Andri (nadaljevanje)

Tam, na Pesem.si, so te prepoznali. Podčrtanki je sledila podčrtanka. Zavod za razvijanje ustvarjalnosti je izdal tvojo drugo pesniško zbirko NA ŠAHOVNICI.

Ponosna sem bila, ko si mi jo podarila in mi napisala posvetilo:

Ireni

vsa naša potovanja

so iskanje

bližine

Andra

Spremno besedilo je napisala ANA PORENTA. Odlična pesnica in literarna kritičarka. POTEZE BLIŽINE IN SAMOTE NA PESNIŠKI ŠAHOVNICI ga je poimenovala.

Med drugim pravi:

„Pesnica je s simboliko šahovnice prepredla celotno zbirko, saj se pesmi pojavljajo v osmih poglavjih, v vsakem sledimo osmim pesmim, kar deluje obredno, čvrsto in simbolično. Celo naslovi so trdno povezani s šahovsko igro, hkrati pa dovolj oddaljeni in asociativno bogati, da se te igre otresejo.“

Bi se čudila, draga Andra, če bi vedela, da izbiram pesem ANDANTE? Tako prava TI se mi zdiš v njej.

ANDANTE

Pridi,

naučil me boš,

kako pojejo trave,

kako se pluje

po toku navzgor

in kako lebdi na vodi.

Pokazal mi boš,

kako se kroti ogenj.

Sledila ti bom.

Pila bova zrak.

Ugriznila oblak.

Tišino nagovorila.

Pridi.

Skupaj bova zrahljala rezilo.

Sledila ti bom,

čeprav se mi pot

dozdeva poznana.

Šahovska igra in igra življenja. Tvoj težko vodljiv, pa vendar dostopen značaj. Primere. Kako si jih rada uporabljala! In bližina, dvojina.

Za naju je bilo to obdobje res obdobje iskanja bližine. Veselila sem se najinih pogovorov. Veliko se jih je nanašalo na literaturo. Obema je bilo branje knjig v užitek. Vedno nisva imeli sreče pri izbiri knjig. Toda izkazalo se je, da so najini okusi na tem področju podobni. Posrečilo se nama je svetovati druga drugi. Približala si mi Draga Jančarja. Njegov roman To noč sem jo videl, me ni prepričal. Zatežen se mi je zdel. Ti si vzela najprej v roke njegovo delo Katarina, pav in jezuit. Prebrala sem ga. Prevzel me je. Všeč so mi bila potem tudi druge njegove knjige. Gabriele Babnik tudi nisem poznala. Ti si prebrala njen roman V visoki travi. Imenitno delo. Vse, kar je dotlej izšlo njenega, sem z užitkom požirala.

Če se ne motim, sem jaz približala tebi Ferija Lainščka. Lotil se je najrazličnejših zvrsti. Nikoli nisem vedela, katero področje bo obdelal. Pa tudi zanimiv pesnik je. Kdo bi vedel, katere avtorje sva obdelali. Ne samo vsebine knjig. Jezik naju je zanimal. Od tu sva odnesli največ.

Seveda sva premlevali svoje zapise. Premalo, to moram priznati. Še posebej slabo nama je šlo pri analizi tvojih pesmi. Tvoja skrivnostnost ni dopuščala razlag. Raje sem molčala, da ne bi izpadla prevelik zelenec. Zdaj je prepozno. Marsikaj bi te rada vprašala. To počnem. Pomislim, in zdi se mi, da mi namigneš, kako naj si kaj razložim. Na nek način si tu z menoj. Kako daleč je taka razlaga od resnice, ne bom nikoli zvedela. Ampak ta tvoj skrivnostni nasmeh in včasih pripomba: „Tudi tako si lahko razložimo,“ sta me popolnoma razorožila.

Vendar nikoli tako, da bi take malenkosti ogrožale mojo naklonjenost ali pa, da bi se ob tebi počutila manjvredno. Na literarnem področju sem capljala za teboj. Zato pa sem bila močna na drugih področjih ustvarjanja. Ljudje smo med seboj prav zaradi različnosti bolj enakovredni.

Ob debatah o literaturi sva se dotaknili marsičesa. Najpogosteje psihologije. Od nekdaj me je zanimala. To, psihološko plat junakov naših in tujih avtorjev sva proučevali. Ti si bila strožja. Jaz sem iskala v negativcih vzrok in opravičilo za njihova dejanja.

Redko sva se dotaknili politike. Imeli sva zelo podoben pogled. Ni bilo polemike, zato nekoliko manj zanimivo.

Zgodovina naju je naučila marsičesa. Čudili sva se zablodam v preteklosti, avforijam, ki sva jim nasedli. To je potrjevalo le resničnost zguljenega reka: „Ni vse zlato, kar se sveti.“ Kritično sva premlevali očitne spodrsljaje, iskali tudi svetle plati medalje.

Kako pogrešam ta „filozofiranja“. Moj Marko je na približno isti valovni dolžini. Še bolj je na tekočem. Še bolj dlakocepski. Žal pa premalo zgovoren. Ne more nadomestiti tebe.

(Se nadaljuje.)