Andra - nadaljevanje

Tvoj obraz, Andra, še vedno vidim pred seboj. Celo tvoj izraz ob mojih „pogovorih“ s teboj. Ne sprejemam povsem, da te ni več tu. Da se ne bova več videli.

Izročaš mi svojo pesniško zbirko VOTEK NA PLATNU.

Sprašuješ me, ali vem, kaj je votek. Priznam, da ne. Na kratko mi pojasniš in me opozoriš na razlago na hrbtni strani ovitka zbirke.

Tam je obširno pojasnilo:

Votek je nit,

ki se vtke prečno med

podolžne niti

tkanine: navijati,

vnašati votek:

bombažni, volneni

votek; trganje votka;

čolniček z votkom

dvojni votek; polnilni

votek ki se doda k

temelnjnemu votku,

da postane tkanina

bolj polna /krčenje

tkanine po votku,

v smeri votka po

širini // sistem tako

vtkanih niti tkanine:

zgoščevati votek:

votek in osnova

navadno s

prilastkom kar kaj

povezuje v celoto:

idejni votek

predavanja; votek

ustvarjanja, življenja

Kako izbran in simboličen naslov. Pove veliko o tvojem pesništvu, o značaju, o tehtnem premisleku v vseh pogledih in v vseh situacijah tvojega življenja. Tvoje zrcalo je. Knjiga v mojih rokah me je prepričala, da nisi izčrpala še vseh svojih moči. Marsikaj bo še privrelo na dan.

Tokrat je bilo tvoje posvetilo še globlje:

Založba Bogataj ti jo je izdala. Izbirčna je. Izda samo to, kar jo res prepriča. Tebe je prepoznala prej, kot marsikdo, ki ti je bil blizu.

Zabubila sem se v branje. Preden je zbirka izšla, sva se o njej pogovarjali. Toda bolj o razdelkih. Posamezne pesmi so ostale skrivnost. Pričakovala sem, da bodo med njimi tiste, ki si jih poslala na Pesem.si in so bile podčrtanke. Vendar se nisi želela ponavljati. Vedno si dajala v branje še neobjavljene pesmi. Čakala sem tudi na ciklus pesmi o rudarjih. Izhajala si iz rudarske družine. Tvoj oče je bil rudar. Pesem, posvečeno njegovemu poklicu, si predstavila. Ostalih tudi tokrat ni bilo v zbirki. Kdo ve. Sem te narobe razumela in je bil ciklus le načrtovan? Mogoče si ga poslala na enega izmed natečajev?

Ne glede na povedano, je bila najnovejša pesniška zbirka zame prijetno presenečenje. Prav vsaka pesem se me je že ob prvem branju dotaknila. V vsaki sem prepoznala, vsaj mislim tako, namen. Vsaj delček, ki ga je bilo treba proučevati naprej, mi je bil jasen. Morda sem se tu in tam uštela. Pozneje razmišljala v drugačni luči. Pa vendar. Niti ena pesem ni obstala nekje v vesolju. Nobena me ni pustila praznih rok. Vsaj delno mi je zlezla pod kožo in me gnala k nadaljnjemu razmišljanju. Se je to zgodilo zato, ker sem te bolje poznala? Morda pa je imel pesnik Gregor Grešak prav, ko mi je rekel: „Tako pesništvo je na pravi poti. Pesem, ki jo razumeš in zahteva nadaljnje razglabljanje, je popolna ali pa se vsaj približuje popolnosti.“ Mislim, da sem ob njegovih besedah zažarela. Zažarela v prepričanju, da si, in sem tudi jaz, na pravi poti.

Na predstavitev pesniške zbirke nisem mogla. V meni nedostopnih zgornjih delih knjižnice v Idriji je bila. Prinesla si mi fotografijo s prireditve in članek o njej, ki je izšel v Idrijskih novicah. Kako rada bi bila s teboj tistega dne. Invalidnost me je z vso močjo ponovno udarila po glavi.

