Andra - nadaljevanje in konec


Želim prebrati še veliko tvojih pesmi. Nekatere si mi omenjala. Mnoge si objavila na Pesem.si in v različnih revijah in zbornikih. Jih pošiljala na natečaje. Teh povečini ni v pesniških zbirkah. Koliko je priložnostnih, ki smo jih dobili posamezniki! Kje je cikel pesmi o rudarjih? Tvoj Dolfi ureja tvojo zapuščino. Najbrž samo zase in za hčerki.



Terapija je sledila terapiji. Vse pogosteje si se vračala iz inštituta, ne da bi jo sploh izvajali. Imela si preslabo kri.
Tvoje poti so se omejevale na kratke izlete z avtom v naravo. Tam si lovila sončne žarke, ki si jih bila tako željna.



Literarno društvo iz Nove Gorice GOVORICA je prišlo zato gostovat v Idrijo. Bila si njihova članica. Želeli so se ti oddolžiti za številne prihode v njihovo bližino. Najbolj oddaljena članica si bila, vendar si bila skoraj vedno, kadar so pripravljali prireditve, zraven. Tokrat si imela ti najkrajšo pot. In še nekaj je bilo. Znali so te ceniti, prepoznali so te kot veliko ustvarjalko.
Vsak izmed njih je uvodoma prebral eno izmed tvojih pesmi, nadaljeval je s svojo literaturo. Ti si, čeprav že hudo bolna, interpretirala svoje. Šibak glas so spremljale zate tako značilne igralske kretnje. Interpretacija in mikrofon v eni roki, pač gibanje omejujeta. Drobni koraki, izrazita mimika obraza, gibanje leve roke in telesa je ostalo čisto nespremenjeno, čisto v tvojem stilu.



Andra na prireditvi v Idriji.

Prijatelji iz Nove Gorice so s seboj pripeljali glasbenike. Instrumentaliste in vokale. Uvodna pesem je bila VSAKDO MORA IMETI PRIJATELJA. Tvoji smo bili zbrani tam. Gostje iz Nove Gorice in mi poslušalci. Prišla sem iz Izole, kjer sem bila na rehabilitaciji in sem se morala že naslednje jutro vrniti nazaj. Ni mi bilo žal. Toplo mi je bilo pri srcu ob pogledu na zbrane, ki smo ti iskreno želeli ozdravitev.

Toda bolezen je bila močnejša. Borila si se in upala vse do zadnjega dne.
Sprejeta si bila v bolnišnico, kjer so poskrbeli za to, da nisi imela bolečin. Terapij niso več izvajali. Obiskovali so te le mož in hčerki. Hotela si, da te drugi ohranimo v spominu tako, kot si bila. Samo kratki pogovori po telefonu so naju družili. Pri srcu me je stiskalo.

Telefonski pogovori so bili vse krajši. Nisem te hotela utrujati. Težko si govorila. Neumno, vem, toda vseeno sem te vprašala, ali lahko pridem vsaj za hipec k tebi. Sledil je dolg premor. Potem si rekla: „Saj slišiš, komaj govorim.“ Sledil je dolg molk. Nobena ni rekla besede. Čez čas sem previdno in potiho odložila telefon, ne da bi se poslovila. Bilo je nekaj podobnega tvoji pesmi o odhodih, ki so vedno tišji od prihodov.

Odprla sem računalnik in kliknila na Pesem.si, kjer si objavila pesem, gotovo je bila zadnja objavljena, napisali si verjetno še katero. Po glavi so ti zvončkljale stekleničke z infuzijami, medicinsko osebje. „Kako naj napišem pesem o tem,“ si mi postavila retorično vprašanje.


Pesem, ki sem jo že neštetokrat prebrala na Pesem.si, je pesem v prozi.


Na čuden način

Na čuden način
Moje telo štrajka
kakor bi se vsa moja teža zlepila v kepo in se zakotalila vzdolž tobogana brez vode, se na spustu spotikala ob vse mogoče prepreke, zapore, žice ter se namesto hihitanja ob izgubi ravnotežja debelila v še gostejšo gmoto, ki ne bo nikoli po otroško cofnila v bazen.


V popolni nemoči sem se zopet oprijela reikija in duhovnih terapij. Iskala sem svetlobo. Ob najini uri sem poskusila, čeprav sem vedela, da ne sodeluješ. Iskala sem svetlobo. Videla sem jo skozi steklena drsna vrata. Odpirala in zapirala so se, svetloba se je tako približevala in odmikala.
Je bila to samo moja močna želja, da bi bila s teboj? Morda intuicija, o kateri mi je vedno znova govorila terapevtka? Razvit sedmi čut? Čutila tistih, ki imamo težave s sluhom in vidom in še s čim, so malo drugačna. Preostala se bolje razvijejo.
Naslednji dan mi je tvoj Dolfi sporočil, da si odšla za vedno. V bolečini sem trpela, na videz sprijaznjena s tvojim odhodom.
Skrivala sem bol in brkljala po vsem mogočem, da ne bi vznemirjala domačih.
To je bil dan, ko sem izgubila še tisto malo vere v alternativno in ortodoksno medicino. Preganjala me je misel, da se niti poslovili nisva, da sem brez besed odložila mobilni telefon.

Sledila je nemirna noč. Bolečina se je prepletala s sanjami.
Zagledala sem te, ležečo na travi. Bujno grmovje za glavo ti je delalo senco. Tako drobna si bila! Spreletela me je misel, da si mrtva. Kaj torej delaš tam?
Počepnila sem in nato legla k tebi. Dotaknila sem se tvoje roke in jo položila nase. V njej sem začutila življenje. Kot v upočasnjenem nemem filmu sva se dvignili in stopili na gozdno stezico. Prekinila si tišino in mi rekla: „Nisva se poslovili.“

Andra. Nekje je delček tebe. Vsaj drobec vendarle obstaja. Nekoč se bo združil z drobcem mene. In če niti tega ni, si napolnila svojo čašo nesmrtnosti s pesmimi, z dobrimi mislimi in deli.





Andra - nadaljevanje in konec Andra - nadaljevanje in konec Reviewed by Irena Cigale on 12:27 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.