cigale