Idrija

Moj rojstni kraj ni Idrija. Tja sem prišla dva meseca pred vstopom v osnovno šolo. V solzah in strahu. Otrok, ki je poznal vsak kotiček Starega trga pri Ložu. In vsi so mu bili dragi. Ljudje prijazni. Zapustiti prve prijateljice in prijatelje, zavedajoč se, da jih verjetno ne bom nikoli več videla, je bilo neskončno žalostno. Krajani so se od nas poslavljali. Nekdo mi je, nič hudega sluteč, rekel, da je Idrija v kotlini. Z vseh strani jo obdajajo gozdovi. Moja domišljija je dobila krila. Grem v staro, že zdavnaj opuščeno hišo. Ata bo moral sekati grmovje in kositi travo, da se bomo prebili do vhodnih vrat. Streho hiše sem si predstavljala prekrito z mahom. Bala se bom ven, ker bodo povsod tulile zveri. Najbolj volkovi, lisic in medvedov ne bo malo. Grozljivo bo še posebej ponoči.

Zadnji večer sva bili s svojo najboljšo prijateljico Marto pozno v noč skupaj. Veselja ni bilo. Le občutek bližine in zavedanje, da se poslavljava. Preostanek noči sem preživela v solzah.

Naslednji dan smo se navsezgodaj odpeljali s kamionom. Skupaj z vsem imetjem. Ozirala sem se naokrog, da bi morda vendarle še videla Marto ali kogarkoli, ki mi je bil blizu. Zaman. Počutila sem se kot pregnanka, kot interniranka, ki jo peljejo v koncentracijsko taborišče. O drugi svetovni vojni se je takrat še veliko govorilo. Otrokom niso bile prizanesene vesti o zločinih in trpljenju.

Idrija k sreči ni bila podobna moji domišljijski. Bila je večja od Starega trga pri Ložu. Pogled na številne hiše, trgovine in ulice me je razveselil. Tipičnih idrijskih hiš, resda malo na obrobju, je bilo nič koliko. Bile so stisnjene ob hribe. Zavzemale so majhno površino, zato pa so bile visoke. Vse po vrsti so imele „špičaste“ strehe. S takih je hitreje zdrsel sneg. Pa vendar. Čudno je bilo, da so jim namenili tako malo prostora. Kmalu sem zvedela, da so želeli kolikor moč velike vrtove. Na njih so pridelali večino hrane. Še vedno imam pred seboj velike in bogate late fižola. Zakrival je drugo zelenjavo, zato sem imela občutek, da jedo Idrijčani samo fižol. Pogled od blizu je razkril zelje, ohrovt, solato, radič, peteršilj, korenje, kolerabo, paradižnik in še in še.

Naša hiša še zdaleč ni bila stara in zapuščena. Bila je velika, naši stanovanjski prostori svetli in v primerjavi s prejšnjimi v Starem trgu prave sobane. Mama je plesala od navdušenja, ata vse, je po svoji navadi, spremljal bolj hladno, sestra je bila še premajhna, da bi dojela spremembo. Meni je bilo v redu, toda vse tuje.

Počutila sem se kot pritepenka. Nezaželena. Meščani, sem imela občutek, so mi neradi dovolili, da sem se izmuznila mednje skozi nekakšna nevidna vrata. Tujcev niso marali, se mi je zdelo. Nihče se ni zmenil zame. Kaj šele, da bi mi kdo privoščil topel nasmeh in pogled, me prijazno ogovoril. Hiteli so po svojih opravkih, vsak zatopljen v svoje misli, skrbi in načrte. Zunanji svet jih ni brigal. Kako bi jih torej zanimala jaz, neznana deklica, ki si želi spoznavati in pridobivati nove znance? Morda je prav to krivo, da se nikoli nisem počutila prava Idrijčanka. Zna biti, da so ljudje čutili, zato so me pustili na miru. Izjema so bila leta šolanja. S sošolci v osnovni šoli in na gimnaziji sem se razumela. Profesorji niso bili bab-bavi, kot so nam jih predstavljali v otroštvu. Po šolanju v Ljubljani sem se poročila. Moj mož je bil doma na podeželju, blizu Idrije. Na gimnaziji sva se spoznala. Nameravala sva ostati v Ljubljani. Najemniško stanovanje je bilo zelo drago, toda na fakulteti, kjer se je menil za zaposlitev, so mu obljubili stanovanjsko posojilo. Vse je padlo v vodo. Rudnik, ki mu je dodeljeval visoko štipendijo, je propadal. Strokovnjaki so se razbežali. Prvikrat so od štipendistov zahtevali zaposlitev pri njih ali pa vračanje štipendije. To bi morda še šlo, če mu ne bi ponudili stanovanja. Čeprav sem se močno upirala, je službo sprejel. Morda sem bila vendarle premalo odločna? Mogoče me je nekoliko omililo stanovanje? Kakorkoli. Ponovno sem se, resda spet z odporom, vrnila v Idrijo.

Sčasoma sem jo sprejela. Vzljubila nekatere stvari. Prevzela navade Idrijčanov. Znala ceniti posebnosti. Postala ponosna na mnoge dosežke meščanov doma in po svetu. Občudovala skrb rudarjev za šolanje svojih otrok. Njihovo dejavnost na kulturnem področju, kulinariko in še kaj. Težko bi bilo predstaviti mesto do potankosti. Zasledila sem nek natečaj. Literarni in likovni. V hipu mi je šinilo v glavo. Naredila sem dve sliki. Sliko rudarja in sliko rudarjeve žene. Pri obeh je okvir črn. Predstavlja skrilavec, v njem je samorodno živo srebro. Precej širok rob sem narisala s srebrno barvo. Živo srebro. Sredinski, najobsežnejši del je cinobaritne barve. Iz cinobarita so pridobivali živo srebro s topljenjem. Rudar in rudarjeva žena sta klekljana in prilepljena na cinobaritno osnovo.

Sliki visita v spalnici. Ne stanujemo več v Idriji, vendar smo rudarska družina. Rudnik je odmerjal največji kos našega kruha.

Ideja za letošnje klekljarske dneve je rodila nekaj, na kar sem ponosna. Natečaja se nisem udeležila. Pozabila sem nanj. Ni mi podaril predstavitve na razstavnem mestu. Dal mi je več. Osebno zadovoljstvo.


Irena