ndra - nadaljevanje

Kolikič že berem tvoje pesmi? Razmišljam, da bi jih rada imela pred seboj še več. Ti mi pošiljaš vse manj vzpodbudna sporočila. Naj ti ne delam terapij. Da me utrujajo praviš. Drži. Glavoboli so vse močnejši. Samo v mislih naj zate zbiram pozitivne energije. A jaz čutim, da ne zmoreš več. Ne moreš se osredotočiti ob določeni uri. Počivaš. Nabiraš si nove moči. Počitek je najučinkovitejše zdravilo.

In še nekaj me črviči. Že tako majava vera v resnično delovanje teh in verjetno vseh terapij, se je obema zamajala.

Tretji cikel pesmi, naslovila si ga JESENSKI PEJSAŽI, je natančno urejen. Čisto v tvojem stilu.

Začetek cikla.

Začenja se s prevodom prve pesmi v italijanski jezik.

Prevod njene pesmi v italijanščino.

Tudi prva dva cikla imata uvodno pesem prevedeno v italijanski jezik. Simbolični se mi zdijo ti prevodi. Poznavalka številnih jezikov si. Morda se je zamisel porodila tudi zato, ker si članica literarnega društva iz Nove Gorice GOVORICA. Prepletanje slovenskega in italijanskega jezika je v obeh Goricah vsakodnevna navada. Pa ponosna si bila na to, takoj si me opozorila na posebnost zbirke. Ni šlo za samovšečnost, šlo je za nekaj, kar je del tebe in te je v življenju zaznamovalo.

Pesmi so ponovno malo bolj zapletene. Tebi pisane na kožo. Ne maraš, da bi z lahkoto izluščili sredico. Druga pesem je bila zame kar trd oreh. Dajala je možnost več razlag.

II.

zdivja me pleksus solaris

ki je kot mreža položen

na živi obod tvoje živali

z lačnim srcem v sredini

lakota je volk je hrana volkulji

midva sva kruh in sva požeruha

najboljše kose si reževa

starša sva nabreklemu kvasu

nekje daleč vzhaja velikonočni kolač

Bolje in hitreje sem razumela tretjo pesem. Vsaj mislim tako.

III.

imenuj me ovijalka

kadar si slečem kožo

z viticami prodiram v tvoje možgane

in ti kodram napete misli

medtem ko ti prasketaš v dremavici

zapleteno kaj ne

skoraj budna in ti komaj še speč

si na zlomljeni vzmetnici daleč

od zunanjega sveta otežujeva veje

Še bližja mi je šesta.

VI.

odtenki stare krvi nikogar ne zanimajo

odznotraj navzven se šopirijo divje zveri

mala smešno prosojna in odprta za ljubezenske

skušnjave sva bila krojili so naju šefi ljubimci

sinovi in samoljubnost pogazili so nama moč

in razum in sedaj se od znotraj posedava

mogoče se bo našel nekdo ki naju bo napel čez

lastno okostje odparal iz letargičnosti

in spel v mišičevje časa

Poistovetenje tvojega in mojega moža z menoj in mojim možem, se mi dozdeva, je doseglo svoj vrhunec v sedmi pesmi.

VII.

razkleneva nočne strahove prijemljeva se

previdno kakor se tipa star inventar

pretvarjava se da še nisva za odpis

si ponudiva obnemogel objem in se preizkušava

v hoji na petdeset metrov do mestne klopce

kjer utripa resničnost v materialni podobi

pojma nimava koliko metrov sva pustila

za seboj – figuri iz tisočletne zgodbe

o ljubimcih – še znava ljubiti

In streznitev v deseti pesmi.

X.

pridejo ure ko se v dojemanju življenja

vse najboljše zgodi prav pesnikom v jeseni

dotaknejo se ostrin robov in jih skušajo uglasiti

na ubranost z moreno naplavin

prepričujejo se je da se je vredno zatakniti

novim ljubimcem v dlani in prisluhniti vetru

ki na konico jutra prilepi nosnice mladih žensk

kakšen prizor ko se bodo dvignjenih glav

zagledale na posnetku

Danes razumem tvoje pesmi tako. Verjetno jih bom jutri drugače. V tem je njihov prav poseben čar. Nove izkušnje in preizkušnje pridodajo verzom pomen, ga spreminjajo. Vsakomur posebej so pisane na kožo. Mar ni to nadpovprečno, vrhunsko?

JOŽE JANEŽ pravi o JESENSKIH PEJSAŽIH tako:

Jesenski pejsaži so, za konec, podobno kot pesmi v Odpiranjih v vmesnost, od I Do X oštevilčene devet vrstične impresije, tokrat imenovane PEJSAŽI, slikarsko barvanje torej pomirjenega odnosa dveh starejših oseb, ko je posedanje vedno pogostejši obred, ko odtenki stare krvi nikogar ne zanimajo.