Gorski veter

Skrivenčeno telo se je počasi vzpenjalo navzgor po strmi stezici. Mož si je pri vzponu pomagal z leseno palico, ki jo je držal v skrivenčenih in polomljenih prstih desne roke. Leva roka je pomagala držati raztrgano in umazano ogrinjalo, ki je plapolalo v neusmiljenem vetru. Dvignil je pogled izpod pošvedranega klobuka in se ozrl proti drevesu, ki je stalo nedaleč stran. Njegov obraz je bil prepreden z neštetimi ranami, ki so iz njega naredile podobo popolne nesreče. A vendar ni bil star. Če bi si ga kdo zmogel podrobno ogledati, bi videl, da še nima štirideset let. Končno je prisopihal do majhne jase poleg velike bukve. Tu se je pot razcepila. Ena veja je vodila navzgor do vrha po slemenu do majhne vasice. Druga je zavila okoli vrha na drugo stran hriba in počasi poniknila navzdol, proti majhni rečici in potem ob njej naprej v širni svet.

Tu se je možak sesedel na tla. V njegovem desnem kolenu ga je kljuvalo zaradi stare rane, njegova ramena so bila razbolela, ker se je vlekel navzgor, in od njegovega čela so tekle potne srage. Veter mu je poizkušal iztrgati klobuk, zato ga je snel in nanj položil kamen. Potem je globoko vzdihnil. Na več kot en način je bil na koncu svoje poti.

Nekaj časa je tako sedel in hropel, potem pa je krog sebe pobral nekaj suhih vej odpadlega listja in nekaj večjih ostankov lesa, ki so jih tam pustili gozdarji. Izza pasu je povlekel votel kravji rog, ki je bil topel na dotik. Če je imel srečo, je bilo v njem še kaj žerjavice, s katero bo lahko zanetil ogenj.

Imel je srečo. Veter, ki ga je toliko preklel ob poti navzgor, je zdaj pokazal svoj prijaznejši obraz. Napel se je v žerjavico in jo v hipu spihal, da je nastal majhen ogenj, na katerega je potem naložil nove veje. Kmalu bo moral stopiti in nalomiti nekaj smrekovih vej, ki so trohnele ob poti. Ampak ne še. Zdaj še ni imel moči.

Ravno ko se je odločil, da je čas, je za seboj zaslišal premikanje. Njegov obraz je pobledel, a ni se ozrl nazaj: „Vedel sem, da boš prišla.”

Odgovorilo mu je samo komaj slišno dihanje za njegovim hrbtom, ki mu je po hrbtu poslalo kurjo polt.

„Prišel sem, da se ...” za trenutek je premlel svoje besede. „No, zdaj sem tu. Na najinem začetku in najinem koncu.”

Postava za njim ni spregovorila. Zbral je pogum in se obrnil. Zazrl se je v blago svetleče bitje pred seboj, ki ga je gledalo s svojimi votlimi očmi. Nekoč je bila lepa. Še zdaj je bila lepa, v svoji hladni brezbrižnosti morda še bolj.

Zaihtel je: „Nobene pravice nisem imel. Pretental sem te. Ampak. Ljubil sem te. Močno.”

Ledena roka se ga je počasi dotaknila. Čutil je, kako se njegovo telo ohlaja. „Lagal sem, priznam, a mislil sem, da ko me boš spoznala ... Ah, mlad in neumen sem bil. In potem. Potem ko si me tako grdo zavrnila ...” po licu mu je stekla solza, ki se je zalesketala v luni. „Poizkušal sem se odkupiti. Poizkušal sem očistiti svoj greh. Zato sem pobegnil. Šel sem v vojsko. K svetim vojakom, ki iščejo pokoro.” Pogoltnil je slino. „Žrtvoval sem se, večkrat sem bil odlikovan za pogum ...” Nehal je govoriti. Videl je, da ga ne posluša in razumel je, zakaj ne. „Oprosti,” je vendarle iztisnil skozi modre ustnice.

Kasneje, ko je bila že noč, je ogenj ugasnil.



Gorski veter Gorski veter Reviewed by Loksorr on 10:12 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.