Andri - nadaljevanje

Čeprav sem capljala za tvojo poezijo, čeprav ji nisem bila kos, sva o njej govorili. Seveda nisem več poskusila s popravljanji, prilagajanji po meri starih poznavalcev poezije. Sprijaznila sem se z opuščenimi velikimi začetnicami, ločili, z na novo postavljenimi pravili za rime in z vsem, kar prinaša sodobna književnost. Na vsak način si stala na trdnih tleh. Oborožena z novostmi. Mojih predlogov nisi upoštevala. Sprva sem bila malce presenečena, pozneje sem se zavedala, da ti že veš, kako je treba.

Tudi ti si brala in popravljala moje zapise. Tu, na proznem prizorišču, so bila tla manj spolzka. Poleg tega si tudi sama pisala prozo. Včasih kot izziv, ali je bilo vsebino lažje razložiti v nevezani besedi, še najbolj mikavno pa poiskati rešitev, bralcu pisano na kožo.

Že dokaj urejene zapise o svojem drugem vnuku, sem ti dala v branje. Rabila sem pomoč. Ob vsem, ker se mi je zapisalo, stvar ni bila več dovolj pregledna. Kar verjetno se mi je zdelo, da sem pri premikanju besedil postavila zgodbo nekam drugam, prejšnje pa nisem izbrisala. Tudi raznim ponavljanjem izrazov se pri daljših stvareh težko izognem. Zavedajoč se, da imaš sama veliko dela, sem te prosila samo za bežen pregled in za pripombo, kjer se morda vsebina ponovi.

Nisem te tako dobro poznala, da bi lahko vedela. Naredila boš temeljito! Srečali sva se Pri Gabronu. Tamkajšnje poslastice so enkratne, vendar najino zdravje marsičesa in več dovoljevalo. Seveda, nekaj nama je ostalo. Zadovoljni, da sva skupaj, sva se smejali.

Iz torbice si povlekla listič z zapisom opomb. Tvoj Dolfi te je gledal postrani in te je hotel prepričati, naj ne dlakocepiš. Meni je bilo potrebno prav to. Sprejela bom, kar mi bo ustrezalo, sva vedeli. Skoraj nemogoče je dobiti odkritega in sposobnega kritika. Imam ga, izkoristila bom danost.

Nekaj lepotnih popravkov je bilo treba narediti. Izmed naštetega mi je ostala najbolj v spominu pripomba: Spet pirhi? Presneto, o oblikovanju pirhov sem pisala dvakrat. Že res. Šlo je za različne tehnike, dogajalo se je v različnih krajih. Pa vendar. Oboje bi morala nekako združiti ali pa izbrati en dogodek. Andra! Skoraj vse pripombe sem upoštevala. V oporo si mi bila. Dobila sem prepotrebno potrditev. Zdelo se mi je, da stojim na trdnih tleh.

Knjigo za drugega vnuka sem izdala samozaložniško. Nominirana je bila za najboljšo, vendar ni zmagala. Tega nisem niti pričakovala. Ti si takrat rekla: „Dobro je, opazili so jo.“

V tem obdobju sva tvoje pesmi samo oplazili. Kdaj pa kdaj si mi katero omenila. Me vprašala za ustreznejši izraz, ker ti izbran ni bil najbolj všeč. Mogoče sem ti malo pomagala? Verjemi, bolj bi se potrudila, če bi vedela, da bo kmalu izšla tvoja nova pesniška zbirka. Ne vem zakaj, pričakovala sem jo enkrat v bodočnosti.

Presenetila si me povsem nepripravljeno. Dala si mi zbirko tvojih pesmi Z ROBA DISONANC.

V mojih rokah se je nasmihala knjižica, povsem drugače oblikovana od prejšnjih dveh. Živo rdeče platnice so napovedovale nekaj še bolj novega, nekaj drznega.

Še bolj sem bila vesela tvojega posvetila.

