Želim prebrati še
veliko tvojih pesmi. Nekatere si mi omenjala. Mnoge si objavila na
Pesem.si in v različnih revijah in zbornikih. Jih pošiljala na
natečaje. Teh povečini ni v pesniških zbirkah. Koliko je
priložnostnih, ki smo jih dobili posamezniki! Kje je cikel pesmi o
rudarjih? Tvoj Dolfi ureja tvojo zapuščino. Najbrž samo zase in za
hčerki.
Terapija je sledila
terapiji. Vse pogosteje si se vračala iz inštituta, ne da bi jo
sploh izvajali. Imela si preslabo kri.
Tvoje poti so se
omejevale na kratke izlete z avtom v naravo. Tam si lovila sončne
žarke, ki si jih bila tako željna.
Literarno društvo iz
Nove Gorice GOVORICA je prišlo zato gostovat v Idrijo. Bila si
njihova članica. Želeli so se ti oddolžiti za številne prihode v
njihovo bližino. Najbolj oddaljena članica si bila, vendar si bila
skoraj vedno, kadar so pripravljali prireditve, zraven. Tokrat si
imela ti najkrajšo pot. In še nekaj je bilo. Znali so te ceniti,
prepoznali so te kot veliko ustvarjalko.
Vsak izmed njih je
uvodoma prebral eno izmed tvojih pesmi, nadaljeval je s svojo
literaturo. Ti si, čeprav že hudo bolna, interpretirala svoje.
Šibak glas so spremljale zate tako značilne igralske kretnje.
Interpretacija in mikrofon v eni roki, pač gibanje omejujeta. Drobni
koraki, izrazita mimika obraza, gibanje leve roke in telesa je ostalo
čisto nespremenjeno, čisto v tvojem stilu.
Andra na prireditvi v Idriji.
Prijatelji iz Nove
Gorice so s seboj pripeljali glasbenike. Instrumentaliste in vokale.
Uvodna pesem je bila VSAKDO MORA IMETI PRIJATELJA. Tvoji smo bili
zbrani tam. Gostje iz Nove Gorice in mi poslušalci. Prišla sem iz
Izole, kjer sem bila na rehabilitaciji in sem se morala že naslednje
jutro vrniti nazaj. Ni mi bilo žal. Toplo mi je bilo pri srcu ob
pogledu na zbrane, ki smo ti iskreno želeli ozdravitev.
Toda bolezen je bila
močnejša. Borila si se in upala vse do zadnjega dne.
Sprejeta si bila v
bolnišnico, kjer so poskrbeli za to, da nisi imela bolečin. Terapij
niso več izvajali. Obiskovali so te le mož in hčerki. Hotela si,
da te drugi ohranimo v spominu tako, kot si bila. Samo kratki
pogovori po telefonu so naju družili. Pri srcu me je stiskalo.
Telefonski pogovori so
bili vse krajši. Nisem te hotela utrujati. Težko si govorila.
Neumno, vem, toda vseeno sem te vprašala, ali lahko pridem vsaj za
hipec k tebi. Sledil je dolg premor. Potem si rekla: „Saj slišiš,
komaj govorim.“ Sledil je dolg molk. Nobena ni rekla besede. Čez
čas sem previdno in potiho odložila telefon, ne da bi se poslovila.
Bilo je nekaj podobnega tvoji pesmi o odhodih, ki so vedno tišji od
prihodov.
Odprla sem računalnik
in kliknila na Pesem.si, kjer si objavila pesem, gotovo je bila
zadnja objavljena, napisali si verjetno še katero. Po glavi so ti
zvončkljale stekleničke z infuzijami, medicinsko osebje. „Kako
naj napišem pesem o tem,“ si mi postavila retorično vprašanje.
Pesem, ki sem jo že
neštetokrat prebrala na Pesem.si, je pesem v prozi.
Na čuden način
Na čuden način
Moje telo štrajka
kakor bi se vsa moja
teža zlepila v kepo in se zakotalila vzdolž tobogana brez vode, se
na spustu spotikala ob vse mogoče prepreke, zapore, žice ter se
namesto hihitanja ob izgubi ravnotežja debelila v še gostejšo
gmoto, ki ne bo nikoli po otroško cofnila v bazen.
V popolni nemoči sem
se zopet oprijela reikija in duhovnih terapij. Iskala sem svetlobo.
Ob najini uri sem poskusila, čeprav sem vedela, da ne sodeluješ.
Iskala sem svetlobo. Videla sem jo skozi steklena drsna vrata.
Odpirala in zapirala so se, svetloba se je tako približevala in
odmikala.
Je bila to samo moja
močna želja, da bi bila s teboj? Morda intuicija, o kateri mi je
vedno znova govorila terapevtka? Razvit sedmi čut? Čutila tistih,
ki imamo težave s sluhom in vidom in še s čim, so malo drugačna.
Preostala se bolje razvijejo.
Naslednji dan mi je
tvoj Dolfi sporočil, da si odšla za vedno. V bolečini sem trpela,
na videz sprijaznjena s tvojim odhodom.
Skrivala sem bol in
brkljala po vsem mogočem, da ne bi vznemirjala domačih.
To je bil dan, ko sem
izgubila še tisto malo vere v alternativno in ortodoksno medicino.
Preganjala me je misel, da se niti poslovili nisva, da sem brez besed
odložila mobilni telefon.
Sledila je nemirna noč.
Bolečina se je prepletala s sanjami.
Zagledala sem te,
ležečo na travi. Bujno grmovje za glavo ti je delalo senco. Tako
drobna si bila! Spreletela me je misel, da si mrtva. Kaj torej delaš
tam?
Počepnila sem in nato
legla k tebi. Dotaknila sem se tvoje roke in jo položila nase. V
njej sem začutila življenje. Kot v upočasnjenem nemem filmu sva se
dvignili in stopili na gozdno stezico. Prekinila si tišino in mi
rekla: „Nisva se poslovili.“
Andra. Nekje je delček
tebe. Vsaj drobec vendarle obstaja. Nekoč se bo združil z drobcem
mene. In če niti tega ni, si napolnila svojo čašo nesmrtnosti s
pesmimi, z dobrimi mislimi in deli.
Andra - nadaljevanje in konec
Reviewed by Irena Cigale
on
12:27
Rating:
No comments: