Moja stara mama Tončka

Na Mosu na Soči je pokopana moja stara mama. Atova mama. Na najlepšem pokopališču na svetu. Nad prelepim jezerom. Če bi mrtvi vedeli, kje so pokopani, bi želela biti tam. Mogoče smo se otroci pripodili pogosto tja prav zaradi lepega razgleda. 

Moja stara mama, ki je tam pokopana, je bila najbolj svetla starka v mojem življenju. Najskromnejši dom svojega zemeljskega bivanja je nadomestilo najlepše pokopališče. Revna in vendar bogata je bila. Kar mi je dala, je v njenih drobnih rokah postalo zlato. Sedeli sva na peči in se pogovarjali. Z menoj je govorila lepo, upoštevajoč me kot zaupanja vredno osebo in ne kot nevednega otroka. »A skuham kafe?« se mi je namuznila. Vneto sem nerodno prikimala. Nihče drug mi ni privoščil kave. Saj sem jo poskusila izprositi pri mamini mami, pa se je naščepirila: »Atrak, pa kafe!« Atova mama mi je prinesla na peč dišečo, močno sladkano črno kavo v prelepi porcelanasti skodelici. Skodelice je uporabljala le ob posebnih priložnostih. Običajno je pila kavo iz aluminijastega lončka. Kava, skuhana s srcem, ima poseben vonj in okus. Še zdaj ga čutim, če se potrudim. V Italiji je kupovala topljen sirček v srebrnih ovitkih, ki so se mi na moč dopadli. Mmmm, kako dober je bil šele sir! Nemara pri nas takih še niso prodajali. Limonado je pripravljala iz limonovega soka. Za tega nisem marala. Privlačile pa so me plastične limonice, v kakršnih je bil sok kupljen. Hranila jih je zame, ker so mi bile ljube igrače. Radi sva posedali na klopi v vrtičku. Včasih nama je delal družbo jež. Imela ga je namesto muca, ker je lovil miši. Stanoval je v pepelu črne kuhinje. Ja, črne kuhinje. Zanimivost, ki je bila že v mojem otroštvu velika redkost. Cela hiša je bila prepojena s sajami. Kako poseben vonj! Pepel pa je bilo treba pogosto pometati. Pri tem sem pomagala. Raznašal ga je bodičar. Včasih so mi dovolili, da sem pri stari mami prespala. Samo včasih. Ljubše bi mi bilo, če bi se zgodilo večkrat. Sredi noči me je nekoč prebudil ropot. Comp-comp, comp-comp … Poslušala sem in od strahu komaj dihala. Ko se ga je, strahu namreč, le preveč nabralo, sem prebudila staro mamo in ji zašepetala, da nekdo hodi po kuhinji. Pobožala me je in me smejoč pomirila. Da je njen jež ta razgrajač in lopov in potepuh, zna biti celo medved v moji domišljiji, mi je povedala. 

Stara mama je imela lepe, globoke, prodorne oči. Prebrale so tudi moje skrite želje. Še s fotografije, se mi zdi, me lahko ocenjujoče gledajo. Njeni sivi lasje so bili močno nakodrani. Spenjala jih je. Nosila je ruto. Kot da bi hotela skriti ta dar narave. Majhna in suha je capljala naokrog v posebnih črnih copatih, pa neprestano nekaj brkljala. Nosila je temna oblačila, ki so poudarjala neznatnost, neznatnost zaradi prevelike skromnosti. Le »birtah«, nekakšen predpasnik, je bil posut s pisanimi pikicami. Tudi poleti je nosila debele temne nogavice. Nemara jo je, koščeno kot je bila, neprestano zeblo v noge. Kdo bi v njej slutil neizmerno bogastvo srca, veliko ljubezen, ki jo je podeljevala, ne da bi pričakovala karkoli v zameno. Iz nje je govorila modrost življenja, saj za učenje iz knjig ni bilo nikoli časa, čeprav je bila nedvomno nadarjena.

Usoda ji ni prizanašala. Pomanjkanje v otroštvu. Prvi mož, ki ga je resnično ljubila, je zgodaj umrl. Drugi je bil surov in zapravljiv. Moral je biti prava pošast, saj moj ata ni hotel nikoli spregovoriti o njem. Kar sem zvedela, mi je povedala sestrična, stric je bil pač bolj odprt človek. Mislim pa, da je ata vendarle preganjal ta oče celo življenje. Od tod izvira njegov velik odpor do nasilnežev, prevarantov, nezvestobe, pijančevanja … Odtod pretirana skrb zame, da v dobi odraščanja ne bi zašla na kriva pota, da si ne bi izbrala ustreznega življenjskega partnerja. Moram priznati, da sta me njegova sumničevost in nezaupanje hudo motili. In tu so korenine za veliko naklonjenost, ki jo je izkazoval mojemu možu, ko je ugotovil, da je zaupanja vreden. Tako ga je hvalil, celo moje delo pripisoval njemu, da sem bila včasih kar malo užaljena. Moj stari oče je verjetno zgodaj umrl. Najbrž takoj potem, ko je uspel skoraj vse zapraviti in zapustiti za seboj revščino. Otroci so šli hitro od doma. V Celje, Stari trg, Trst, Milano. Le stric Tonče, ki je stanoval v bližnjem kraju, in je lahko več pomagal mami, je prihajal redno. Druge je videla redko, nekatere le enkrat letno. V tistih časih so bile razdalje težje premagljive. Vse to pa jo je v ljubezni le utrjevalo. Bolj kot večina ljudi, se je zavedala, kako potrebna nam je.

Hvala, stara mama, po šestdesetih letih si še vedno ena izmed najsvetlejših lučk v mojem življenju.