Andri nadaljevanje

Nadaljevanje

Veš Andra, ni te bilo lahko razumeti. Pred večino izmed nas si stopala odločno in samozavestno. Zavedala si se, da boš prej ali slej razumljena.

Andra. Imela si srečo in bila si dovolj trmasta, da si se izpopolnjevala na področjih, ki so ti bila pisana na kožo. Dano ti je bilo ustvarjati v našem jeziku. In ne le v našem. Bila si skoraj pravi poliglot. Na Filozofski fakulteti si doštudirala angleški in ruski jezik. Zaradi potreb na naši šoli si se sama učila nemščine. Svoje pesmi si prevajala v francoski in italijanski jezik. Prevajali so jih drugi v jezike naše nekdanje skupne države, v nemščino, pa seveda v francoščino, angleščino in italijanščino. Bila si komunikativna, zato so te večkrat poklicali na pomoč, kadar so imeli težave s prevodi. Pa so se zavedali tvojega znanja, te zato spoštovali? Kakor kdo.

Vsako najino srečanje je bilo bogato doživetje. Kadar sva utegnili, sva se poklicali po telefonu in se zmenili za klepet. Ker sem invalidka, sva imeli kraje omejene. Pri meni v brunarici sredi gozda, pri tebi kar v garaži, v kavarnah in slaščičarnah, včasih v gostiščih izključno tam, kjer je bilo dostopno.

Beseda je stekla, dotaknili sva se pomembnih stvari. Odnosa do narave na primer. Tebi je bilo dano obiskovati planine, jaz sem srečna, da imam počitniško hišico sredi gozda. Obe sva verjeli v preventivno moč rastlin. Prepoznavali sva zdravilne iz knjig, kajti ljudje smo izgubili stik z naravo. Še živali ga imajo več in uživajo ustrezne zeli ob določenih težavah. Obe sva torej uživali čajčke, jaz sem šla nekoliko dlje in delala mazila, namakala rastline v olje, se lotila izdelave mil. Nikakor pa ni nobena verjela, da so zgolj rastline dovolj, kadar resno zboliš.

Pripovedovala sem ti o svojem risanju, klekljanju, o kvačkanju in o vsem, kar počnem. Ne morem hoditi, zato sem v gospodinjstvu samo pomočnik. Delati je pač treba. Bili sva si enotni. In jaz lahko delam predvsem sede. Pri tem pazim, da položaj telesa kolikor je mogoče spreminjam.

Tudi o svojem pogledu na življenje in smrt sva debatirali. Nobena ni bila pripadnica določene religije. Obe pa sva bili mnenja, da nekaj, neke energije, neke posebne frekvence med ljudmi obstajajo. Tudi telepatije nisva povsem izključili. Glede posmrtnega življenja sva menili, da verjetno za nami ostanejo neki drobni delčki, ki se v vesolju povezujejo, ne gre za neko reinkarnacijo. Delček naju bo morda, ne da bi se tega zavedali, nekoč, po smrti, združen. Na vsak način pa nama je bila blizu Aškerčeva Čaša nesmrtnosti.

Samo z dokončnostjo se nisva sprijaznili. Nisva hoteli misliti, da ne ostane za nas ljudi, pa tudi za druga živa bitja na Zemlji, čisto nič.

Draga Andra. Za praznike sva si podarjali drobne pozornosti. Bila si domiselna. V moji počitniški hišici je največ tvojih daril. Izbrala si šopke suhega cvetja, ki me spominjajo nate.

Tistega leta si mi podarila lectovo srce. Napis je bil naslednji:

KO LJUBIMO

IMA LETO DVE POMLADI.

R. Kerševan

In pesem, ki mi veliko pomeni.

IRENI

srečali sva se nekje v vsemirju

kjer se dih z globino meri

izmenjali tišino

jo v kri pognali

z besedo jo zaznamovali

tiho zdaj se čas poseda

na najina zrela leta

Andrejka Jereb

Resnično, globoko spoznanje in prizemljenost.

Povedala sem ti vse bistveno o svoji bolezni. Da je podedovana, neozdravljiva in napredujoča, si vedela in opažala. Ti si bila dolgo povsem zdrava. Uživala si v planinarjenju, potovala v tuje dežele, da bi okusila slanost in prostranost morja, kadar je bilo tu prehladno. Morje je bilo tvoje hrepenenje. Tako kot meni, so se tvoje oči odpočile ob pogledu nanj.

Začelo se je obdobje drobnih zdravstvenih težav. Pozorna si bila nanje, obiskala si svojo zdravnico. Vse tri smo pripisovale težave poslabšanemu imunskemu sistemu. Vendar so se ponavljale in stopnjevale. Tvoja duša in telo sta izgubljali moč. Nekoliko zaskrbljujoče je postalo. Pričele so se terapije, kajti prebava ni bila več normalna. Diete in prepovedi tega in onega. Vse si upoštevala. Tudi v gostišču si naročala zdravo hrano. Izgubo kilogramov sva pripisovali dieti, toda ko je le drvelo navzdol, je postalo zaskrbljujoče. Zdravnica se je hotela prepričati in te je poslala na preiskave. Konec je bilo brezskrbnosti. Odkrili so limfom.

Priznam, diagnoza se mi je zdela pretnja nevarnosti. Zbala sem se zate. Po dolgem času sem se zatekla k reikiju in k duhovnim terapijam. Nisem verjela v učinkovitost, verjela sem v moč pozitivnih misli. Pomagajo terapirancu in neprimerno močnejše so, če jih sodeluje več. S pomočjo moža in sina, ki te je vedno visoko cenil, sem verjela, da bomo pregnali vse hudo. Okrog nas so energije, ki jih ne moremo dojeti, ker smo premalo razvita bitja. Kolikokrat sem se o tem prepričala na tečajih in ob vajah. Nerazumljive stvari so se dogajale. Ne znam jih pojasniti. Morda je nekaj podobnega pri molitvah v cerkvah. Veliko število ljudi moli za posameznika, ki je v resnih težavah. Kolikokrat ozdravi, čeprav je bila možnost pičla. Sodelovala si. Če je kaj pravice, bi moralo pomagati. Pa je res? Lahko rečem, da si vse pogumno prenašala. Nikoli nisi izgubila upanja.

V življenju se dogajajo stvari, ki jih človek nerad pogreva, težko o njih spregovori. Veliko tega sem zamolčala. Ko sva si bili toliko blizu, da bi ti lahko zaupala vse, sem končevala z zapisi svojega življenjepisa. Mimogrede sem omenila kakšno težko doživetje, vendar sem ti rekla: „Prebrala boš o tem v življenjepisu, ki ga bom izročila samo ožjemu številu ljudi. Svojim najbližjim in trem prijateljicam. Tebi, Sonji in Mariji. Morda samo v PDF – ju še Idi in dvema Dragicama.“

Prišel je ta dan. Dala sem ti obsežen življenjepis z naslovom: DVIGAM SE, DVIGAM SE IZ DEPRESIJE. Ostal je neprebran. Nisi več zmogla. Pa je bila tvoja volja še vedno neomajna. Tu in tam si zbrala toliko moči, da si poslala svojo novo pesem na Pesem.si. Imela si že skoraj dodelano novo zbirko pesmi. Koliko truda je bilo vloženega v izdajo, si ne morem predstavljati. Tvoj neomajen, uporniški duh je spet zmagal. Izdala si četrto pesniško zbirko VOTEK NA PLATNU.