Lahko mi verjameš, da sem pesmi z veseljem prebrala. Najprej na hitro, pozneje počasi. Moram reči, da so mi bile mnoge sprva povsem nerazumljive. Komaj sem se dokopala do sporočil. Ne vem. Morda se motim. Vendar se mi je zdela ta tvoja zbirka najtežja. Nisem spraševala. Izpadla bi nevedna, sem menila. Vse pesmi se mi niso zdele težke, večina pa. Po večkratnem branju se mi dozdeva, sem jih dojela. Prav vseh ne. Imam kost, ki jo bom morala obglodati do konca.

KAKO ZGREŠIŠ RESNIČNOST je pesem, ki mi ni delala sivih las. Takoj sem jo razumela. Pa res? Kdo bi vedel. Ti mi boš povedala! V mislih si še vedno z menoj. Vidim te. Izraz na obrazu te izda. Andra, ne moreš se skriti!

KAKO ZGREŠIŠ RESNIČNOST

Pride čas, ko te Diana zvabi v lovišča -

ni nujno, da si prepričana v uspeh lova -

uokvirjaš slike ožetega Jadrana,

gležnjem dolivaš vonje sivke in soli,

prikrojiš si božanje maestrala

in loviš brhke poglede lomilcev src,

v upanju, da previhariš čas.

Zadošča en sam izstreljen naboj preteklih let

in že zgrešiš resničnost, v katero spadaš.

Po daljšem obdobju, ko nisem imela več svojih razlag, sem prebrala spremno besedilo pesnika JOŽETA JANEŽA. Nanj sem se zanesla. Če česa ni razumel, te je vprašal. Verjemi, na začetku sem se hotela preizkusiti brez tuje pomoči. Bilo je še bolj privlačno kot je reševanje ugank in križank. Zanimalo me je razvozlati, zakaj si pesmi razdelila v tri sklope: SEM KLETKA TONOV, VSE, KAR PRODRE SKOZI KOŽO, SE OKRVAVI in OBLIKA SREČE. Drugi cikel mi je delal največje težave. Tretji se mi je približal.

Rada bi izpostavila pesem PISANICA.

PISANICA

Genialna zamisel:

Izpihat mojo notranjščino!

Srk za srkom, izpih za izpihom,

dokler me cele ne izluščijo.

Vsaj ne bo več mehčalo ran.

Prevečkrat so me polno življenja

polagali v centrifugo učenih razprav

ali celo zasmehovali s kurjastim besednjakom.

Izumljali so mite o novih odkritjih,

me barvali v geografske karte

in v iskanju resnice o pradavnem zarodku

razdevičili mojo lupino.

Zdaj mi lahko z ljubkim obračanjem v dlaneh

in nežnim luknjanjem povrhnjice

povrnejo dostojanstvo in si pri tem

potolažijo strast po črvičenju in striženju.

Dovolim jim, da izostrijo

svojo umetniško nadarjenost

in me, izpraznjeno teže, pustijo

počivati v vitrini babilonskega

stolpa njihove nečimrnosti.

Začutila sem, da sem dorasla spremni besedi Jožeta Janeža. Upala sem prebrati, ne da bi s tem oskrunila lastno razumevanje, obenem pa verjela, da se bom iz njegovega besedila še česa naučila. Pravzaprav sem dobila potrdilo, da razmišljam prav. Tudi Janež je prepustil bralcu reševanje zapletenih in globokih misli. Med drugim pravi:

„Knjiga je z namenom razdeljena v tri cikle, kar ob skrbni izbiri jezika, besed in besednih zvez kaže na odločen namen avtorice po urejanju sicer kaotičnih življenjskih drobcev v smiselno celoto.“

In še: “Pesmi so jasne, neposredne v jeziku, a zapletene v pomenu, težke v razumevanju, potrebne večkratnega branja. Ker gre za zaključeno celoto o modernem človeku v prostoru in času med sabo, živo okolico in transcendenco, bodo zanimive za marsikaterega raziskovalno ustrojenega bralca, knjiga pa bo jasno razpoznavna samostojna celota v drevoredu idrijskega in slovenskega pesništva.“

Ne morem si kaj, da ne bi potrdila, da se s piscem popolnoma strinjam.

Se nadaljuje.