Tolažila sem se s tem, da bo predstavitev tudi v Medvodah. Določili smo datum. Moj sin Matej bi vodil razgovor s teboj. Jaz bi mu pomagala pri izbiri vprašanj, pa tudi z interpretacijo kakšne pesmi. Tvoje zdravstveno stanje tega ni dopuščalo. Še nekaj datumov predstavitve smo določili, a prireditev ponovno odložili v prepričanju, da boš ozdravela. Terapije so te po eni strani krepile, po drugi zastrupljale tvoj organizem. Z močmi je bilo treba varčevati.

Radovednost me je gnala k takojšnjemu branju. Ko sem z radostjo spoznala, da te tokrat razumem, sem posegla po spremni besedi Jožeta Janeža. Navedla bom nekaj njegovih uvodnih misli:

„Kakorkoli, Andrejka Jereb je z vsem srcem, s telesom, mislijo in dušo pesnica ženske poezije. … Zbirka jasno kaže, da se avtorica razvija v smeri večje lahkotnosti izražanja, točnosti in natančnosti zapisa miselnih impresij, obvladovanja tehnike. Gre za pesnico, ki dela kontinuirano in iz knjige v knjigo raste pesniško, jezikovno, tematsko in človeško.“

Andra, v prvem razdelku se me je močno dotaknila druga pesem:

jeseni se odpiram na drugem kraju

njegovi oboki darežljivo ovijajo stare ulice

ki se raztezajo do glasnih izložb

in se vzpenjajo s hitrimi poskoki

prihod ni nikoli enak odhodu

tih je in izgublja ostrino

noč nabrušena za vztrajanje

krvavi kakor javor

pred padcem v jesen

Ti ne veš, kaj vse sem občutila ob branju verzov. Obenem sem se čudila, da si ti vse to, kar jaz ne znam izraziti, zapisala. Popeljalo me je v svojo bit, potrdilo, da čutiva enako.

Obenem pa, da je tvoje občutenje odhodov globlje dojeto in nekako preroško, vendar še kako resničo.

In deseta pesem. Poistovetila sem svoja razmišljanja s tvojimi. Poglobljeno razmišljala. Postajala modrejša in močnejša.

Čarna je ta pesem:

iz tvojega telesa izstopam

moja kri zlita v novo dvojino

spremenjena v vino bo snov

za motrenje usedline ki se bo občasno

izpisala iz rahlo obrušenih

manj pogosto brezhibno pomitih čaš

nobenega pobega skozi šivankino uho ne bo

le votek na platnu

in tolažba da mi je dobro

Te dobro razumem? Samo prilagajam svoja razglabljanja tvojim? Si to ti? Sem jaz?

V mislih te vidim pred seboj. Razbiram misli iz tvojega obraza. Prav te razumem, praviš, a lahko se še bolj poglobim. „Zmoreš!“ me nagovarjaš.

Nekaj mi pravi da se mi bodo smejala dvorišča

ki bi že zdavnaj morala biti počiščena

z oken se mi rogajo pogledi lačnih zveri

proč od njihovih trikotnih rešetk moram

zrak me spiralasto vrtinči med padajoče listje

ne upam si dvigniti pogleda

a sem hotela samo ujeti zeleni list

se ga dotakniti in slišati kako bi mi zašepetal

še je čas

Porajajo se vprašanja. Včasih, vse redkeje, se vidiva. Ne zasipam te z njimi. Na predstavitev pesniške zbirke v Medvodah čakam. Nekoč sem se učila reikija, pa duhovne terapije sem obiskovala in se učila. Prelistavam zapiske in razmišljam. Ti lahko pomagam? Strinjaš se. Poskusiva lahko. Škodovati ne more. V moč pozitivnih misli delno verjameva. Zmeniva se, da bova od 22. do 23.ure z mislimi skupaj.

Na te večere se še spomnim. V kri so mi prišli. Skoraj ni večera, da ne bi bila takrat s teboj.