ANDRI

Draga moja prijateljica ANDRA. POGREŠAM TE. Nisem se še sprijaznila, da te več ni.

Danes sem bila v Idriji. Običajno, če se je le dalo, sva se dobili. Tokrat sem obiskala samo tvoj grob, prepričana, da še ni urejen. Pa je bil. TVOJ DOLFI, sprijaznjen z usodo, je vse postoril. Vame so gledale črke tvojega imena in priimka. Številke, tvoji letnici rojstva in smrti.

JESENSKA ROŽA si bila. Jeseni si se rodila, jeseni umrla. Grob je urejen. Poleg cvetja in sveč sem na njem videla predvsem CIKLAME. Drobne jesenske cvetke so se stiskale k spominski plošči. Kako TANKOČUTNE in SIMBOLIČNE. Kot bi jih sama izbirala. Bila si SKROMNA, DROBNA in LEPA. Kar nisem mogla odtrgati oči od njih.

Taka so bila tudi tvoja darila, me je prešinilo. Se spomniš lesenih, ročno izdelanih majhnih uhančkov, ki si mi jih podarila? IZBRANO. Bolj ne bi moglo biti. Vzorci vžgani v les. Pripeti so bili na lesen podstavek, okrašen z enakimi vzorci in na njem je bil napis ZATE.

Odtrgala sem se od groba. Ko sem se obrnila in odhajala, me je spreletelo. Imela sem občutek, da steguješ roke za menoj in mi praviš: RADA BI ŠE ŽIVELA.

RADA SI ŽIVELA. Z vsemi močmi si se oklepala življenja in vse do konca upala, da boš ozdravela.

Težko si bila prepoznavna. Skrivnostna med nami. Za mnoge težko razumljiva. Premalo vabljiva, preveč učena, da bi te hoteli spoznati?

Jaz sem te prvikrat srečala na parkirišču Avto šole. Nobeni ni bila vožnja zabava. Prej potreba in splošna izobrazba. Dotlej skoraj nisem vedela zate. Le kdaj pa kdaj sva se bežno srečali.

Lepo je bilo govoriti s teboj. Takoj sem dojela, da si resna, odgovorna oseba. Ni mi kazalo stresati neslanosti. Opravljivost je bila prav tako izvzeta.

V naš kolektiv si prišla v zrelih letih. Čutila sem, da nosiš v sebi skrivnost. Katero, sem se spraševala?

S teboj je zapihal med kolege in kolegice nov veter. Na vsakem koraku si bila DOSTOJANSTVENA. Sporočala si, da smo učitelji in učiteljice lahko ponosni ljudje. Nam dala vedeti, da je narečni govor dobrodošel med štirimi očmi. Sicer pa moramo uporabljati pogovorni slovenski jezik. Odleglo mi je. Nisem marala nekontroliranega čveka preko miz. Nisem hotela biti branjevka.

Pred mnogimi leti sva se skoraj istočasno upokojili. Ti redno, jaz invalidsko. Pripravili sva poslovilni večer za kolektiv.

Postali sva UPOKOJENKI. A življenje se je zdelo, nama namenja še mnogo let. Ne bova lenarili. Delali bova to, kar nama je ljubo.

Že res. Nekaj gospodinjskih sposobnosti sva takrat pokazali.

A najine sanje so tičale drugod. Ustvarjalni sva bili. Miselno mladi.

Ob koncu večera si rekla: „Ohranili bova stike. Za naju pomeni novo obdobje začetek lepega.“ Prikimala sem. Pomislila, da te bom morda zdaj res spoznala. Odkrila, zakaj se mi zdiš tako posebna.

Vse je že kazalo, da se bodo pretrgale vezi. Izgubila bom prijateljstvo, ki je komaj vzklilo. Ne sme me presenetiti. Z leti so prijatelji drug za drugim odšli. Lahko bi jih preštela na prstih ene roke. Zakaj? Bili so preveč družinsko zavzeti. Nekateri so pričakovali od mene koristi. Kaj naj jim dam zdaj, nepomembna invalidka?

Čez mesec, mogoče čez dva, je zazvonil telefon. Prijetno presenečena sem prepoznala tvoj glas.

„ Oj, Irena. Kako si? Vabim te na LITERARNI VEČER.“„ Mar pišeš?“ sem malce začudena vprašala.

Pritrdila si in na kratko povedala, da pesmi.

Spontano sem zinila, da pišem prozo. Zase, nikomur, razen svojim najbližjim, ne ponudim v branje. Pišem krajše zgodbe.

Nisem znala obdržati skrivnosti. Ostala bi verjetno večna, če se ne bi zgodil tisti telefonski klic.

Sledilo je obdobje, ko sva ena drugi pošiljali v branje svoje zapise. Ti meni pesmi, jaz tebi prozo. Komentirali sva. Spoznala sem, da te težko razumem, da nisem na tekočem z novimi pesniškimi oblikami, da si zame kot pesnica še vedno skrivnostna.

Povedala si mi, da si predsednica literarnega društva v Idriji. Povabila si me v svoje vrste. Nisem se počutila dovolj močna.

Nikakor ne med ustvarjalci kot so bili: Ivanka Čadež, Tomaž Pavšič, Rafko Terpin, Ana Balantič, Sabina Eržen, častni član Jože Felc, pa seveda Andra in tako naprej. Kljub temu sem privolila. Postala bom podporna članica, sem rekla.

Andra, nisi razglabljala naprej. „Pridi, potem se bo obrnilo,

kakor se bo,“ si navrgla mimogrede.

Delo v društvu me je veselilo. S teboj sem kovala nove ideje.

Bogatilo naju je. Ponovno sem zaživela. Rasli sva na literarnem področju. Tvoja in Anina podpora me je opogumila. Brala sem svoje sestavke v društvu, pa tudi na javnih nastopih. Sodelovala na natečajih. Dobila kakšno priznanje. Napisala knjigi za vnuka.

Brez tebe, Andra, ne bi bilo ničesar od tega.

Kot predsednica literarnega društva si bodrila vse člane. Naložila si si dela čez glavo. „Vsaj zbornika bi se rada rešila,“ si potarnala. „Kajne, Irena, da mi tega ni treba, če nočem.“

Naslovnica prvega zbornika ZARIS V ČAS. Uredila si ga sama.

Moj sin Matej se je priključil društvu. Dober pisec je. Pomagala sva ti. Kar nisi več zmogla, smo postorili drugi. Midva z Matejem sva prevzela zbornik. Scenarije za prireditve smo pisali vsi. Matej se spominja tega obdobja z nostalgijo.

Prišel je čas, neizprosen čas, ki hitro mineva. Pohiteti je treba.

Narediti nekaj zase.