Velikonočni prazniki

V naši družini nismo praznovali velike noči. Počutila sem se prikrajšana. Povsod je dišalo po velikonočnih dobrotah, samo pri nas ne. Najhujša krivica se mi je zdela, da nimamo pirhov. V Starem trgu pri Ložu, kjer sem stanovala v predšolski dobi, so bili sosedje prijazni in so mi jih dajali. Najbolj se spomnim starčka, ki je stanoval v bajtici preko ceste. Zelene je delal. Verjetno je jajca kuhal skupaj z rastlinami. Na vrh omare sta mi jih dajala ata in mama, da sem jih lahko vsak hip videla. Pojesti se mi jih je zdelo škoda. Večkrat so se zato pokvarili.
Preselili smo se. Neznanci mi niso dajali pirhov. Sline so se mi cedile, ker sem na tleh videla obarvane jajčne lupine. Otroci so jih odmetavali, kjer je naneslo. Rdeče lupine so v meni prebujale največjo željo. Kmalu po velikonočnih, so bili prvomajski prazniki. Takrat so bile dobrote pri nas. Toda brez pirhov. Očitala sem mami in atu, se nanju jezila in trdila, da se praznika v ničemer ne razlikujeta. Prvomajski so zgolj, da bi kljubovali vernikom, nadomestili z velikonočnimi. Enako je z božičnimi. Novoletne praznujemo na enak način. Kako sta bila jezna! Dodala sem še, da je vse običaj iz davnine. Povezan s spremembami v naravi in z lego nebesnih teles.

Velika noč je postal moj praznik pozneje. Ko sem spoznala sedanjega moža. Njegovi starši so bili verni. Zanje je bila velika noč največji praznik. Barvanje jajc so prepustili meni. Mešala sem barve med seboj in bilo je kaj videti. Rjave, vijoličaste, črne, pisane. Nekaj svetlejših sem porisala. Uvedla take, ki jim izbereš rastlino, zaviješ v nogavico in kuhaš v olupkih čebule. Trdno sem sklenila, da bom svojim otrokom privoščila ta praznik. Pa kaj, če nismo verna družina! Po smrti moževih staršev praznovanje ni bilo več tako lepo, ker se nismo zbrali v širokem družinskem krogu. Ampak pozneje sta se hčerki rodila dva sinova. Spet je bilo veselo.
Mala junaka sta pomagala na vse mogoče načine. Obarvana niso bila le jajca. Onadva temeljito, oblačila tudi, pa pohištvo in stene, kopalnica. Ne bi bilo moč skriti, kaj smo počeli. Na tržišču je bilo mogoče dobiti vse več pripomočkov. Vse več barv z bleščicami. Nastajale so prave umetnine. Vnuka sta hitela, pirhov je bilo nič koliko. Samo sličic nismo kupovali. Risali smo sami. Vseh barv nismo mogli porabiti. Med letom smo si naredili še en praznik. Praznik pirhov. V času, ko to namenskih barv ni v trgovini. Fantka sta si jih zložila v košarico, večino sta jih namenila znancem. Lansko leto smo bili v Klimnu na Krku. Tam sta delila. Sosedovi otroci so jih podarjali njima. Zares je bilo pisano, saj je vsak poznal kakšno drugo tehniko.
Velikonočni prazniki zahtevajo posebne jedi. Nekatere ponazarjajo Kristusovo kri, trpljenje. V naših krajih je obvezna potica. S sinom in možem sem bila na daljšem potovanju. Sin mi je začel pridigati, da vse mame njegovih prijateljev ob tem prazniku pečejo potice. Zakaj je ne jaz? Glasno sem se smejala, kajti niti pod razno ne bi več pekla potice. Vsi poskusi dotlej so se izjalovili. Okus bi že še bil, vendar mora imeti potica enakomerne obroče testa in nadeva. Moja se je navadno zlila, obroči so le malo spominjali na potico. Sin se je pritoževal in negodoval. Kupljena niti pod razno ni isto. Ni omamnih vonjav, pravega prazničnega vzdušja. Mož se mu je pridružil. Skupaj sta me masirala. Moj smeh je postajaj vse manj prešeren. Nadomestilo ga je razmišljanje. Spomnila sem se na recept, ki mi ga je pred leti dala kolegica. Zagotovila mi je, da mi bo po njem uspelo. Vendar je ležal nedotaknjen. K sreči sem dobro vedela, kje tiči. Preden smo se pripeljali do doma, sem obljubila, da bom poskusila. 

In sem. Na veliko, kot se lotim vsega. Šest štruc sem naredila. Štiri sem dala peč na pladnje, enega v okrogel glinen model za peko, zadnjega v prav tako glinen podolgovat model, ki je bil oblikovan tako, kot naj bi narezali potico na kose. Recept je zahteval počivat ne spečene štručke čez noč. Komaj sem čakala naslednjega dne. Vonj med peko je bil izjemen. In potica? Odlično! Prava! Tako lepa, kot je le mogoče. Končno mi je uspelo! Oddahnila sem se. Okus me ni skrbel. In vendar. Bila je okusnejša od vseh, ki smo jih dotlej jedli, je bil zadovoljen sin. Vsi so mu pritrdili.
Letos smo že začeli. Vsaj s pirhi. Mlajši vnuk je bil tako neučakan, da je kljub opozorilom začel prej, kot mu je bilo dovoljeno. Malce se je opekel in potem potrpežljivo počakal. Ni hotel obleči slikarske halje, češ da zna paziti. Rokavice so se mu zdele imenitne, spretno jih je nataknil. Barval in risal je, da se je kar kadilo. Ves slinast je bil. Popackan pa tudi. Ampak z lepimi barvami, ki so oblačila samo polepšala, je trdil. Med prazniki gremo mi v Klimno, hčerkina družina na potovanje po Italiji. Razumljivo je, da veselja ne bomo izpustili. Velikonočna jajca so pred in bodo nastajala po praznikih.
To je nekaj za nedobudneža, in kdo ve, ali ni še več za otročjo babico.